Jedro

Določbi drugega in tretjega odstavka 9.čl. UZ ne puščata organom JLA razpolagalne pravice na stanovanjih iz vojaškega stanovanjskega sklada. Prevzem upravljanja je dokončno in s takojšnjo veljavo določen s prvim odstavkom 9.čl. UZ.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora toženec izprazniti stanovanje v L., B. in ga izročiti tožeči stranki v petnajstih dneh po tem, ko mu bo tožeča stranka dala na razpolago njegovo prejšnje stanovanje B., L. ali temu enakovredno stanovanje. Ugotovilo je, da ni veljavna odločba stanovanjskega organa poveljstva garnizije v Ljubljani z dne 19.8.1991, s katero je bilo sporno stanovanje dodeljeno tožencu. Toženec je bil prej imetnik stanovanjske pravice na drugem stanovanju. Ta pravica mu zaradi neveljavne dodelitve spornega stanovanja ni prenehala. Sodišče je ugodilo zahtevku na izselitev iz stanovanja, hkrati pa je tožencu zagotovilo stanovanjsko varstvo v enakem obsegu, kot ga je imel prej.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke in z enakimi razlogi potrdilo sodbo prve stopnje.

Proti tej sodbi vlaga toženec revizijo. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, naj revizijsko sodišče odloči, da se tožbeni zahtevek zavrne, oziroma, da razveljavi obe sodbi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sklicuje se na drugi in tretji odstavek 9. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, po katerih se prevzem premoženja JLA izvrši postopoma, najkasneje do konca leta 1993 v skladu z zakonom in dogovorom. V zvezi s tem je bil dne 18.10.1991 sklenjen dogovor med delegacijama Republike Slovenije in Zveznega sekretariata za ljudsko obrambo o dokončanju umika armade iz Slovenije, ki glede vojaških stanovanj določa, da jih bo prevzela Republika Slovenija do 23.10.1991. Noben predpis ne določa, da je premoženje prejšnje države prešlo na Republiko Slovenijo že 25.6.1991. Z Brionsko deklaracijo je bila za 90 dni ustavljena nadaljnja implementacija ustavnih aktov o osamosvojitvi. Zato ustavni akti niso veljali do 8.10.1991. S skupno deklaracijo je bilo vzpostavljeno stanje po predpisih pred 25.6.1991, saj sicer ne bi veljali sploh nobeni predpisi. Glede na to so ostala vojaška stanovanja, ki jih Republika Slovenija še ni prevzela v upravljanje, v razpolaganju in upravljanju JLA. Takšno stališče je v skladu z dejstvom, da je bila osamosvojitev Slovenije pravna.

Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (3. odst. 390.čl. zakona o pravdnem postopku - v nadaljnjem ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Dne 25.6.1991 je bila na seji skupščine Republike Slovenije sprejeta Temeljna ustavna listina o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur.l. RS št. I-4/91), po kateri je Republika Slovenija prevzela vse pravice in dolžnosti, ki so bile z Ustavo Republike Slovenije in Ustavo SFRJ prenesene na organe SFRJ. Prevzem izvrševanja teh pravic in dolžnosti pa je uredil Ustavni zakon za izvedbo Temeljne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (UR.l. RS št. I-6/91 - v nadaljnjem UZ). Po 1. odst. 9. člena UZ je Republika Slovenija prevzela v upravljanje vse premično in nepremično premoženje, s katerim so na ozemlju Republike Slovenije do uveljavitve tega zakona upravljali zvezni organi ter poveljstva, enote in zavodi Jugoslovanske ljudske armade. Uveljavitev navedenih določb je imela za posledico, da po 25.6.1991 poveljstva garnizij in drugi organi, ki so dotlej upravljali vojaški stanovanjski sklad, niso bili več upravičeni razpolagati s temi stanovanji. Skupna deklaracija, sprejeta na Brionih dne 7.7.1991 in potrjena s sklepom Skupščine Republike Slovenije z dne 10.7.1991 (Ur.l. RS št. I-5/91), na podlagi katere je Republika Slovenija za devetdeset dni ustavila nadaljnjo implementacijo svojih ustavnih aktov o osamosvojitvi, ni vplivala na veljavnost določb temeljne ustavne listine in ustavnega zakona. To izhaja tudi iz Stališč in sklepov Skupščine RS ob izteku trimesečnega moratorija z dne 2.10.1991 (UR.l. RS št. 16/91). S sprejemom skupne deklaracije ni bilo vzpostavljeno stanje, kakršno je veljalo po predpisih pred 25.6.1991. Priloge k skupni deklaraciji urejajo le določena področja (n.pr. režim na meji, carine in podobo). Na področju upravljanja z nepremičninami, s katerimi so prej upravljali zvezni organi, ni bilo z nobenim aktom vzpostavljeno stanje, kakršno je bilo pred 25.6.1991. To pomeni, da je bilo razpolaganje vojaškega organa s stanovanjem iz vojaškega stanovanjskega sklada po tem času - čeprav v času začasne odložitve nadaljnje implementacije osamosvojitvenih ustavnih aktov - nezakonito.

Razlaga, da Republika Slovenija ni že z uveljavitvijo ustavnega zakona na podlagi prvega odstavka 9.čl. tega zakona prevzela pravne oblasti nad premoženjem, s katerim so dotlej upravljala poveljstva, enote in zavodi JLA, temveč da je s to določbo le odločila, da bo to storila kasneje in postopoma, nima opore v besedilu 9. člena UZ. Ta člen govori v prvem odstavku o premoženju, s katerim so omenjeni subjekti JLA upravljali do uveljavitve tega zakona, torej dotlej, ko je upravljanje na podlagi te ustavnozakonske norme prešlo na Republiko Slovenijo. Tudi tretji odstavek, ki ne ureja pravnega prehoda premoženja na Republiko Slovenijo, temveč določa postopen in urejen prevzem tega premoženja po subjektih Teritorialne obrambe, ne govori o premoženju, s katerim so ali bodo do prevzema upravljali subjekti JLA, temveč o premoženju, s katerim so le-ti upravljali do uveljavitve ustavnega zakona. Če bi naj določbe 9. člena glede premoženja iz drugega in tretjega odstavka pomenile le, da bo to premoženje enkrat v prihodnosti prevzela Republika Slovenija, bi bil prvi odstavek s tem, pretežnim, delom vsebine odveč, medtem ko za preostali del vsebine (glede premoženja, s katerim so do uveljavitve zakona upravljali zvezni organi), v zakonu ne bi bilo določbe o tem, kdaj preide v upravljanje Republike Slovenije, kar pa je vsekakor materija takega izvedbenega ustavnega zakona. Predvsem pa bi bila taka razlaga vsebinsko nesprejemljiva. Namesto da bi država ob osamosvojitvi vsaj pravno zavarovala suverenost nad premoženjem bivše federacije na svojem ozemlju, bi s svojim ustavnim aktom posredno razglasila, da to premoženje ni njeno, temveč da ga namerava pridobiti šele postopoma, kakor bo prihajalo dejansko v roke njenim subjektom. S tem bi prepustila tujim subjektom, da s premoženjem razpolagajo, zase pa bi zgolj napovedala, da bo postala lastnica tistega, kar ji bodo organi JLA nazadnje prepustili. Take vsebine ustavnemu zakonu, s katerim je Republika Slovenija takoj prevzela vse pravice in dolžnosti dotedanje federacije, ni mogoče pripisati. Zato določbi drugega in tretjega odstavka 9.čl. UZ ne puščata organom JLA razpolagalne pravice na stanovanjih iz vojaškega stanovanjskega sklada. Prevzem upravljanja je dokončno in s takojšnjo veljavo določen s prvim odstavkom 9.čl. UZ.

Tako razlago Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije in Ustavnega zakona za izvedbo te temeljne listine je potrdilo tudi Ustavno sodišče Republike Slovenije (odločbi št. 65/94 in 119/94).

Glede na navedeno temelji izpodbijana sodba na pravilni uporabi materialnega prava. Zato je revizijsko sodišče revizijo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno (393.čl. ZPP).