Jedro

Zoper prvotoženo stranko, pri kateri je bila tožnica v delovnem razmerju in ki je bila izbrisana iz sodnega registra zaradi likvidacije, je sodišče prve stopnje tožbo pravilno zavrglo na podlagi 82. člena in drugega odstavka 282. člena ZPP.

Tožnica v stečajnem postopku zoper drugo toženo stranko ni prijavila terjatev, zato je na podlagi prvega odstavka 137. člena Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji, zaradi poteka dvomesečnega prekluzivnega roka njena pravica prenehala. Zato je bila tudi zoper to toženo stranko tožba utemeljeno zavržena.

Zoper 3., 4., 5. in 6. toženo stranko, s katerimi ni bila v pravnem razmerju, je tožnica uveljavljala tako imenovano posredno oškodovanje po splošnih načelih ZOR. Odškodninsko odgovornost v takšnem primeru morajo pravne izrecno urejati. Ker odškodninska odgovornost, ki jo zatrjuje tožnica, ni izrecno urejena, tožnica z njenimi zahtevki ni mogla uspeti.

Izrek

1. Revizija se zavrne kot neutemeljena.

2. Tožena stranka sama trpi svoje stroške odgovora na revizijo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zoper 3., 4., 5. in 6. toženca zavrnilo naslednje zahtevke tožnice na plačilo: prikrajšanja na plači za čas od 18.1.1991 do 31.7.1995 v znesku 1,007.254,00 SIT; neizplačane odpravnine v znesku 897.804,00 SIT; prikrajšanja na plači zaradi bodoče brezposelnosti v znesku 4,089.580,00 SIT; prikrajšanja zaradi manjše pokojnine v znesku 1,689.900,00 SIT; prikrajšanja zaradi izgube pravic po Zakonu o lastninskem preoblikovanju podjetij v znesku 1,000.000,00 SIT; prikrajšanja na osebnem ugledu zaradi brezposelnosti v znesku 500.000,00 SIT in prikrajšanja zaradi neizplačane jubilejne nagrade za trideset let delovne dobe v znesku 66.215,00 SIT; skupaj torej 9,250.753,00 SIT s pripadki.

Tožbo, v kateri je tožnica zahtevala od prve in druge tožene stranke solidarno plačilo odškodnine zaradi izgube dela in v zvezi s tem plačilo že navedenih zneskov, je sodišče prve stopnje zavrglo.

Sklep o zavrženju tožbe zoper prvo in drugo toženo stranko je sodišče utemeljilo s tem, da sta bila zoper navedeni stranki zaključena stečajna postopka in da torej ni podana procesna predpostavka za odločanje. Tožnica zoper navedeni stranki v stečajnem postopku ni prijavila nobenih terjatev po 137. členu Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji.

Glede zahtevkov zoper tretjo, četrto, peto in šesto toženo stranko je sodišče ugotovilo, da je podobne zahtevke tožnica že uveljavljala v pravdi P ... takratnega Temeljnega sodišča. Tožnica se zmotno sklicuje na 19., 41. in 42. člen Zakona o podjetjih, ker so ti členi z novelo (Ur. list SFRJ, št. 46/90) nehali veljati.

Zakon o gospodarskih družbah je bil objavljen v Ur. listu RS, št. 30/93, zahtevki tožnice se nanašajo na leto 1990 in 1991. Tožnica je bila v delovnem razmerju le s prvo toženo stranko, z drugimi toženci pa ni bila v takšnem pravnem razmerju.

Dejanja četrte, pete in šeste toženke je tožnica izpodbijala že v pravdi P ..., vendar ni dokazala škodljivega namena.

Tožeča stranka napačno razlaga in razume določbe 112. in 116. člena prej veljavnega zakona o stečaju.

Tožnici je leta 1991 prenehalo delovno razmerje zaradi stečaja, zato pri odločanju ni mogoče uporabiti meril, ki so določena v zakonu o delovnih razmerjih.

Tudi zahtevek za odpravnino ni utemeljen, ker je ta vezana na delovno razmerje, tožnica pa pri tretji, četrti, peti in šesti toženi stranki ni bila v delovnem razmerju.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo tožničino pritožbo in je potrdilo sodbo in sklep sodišča prve stopnje.

V utemeljitvi odločbe je navedlo, da je bila prva tožena stranka zaradi stečaja izbrisana iz sodnega registra, zoper drugotoženo stranko pa tožnica v smislu 137. člena Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (Uradni list RS, št. 67/93, v nadaljevanju: ZPPSL) terjatev ni prijavila. Sodišče prve stopnje je zato zoper njiju tožbo pravilno zavrglo.

Z drugimi toženimi strankami, razen s prvo toženo stranko, tožnica ni bila v delovnem razmerju. S temi toženimi strankami tožnica torej ni bila v nobenem pravnem razmerju, njeni zahtevki zoper tretjo, četrto, peto in šesto toženo stranko ne morejo biti utemeljeni.

Zoper pravnomočno sodbo in sklep sodišča druge stopnje je tožnica vložila pravočasno revizijo zaradi revizijskih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90, v nadaljevanju: ZPP) in zmotne uporabe materialnega prava. Navajala je, da bi četrta, peta in šesta tožena stranka bile dolžne prvo toženo stranko preoblikovati v družbo z omejeno odgovornostjo. Po določbi 16. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78, 39/85, 57/89, v nadaljevanju: ZOR) se je vsak dolžan vzdržati ravnanja, s katerim bi utegnil drugemu povzročiti škodo. Tožene stranke si niso prizadevale, da bi ohranile prvo toženo stranko in jo preoblikovale v družbo z omejeno odgovornostjo, zato so tožnici povzročile škodo.

V prvem odstavku 154. člena ZOR je določeno, da je tisti, ki povzroči drugemu škodo, dolžan to škodo povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. Toženci niso dokazali, da niso krivi za škodo, ki je nastala tožnici. Za takšno odgovornost ni potrebno delovnopravno razmerje, ker je odgovornost določena v navedenih členih ZOR.

Postopek v tej zadevi traja šest let, kar je v nasprotju s 6. členom Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin.

Tožnica je predlagala, da revizijsko sodišče ugodi njenemu zahtevku.

Revizija je bila na podlagi tretjega odstavka 390. člena ZPP vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženim strankam, ki nanjo, razen šeste tožene stranke, niso odgovorile.

Tožena stranka je v odgovoru na revizijo navajala, da odškodninsko odgovornost delodajalca delavcu ureja 73. člen Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Uradni list SFRJ, št. 60/89, 42/90, v nadaljevanju: ZTPDR). Tožnica ni bila nikoli v delovnem razmerju s šesto toženo stranko, zato njen zahtevek zoper njo ni utemeljen.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo in jo je zaradi vsebine določb ZPP, ki jo urejajo (382. do 400. člen), dovoljeno vložiti le zaradi razlogov, ki so v 382. in 385. členu izčrpno navedeni. Takšna ureditev revizije v ZPP od revidenta zahteva, da v reviziji navede razloge, ki jih uveljavlja in da jih tudi utemelji.

V zvezi z zatrjevano kršitvijo 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP revizija navaja le, da v izpodbijani sodbi niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ne pove pa, kateri so ti razlogi in za katera odločilna dejstva bi naj šlo. V reviziji tudi niso navedene druge okoliščine, ki jih navaja navedena točka 354. člena ZPP in iz katerih bi bilo mogoče sklepati, da je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po tej določbi. Revizijsko sodišče zato izpodbijane odločbe v tej smeri ni moglo preizkusiti.

Na podlagi 386. člena ZPP revizijsko sodišče, neglede na navedbe in revizijske predloge, izpodbijano sodbo po uradni dolžnosti preizkusi tudi, ali ni morda podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 10. točki drugega odstavka 354. člena ZPP, in ali je bilo pravilno uporabljeno materialno pravo. Navedene kršitve določb pravdnega postopka pri preizkusu izpodbijane odločbe revizijsko sodišče ni ugotovilo.

Sodišče prve stopnje je pravilno zavrglo tožbi, ki se nanašata na prvo in drugo toženo stranko. V postopku pred delovnimi in socialnimi sodišči se na podlagi prvega odstavka 14. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS, št. 19/94, v nadaljevanju: ZDSS) uporabljajo določbe ZPP, če ni v ZDSS drugače določeno. V prvem odstavku 71. člena ZPP je določeno, da je lahko pravdna stranka vsaka fizična ali pravna oseba. Sposobnost biti stranka je procesna predpostavka. Na to, ali je tisti, ki nastopa kot pravdna stranka, lahko pravdna stranka, mora sodišče paziti po uradni dolžnosti (82. člen ZPP).

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je prva tožena stranka prenehala zaradi stečaja (listina D2) in je bila dne 18.3.1994 izbrisana iz sodnega registra.

V zvezi z drugo toženo stranko je treba upoštevati določbe ZPPSL, ki je začel veljati 1.1.1994. V prvem odstavku 137. člena tega zakona je določeno, da morajo upniki prijaviti svoje terjatve stečajnemu senatu v roku dveh mesecev od dneva, ko je bil oklic o začetku stečajnega postopka objavljen v Uradnem listu Republike Slovenije. Tožnica je izpovedala, da zoper drugo toženo stranko terjatev ni prijavila.

Dvomesečni rok iz navedene določbe ZPPSL je prekluzivni rok, s katerega potekom preneha pravica sama. Sodišče mora na potek takšnih rokov paziti po uradni dolžnosti.

Zaradi obrazloženega so bili zoper prvo in drugo toženo stranko dani pogoji za zavrženje tožbe (drugi odstavek 282. člen ZPP).

Tudi materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

Tožnica s tretjo, četrto, peto in šesto toženo stranko (pa tudi z drugo toženo stranko) ni bila v delovnem ali drugem pravnem razmerju. Morebitno odškodninsko odgovornost teh tožencev, ki jo zatrjuje revidentka, torej ni presojati po delovnopravnih predpisih, ki urejajo odgovornost delodajalca za škodo, ki jo delavec utrpi na delu ali v zvezi z delom (prvi odstavek 73. člena ZTPDR), temveč po splošnih načelih ZOR.

Tožbenemu zahtevku je moč ugoditi le tedaj, kadar izvirajo v pravni normi določene pravne posledice, ki jih tožeča stranka oblikuje v toženem zahtevku, iz dejanske podlage tožbe, ki je bila dokazana v dokaznem postopku. Tretja, četrta, peta in šesta tožena stranka bi naj tožnico, po njenih navedbah, oškodovale tako, da so nove pravne osebe brezplačno pridobile poslovno znamko prve tožene stranke, da lastniki novih družb tožnici niso zagotovili delovnega razmerja, da sta četrti toženec in peta toženka kršila sklepe delavskega sveta prve tožene stranke in da sta z ustanovitvijo druge in tretje tožene stranke kršila interese prve tožene stranke. Odgovornost navedenih tožencev naj bi bila podana tudi zato, ker so dejanja v zvezi z ustanovitvijo novih družb, katerih posledica je oškodovanje prve tožene stranke, izpodbojna po ZPPSL in po bivšem zveznem Zakonu o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (Uradni list SFRJ, št. 84/89, v nadaljevanju: zZPPSL). Odškodninska odgovornost bi naj bila podana tudi zaradi razlogov, ki jih tožnica ponovno navaja v reviziji.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da v dokaznem postopku ugotovljeno dejansko stanje, na katerega je revizijsko sodišče vezano na podlagi tretjega odstavka 385. člena ZPP, v nobenem predpisu ne daje dejanske podlage za odgovornost toženih strank. Če gre za posredno oškodovanje, ki ga zatrjuje tožnica, ker ni bila v pravnem razmerju s tretjim in naslednjimi toženci, morajo pravne norme izrecno urejati odgovornost domnevnih povzročiteljev tako nastale škode. Vendar podlage za odgovornost navedenih tožencev za škodo, ki jo uveljavlja tožnica, ni mogoče najti v nobenem pravnem predpisu, npr. v 26. členu Ustave Republike Slovenije (pravica do povračila škode) ali v 172. členu ZOR (odgovornost pravne osebe za škodo, ki jo povzroči njen organ). Določbi 16. in 154. člena ZOR, na kateri se tožnica izrecno ali posredno sklicuje, zaradi obrazloženega ne moreta biti pravna podlaga za odločanje v zvezi s tožničinimi zahtevki.

Revizijsko sodišče je zaradi obrazloženega na podlagi 393. člena ZPP revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.

Revizijsko sodišče je na podlagi prvega odstavka 155. člena v zvezi s prvim odstavkom 166. člena ZPP odločilo, da šesta tožena stranka sama trpi svoje stroške odgovora na revizijo, ker ti stroški niso bili potrebni.

Določbe ZOR, ZPP, zZPPSL in ZTPDR je revizijsko sodišče smiselno uporabilo na podlagi prvega odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I, 45/I/94) kot predpise Republike Slovenije.