Jedro

V času sklenitve pogodbe o usposabljanju je bila v veljavi določba petega odstavka 101. člena ZJU, ki je določala, da ugasne obveznost uradnika, da ostane po končanem izobraževanju v delovnem razmerju pri istem delodajalcu vsaj še toliko časa, kot je trajalo izobraževanje (ker ima v nasprotnem primeru delodajalec pravico do povrnitve sorazmernega dela plačanih stroškov izobraževanja), če ga delodajalec ne imenuje v naziv ali premesti na delovno mesto, za katerega je predpisana izobrazba, ki jo je uradnik pridobil. Ta določba je prenehala veljati z novelo ZJU iz leta 2005 in sicer 31. 12. 2005. Ker v času po končanem usposabljanju in v času nastanka spornega razmerja ni več veljala zakonska določba člena 101/5 ZJU in ker tudi pogodba o usposabljanju ni vsebovala določb o ugasnitvi obveznosti toženca, ki jo je opredeljevala določba člena 101/4 ZJU, je toženec dolžan ostati v delovnem razmerju pri toženi stranki še najmanj 2 leti po opravljenem pravniškem državnem izpitu (kar se je izrecno zavezal v pogodbi o usposabljanju). Ker je to svojo obveznost kršil, mora na podlagi pogodbe o usposabljanju (in tudi v skladu s členom 101/4 ZJU) tožeči stranki povrniti sorazmerni del stroškov izobraževanja.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka izpodbijane sodbe naložilo tožencu, da je dolžan plačati tožeči stranki 6.615,11 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2008 dalje do plačila, v roku 8 dni. V II. točki izreka je naložilo tožencu, da je dolžan povrniti tožeči stranki pravdne stroške v višini 1.193,86 EUR, v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka do plačila.

Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje toženec in predlaga pritožbenemu sodišču, da njegovi pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne s stroškovno posledico oziroma podredno, da jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je napačen zaključek sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni bila dolžna toženca premestiti na delovno mesto, za katero je z opravljenim pravniškim državnim izpitom pridobil predpisano izobrazbo, ker sporno razmerje ni nastalo že s sklenitvijo pogodbe z dne 25. 10. 2005, ampak šele v času po opravljenem pravniškem državnem izpitu. V času sklenitve pogodbe o izobraževanju je bil namreč še vedno v veljavi 101. člen ZJU (ki je bil kasneje spremenjen), ki je takrat vseboval določbo, da obveznost vračila stroškov izobraževanja ugasne, če delodajalec uradnika v 6 mesecih ne imenuje v naziv oziroma premesti na delovno mesto, za katerega je predpisana izobrazba, ki jo je uradnik pridobil. Ta določba je bila tako sestavni del pogodbe o izobraževanju, ki bi jo morala tožeča stranka spoštovati, saj se pogodbeno razmerje presoja po pravnih pravilih, ki so veljali v trenutku sklenitve pogodbe, če ni s pravnimi pravili določeno drugače (tako tudi Juhart in Plavšak; Obligacijski zakonik s komentarjem, prva knjiga, stran 232). Poleg tega je v času sklenjene pogodbe o izobraževanju veljala tudi Kolektivna pogodba za negospodarske dejavnosti, vendar pa tožeča stranka ni spoštovala člena 32/8 te kolektivne pogodbe. V zvezi z upoštevanjem Kolektivne pogodbe za negospodarske dejavnosti toženec v pritožbi opozarja tudi na sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 294/2007 z dne 12. 1. 2009. Nadalje navaja, da spremembe ZJU niso mogle retroaktivno poseči v pogodbeno razmerje med pravdnima strankama, tudi zato, ker bi bila takšna sprememba v škodo delavca. Pri tem ni bistveno, ali sta stranki v pogodbo o izobraževanju povzeli tudi sporne določbe ZJU, saj se stranki nista mogli dogovoriti za manjši obseg pravic za toženca kot delavca in s tem šibkejšo pogodbeno stranko. Ker v okviru načela dispozitivnosti nista sklenili dogovora, ki bi odstopal od določb ZJU, se šteje, da sta stranki pristali na uporabo določb ZJU, kar velja tudi za del, ki je določal obveznost tožeče stranke do toženca po opravljenem pravniškem državnem izpitu. Drugačno stališče pomeni kršitev načela retroaktivnosti. Stališče sodišča prve stopnje je pravno nevzdržno tudi zato, ker je bila pogodba o izobraževanju v celoti pripravljena s strani tožeče stranke, zato bi bilo potrebno pri razlagi te pogodbe upoštevati tudi člen 82 OZ, torej, da je bil tipičen interes za sklenitev te pogodbe usposabljanje toženca kot delavca za njegovo premestitev na drugo delovno mesto po končanem izobraževanju, ki bi upoštevalo novo pridobljeno izobrazbo, kar je predstavljalo tudi kavzo sklenjene pogodbe. Kot kavzo se upoštevajo tudi okoliščine, ki niso del pravnega posla, so jih pa imele stranke pred očmi, ko so sklepale pogodbo (odločbe II Ips 841/05, III Ips 65/03, II Cp 3726/09, I Cp 207/11). Toženec v pritožbi vztraja, da je pravno razmerje med strankama nastalo s sklenitvijo pogodbe, od trenutka sklenitve pogodbe dalje so za stranke veljale pravice in obveznosti iz te pogodbe (tudi obveznost toženca, da ostane v delovnem razmerju vsaj še dve leti po koncu izobraževanja, obveznost tožeče stranke, da toženca v 6 mesecih imenuje v naziv oziroma premesti na delovno mesto, za katerega je predpisana izobrazba, ki jo je toženec pridobil in pravica toženca, da je prost povrnitve sorazmernega dela stroškov izobraževanja, če tožeča stranka svoje, zgoraj navedene obveznosti ne izpolni v 6 mesecih). Toženec izpostavlja tudi 17. člen OZ, ki ga sodišče prve stopnje prav tako ni upoštevalo. Napačna je tudi odločitev sodišča prve stopnje glede utemeljenosti tožbenega zahtevka po višini, saj bi moral biti prisojeni znesek sorazmernega dela stroškov izobraževanja nižji, glede na dejstvo, da je bilo v 55 dneh študijskega dopusta vštetih tudi 7 dni rednega letnega dopusta tožnika iz leta 2005. Poleg tega je napačno prisojena višina povrnitve sorazmernega dela stroškov izobraževanja tudi zato, ker sodišče prve stopnje ni upoštevalo sodne prakse (Pdp 1402/2010), iz katere izhaja, da delodajalec od delavca ne more zahtevati tudi povračila davkov in prispevkov, saj bi to pomenilo isto, kot če bi tožencu odvzeli delovno dobo za čas izobraževanja. S to sporno odločitvijo pa je bil kršen tudi 22. člen Ustave RS. V stroške izobraževanja se lahko štejejo le dnevi, ko toženec ni bil prisoten na delovnem mestu, tožeča stranka pa je vtoževala in dokazovala le pavšalne mesečne zneske. Upoštevati bi bilo potrebno tudi dejstvo, da je toženec opravil večjo količino dela, kot je bilo potrebno in bil zato tudi višje nagrajen. Dejstvo, da višina stroškov ni jasna, pa izhaja tudi iz odločitve pritožbenega sodišča, ki je zadevo vrnilo v ponovno obravnavanje sodišču prve stopnje, saj bi sicer v nasprotnem primeru samo odločilo o tožbenem zahtevku. Sodišče prve stopnje pa je nekritično sledilo tudi izračunu in listinam tožeče stranke, ki niso podprte z ustreznimi dokazi. S tem, ko je bila tožencu pripravljalna vloga tožeče stranke vročena šele s sodbo, mu je bila kršena tudi pravica do izjave. Napačno so dosojeni tudi stroški postopka, saj bi se moralo glede na člen 41 ZOdvT upoštevati določbe tega zakona, ne pa določbe odvetniške tarife. Prav tako pri uspehu toženca v tem postopku ni bilo upoštevano, da je po nasprotni tožbi uspel. Priglaša pritožbene stroške.

Tožeča stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem predlaga zavrnitev pritožbe toženca in potrditev izpodbijane sodbe. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo niti bistvenih kršitev določb postopka, ki jih toženec uveljavlja v pritožbi, niti tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, vendar pa je zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno.

Toženec od bistvenih kršitev določb postopka v pritožbi obrazloženo uveljavlja le kršitev 7. člena ZPP in kršitev pravice do izjave, ki naj bi jo sodišče prve storilo s tem, ko mu je šele s sodbo vročilo pripravljalno vlogo tožeče stranke z dne 7. 1. 2014. V zvezi s tem je iz podatkov spisa razvidno, da je sodišče prve stopnje zadnji narok za glavno obravnavo opravilo 15. 11. 2013. Iz zapisnika tega naroka izhaja, da je sodišče prve stopnje vročilo tožencu pripravljalno vlogo tožeče stranke (toženec je sicer na tem naroku pojasnil, da je omenjeno vlogo brez prilog po faksu prejel že 13. 11. 2013), tožeči stranki pa pripravljalno vlogo toženca, ki jo je ta predložil sodišču prve stopnje na omenjenem naroku za glavno obravnavo. Sodišče prve stopnje je po sprejetju dokaznega sklepa sklenilo tudi, da bo imel toženec na razpolago 15 dni, da se izjasni glede zadnje pripravljalne vloge tožeče stranke. S tem se je zakonita zastopnica tožeče stranke strinjala, predlagala pa je, da se ji vroči pripravljalna vloga toženca zaradi morebitne opredelitve do navedb iz te vloge. Iz zapisnika nadalje izhaja, da sta se obe stranki strinjali, da bo sodišče prve stopnje izdalo sodbo izven glavne obravnave, ko se bo o pripravljalni vlogi tožeče stranke izjasnil toženec in potem o njegovi pripravljalni vlogi po potrebi še tožeča stranka. Toženec je v postavljenem roku vložil v spis pripravljalno vlogo, ki je bila vročena tožeči stranki. Ta je nato vložila v spis svojo pripravljalno vlogo datirano z dne 7. 1. 2014, v kateri pa je ponovno navedla nekaj dejstev, ki jih je zatrjevala že tekom dotedanjega postopka. To pripravljalno vlogo tožeče stranke pa je sodišče prve stopnje vročilo tožencu skupaj z izpodbijano sodbo. Ob takšnem poteku dogodkov, kot je opisan zgoraj in glede na to, da tožeča stranka v svoji zadnji pripravljalni vlogi ni navajala novih dejstev oziroma dokazov, v zvezi s katerimi bi bila tožencu odvzeta možnost, da se do njih opredeli oziroma izjavi (toženec tega v pritožbi niti ne zatrjuje), je po zaključku pritožbenega sodišča neutemeljena pritožbena navedba toženca, da mu je bila s sočasno vročitvijo pripravljalne vloge tožeče stranke z dne 7. 1. 2014 in izpodbijane sodbe kršena pravica do izjave oziroma, da je sodišče prve stopnje s tem storilo bistveno kršitev določb postopka po 8. točki člena 339/2 ZPP.

Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek toženca, da je sodišče prve stopnje kršilo 7. člen ZPP, ker naj bi spregledalo, da je dokazno breme na tožeči stranki in da je toženec že v odgovoru na tožbo ugovarjal višini tožbenega zahtevka. Sodišče prve stopnje pravila o dokaznem bremenu ni uporabilo napačno, saj je iz obrazložitve izpodbijane sodbe jasno razvidno, da je sodišče prve stopnje ugotavljalo, če je tožeča stranka uspela dokazati utemeljenost svojega tožbenega zahtevka. Na podlagi dokazne ocene izvedenih dokazov je zaključilo, da je tožeča stranka zadostila tako trditvenemu kot tudi dokaznemu bremenu, da je torej tožbeni zahtevek utemeljen po temelju in po višini, zato mu je v celoti ugodilo. Vprašanje pravilnosti teh ugotovitev pa sta stvar pravilne uporabe materialnega prava in pravilne oziroma popolne ugotovitve dejanskega stanja (kar pa se presoja v okviru uveljavljanja preostalih dveh pritožbenih razlogov, ne pa v okviru presoje bistvenih kršitev določb postopka).

Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke, s katerim je od toženca vtoževala povrnitev sorazmernega dela stroškov izobraževanje, ker po uspešno opravljenem pravniškem državnem izpitu ni ostal v delovnem razmerju pri tožeči stranki najmanj 2 leti, kot je bilo dogovorjeno v pogodbi o usposabljanju (A1), ki je bila sklenjena 25. 10. 2005. Aneks k tej pogodbi (A2) je bil sklenjen 13. 6. 2006. V zvezi s tem je potrebno najprej ugotoviti, da niti pogodba o usposabljanju niti aneks k tej pogodbi nista vsebovala nikakršnih določb, na podlagi katerih bi bilo mogoče zaključiti, da se je tožeča stranka zavezala, da bo toženca v določenem času po uspešnem zaključku usposabljanja premestila na delovno mesto, za katerega je bila predpisana izobrazba, ki jo je toženec pridobil in da bo v nasprotnem primeru toženec prost v pogodbi o usposabljanju izrecno dogovorjene obveznosti, da bo ostal v delovnem razmerju pri tožeči stranki najmanj dve leti po opravljenem pravniškem državnem izpitu (oziroma, da mu v tem primeru ne bi bilo potrebno vrniti sorazmernega dela stroškov usposabljanja, tudi v primeru, če bi prišlo do prenehanja delovnega razmerja toženca pri tožeči stranki po njegovi želji ali krivdi). Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da je bila pogodba o usposabljanju sklenjena na podlagi člena 101/3 Zakona o javnih uslužbencih (ZJU; Ur. l. RS, št. 56/2002 in nadalj.), kar sicer izhaja tudi iz njene vsebine. Glede na to je potrebno to pogodbo šteti kot pogodbo o izobraževanju, ki je imela podlago v 101. členu ZJU, dogovor v tej pogodbi v zvezi s stroški usposabljanja pa kot dogovor glede stroškov izobraževanja.

V času sklenitve pogodbe o usposabljanju je bila še vedno v veljavi določba petega odstavka 101. člena ZJU, ki je določala, da ugasne obveznost uradnika, da ostane po končanem izobraževanju v delovnem razmerju pri istem delodajalcu vsaj še toliko časa, kot je trajalo izobraževanje (ker ima v nasprotnem primeru delodajalec pravico do povrnitve sorazmernega dela plačanih stroškov izobraževanja), če ga delodajalec ne imenuje v naziv ali premesti na delovno mesto, za katerega je predpisana izobrazba, ki jo je uradnik pridobil. Ta določba pa je prenehala veljati z novelo ZJU iz leta 2005 in sicer 31. 12. 2005 (Ur. l. RS, št. 113/2005). V času, ko je tožencu delovno razmerje pri tožeči stranki prenehalo na njegovo željo (dne 25. 10. 2007 je toženec z dnem 31. 3. 2008 odpovedal pogodbo o zaposlitvi, kar je tožeča stranka akceptirala - A9, A10), omenjena določba člena 101 ZJU ni več veljala. Ker se stranki v pogodbi o usposabljanju nista dogovorili za to pravico toženca (čeprav je člen 101/3 ZJU določal, da se pravice in obveznosti uradnika oziroma javnega uslužbenca, ki je napoten na nadaljnje izobraževanje, določijo s pogodbo, ki jo skleneta predstojnik in uradnik oziroma javni uslužbenec), je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da v času, ko je sporno razmerje nastalo, tožeča stranka ni imela niti zakonske niti pogodbene podlage, da toženca premesti na delovno mesto, za katero je predpisana izobrazba, ki jo je toženec pridobil. Prav tako pa ni bilo niti zakonske niti pogodbene podlage, da bi bil v času, ko je tožencu po njegovi želji prenehalo delovno razmerje pri tožeči stranki, toženec prost obveznosti vračila sorazmernega dela stroškov izobraževanja, za katerega se je zavezal s pogodbo o usposabljanju.

Ni dvoma, da je pravno razmerje v zvezi z usposabljanjem toženca nastalo s sklenitvijo pogodbe o usposabljanju. S sklenitvijo te pogodbe je nastalo pravno razmerje med njima, v okviru tega pravnega razmerja sta se pogodbeni stranki dogovorili za medsebojne pravice in obveznosti. Sporno razmerje pa je nastalo s trenutkom, ko je toženec kršil svojo obveznost, ki jo je s pogodbo o usposabljanju prevzel (zavezo, da bo še 2 leti po končanem izobraževanju oziroma usposabljanju ostal v delovnem razmerju pri toženi stranki). V primeru predčasnega prenehanja delovnega razmerja, do katerega bi prišlo na željo ali po krivdi toženca, pa sta se stranki v pogodbi o usposabljanju izrecno dogovorili za sankcijo povrnitve sorazmernega dela stroškov usposabljanja v roku 3 mesecev po nastanku dogodka (člen 4/2 pogodbe). Kršitve pogodbenih obveznosti in sankcije zanje se po zaključku pritožbenega sodišča presojajo glede na zakonske ter podzakonske predpise in glede na pogodbene določbe, ki so bile v veljavi v času nastanka spornega razmerja, torej v času kršitve obveznosti in ne po predpisih, ki so bili v veljavi v času sklenitve pogodbenega razmerja. Ob tem je potrebno opozoriti že na določbo člena 85/1 novele ZJU, s katero je bil spremenjen 101. člen ZJU (ZJU-B; Ur. l. RS, št. 113/2005), ki je izrecno določal, da se postopki odločanja o pravicah in obveznostih iz delovnega razmerja, o disciplinski odgovornosti in postopku ugotavljanja nesposobnosti, ki so bili pričeti pred začetkom tega zakona, nadaljujejo po do sedaj veljavnih predpisih. To pomeni, da so se postopki odločanja o pravicah in obveznostih iz delovnega razmerja (med katere spadajo tudi pravice in obveznosti v zvezi z usposabljanjem), ki so se pričeli po uveljavitvi novele ZJU, nadaljevali po določbah te novele. V prid temu stališču je tudi uveljavljena sodna praksa v zvezi s kršitvami obveznosti iz pogodb o zaposlitvi, sklenjenih v času Zakona o delovnih razmerjih (ZDR/90; Ur. l. RS, št. 40/90). V primeru, če je delavec, ki je imel z delodajalcem sklenjeno pogodbo o zaposlitvi na podlagi določb ZDR/90, po uveljavitvi Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.) kršil svoje delovne obveznosti, so se te kršitve tako iz postopkovnega kot tudi z vsebinskega vidika obravnavale upoštevaje določbe ZDR, čeprav je sicer pogodbeno razmerje med strankama nastalo v času veljavnosti ZDR/90. Ker torej v času po končanem usposabljanju in v času nastanka spornega razmerja ni več veljala zakonska določba člena 101/5 ZJU in ker tudi pogodba o usposabljanju ni vsebovala določb o ugasnitvi obveznosti toženca, ki jo je opredeljevala določba člena 101/4 ZJU, je bil tudi po ugotovitvi pritožbenega sodišča, toženec dolžan ostati v delovnem razmerju pri toženi stranki še najmanj 2 leti po opravljenem pravniškem državnem izpitu (kar se je izrecno zavezal v členu 3 pogodbe o usposabljanju). Ker je to svojo obveznost kršil, mora v skladu s členom 4/2 pogodbe o usposabljanju (in tudi v skladu s členom 101/4 ZJU) tožeči stranki povrniti sorazmerni del stroškov izobraževanja.

Neutemeljene so pritožbene navedbe toženca, da spremembe ZJU niso mogle retroaktivno vplivati na pogodbeno razmerje med strankama pogodbe o usposabljanju, saj (kot je bilo že ugotovljeno) ta pogodba ni vsebovala nikakršnih določb o obveznosti tožeče stranke, da toženca v določenem roku po koncu usposabljanja premesti na drugo delovno mesto oziroma ga imenuje v naziv. S spremembo zakonodaje je ta obveznost tožeče stranke ugasnila, tako da tožeča stranka v času po koncu usposabljanja toženca ni imela pravne podlage (niti zakonske niti pogodbene), da bi ga zaradi zaključenega usposabljanja premestila na drugo delovno mesto, ustrezno pridobljeni izobrazbi oziroma ga imenovala v drug naziv. Na obveznost toženca, da tožeči stranki povrne sorazmerni del stroškov izobraževanja oziroma usposabljanja, ne vpliva niti v pritožbi zatrjevano dejstvo, da je bila pogodba o usposabljanju v celoti pripravljena s strani tožeče stranke. Po zaključku pritožbenega sodišča so pogodbena določila pogodbe o usposabljanju jasna, iz njih je jasen tudi skupen namen pogodbenikov, tako da toženec sodišču prve stopnje v zvezi s tem neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da ni uporabilo določbe 82. oziroma 83. člena Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001). Po zaključku pritožbenega sodišča se toženec v pritožbi neutemeljeno sklicuje na 17. člen OZ, saj pogodbe o usposabljanju ni mogoče uvrstiti med pogodbe, ki bi jih morala skleniti bodisi tožena stranka, niti med pogodbe, ki bi morale imeti obvezno vsebino. Člen 101/3 ZJU je namreč določitev pravic in obveznosti uradnika (oziroma javnega uslužbenca), ki je napoten na nadaljnje izobraževanje, prepustil pogodbi, ki jo skleneta predstojnik in uradnik (oziroma javni uslužbenec). V zvezi s pritožbenimi navedbami toženca o kavzi pogodbe o usposabljanju pa je ugotoviti, da se je pričel toženec na to sklicevati po izteku roka iz člena 286 ZPP (do vprašanja kavze se tako sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi niti ni opredeljevalo), zato pritožbeno sodišče na te pritožbene navedbe ne odgovarja.

Toženec se v pritožbi nadalje neutemeljeno sklicuje na določbo osmega odstavka 32. člena Kolektivne pogodbe za negospodarske dejavnosti (KPND; Ur. l. RS, št. 18/1991 in nadalj.), ki je urejala pravico delavcev do izobraževanja. V splošnih določbah KPND (stvarna pristojnost) je bilo namreč določeno, da ta pogodba velja za državne organe le, če posamezna vprašanja, ki jih ureja, niso z zakonom drugače urejena. Ker je ZJU izobraževanje javnih uslužbencev uredil drugače, kot pa je bilo to urejeno v KPND, določba 32. člena KPND ni ustrezna pravna podlaga za odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka tožeče stranke. Ob tem se toženec v pritožbi neutemeljeno sklicuje tudi na sodbo Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 294/2007 z dne 12. 1. 2009), saj je bila v citiranem individualnem delovnem sporu tožeča stranka javni zavod in ne Republika Slovenija, Ministrstvo za finance, ki je bila v spornem obdobju toženčev delodajalec.

V zvezi s pritožbenimi navedbami toženca, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo dejstva, da je bilo v 55 dneh študijskega dopusta vključenih tudi 7 dni rednega letnega dopusta toženca iz leta 2005, ki ga toženec ni izkoristil, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje vsaj preuranjeno zaključilo, da je toženec dolžan povrniti sorazmerni del stroškov izobraževanja tudi za 7 spornih dni študijskega dopusta, za katere je tožnik v postopku zatrjeval (in tudi izpovedal), da je šlo dejansko v tem primeru za 7 dni njegovega rednega letnega dopusta iz leta 2005, ki ga zaradi obilice dela pri toženi stranki ni mogel izkoristiti, zato se je s toženo stranko dogovoril za izrabo tega letnega dopusta v okviru študijskega dopusta (ki mu je bil sicer določen z aneksom k pogodbi o usposabljanju z dne 13. 6. 2006 - A2). Po ugotovitvi sodišča prve stopnje nobena od zaslišanih prič ni vedela povedati, da bi imel toženec v juniju 2006 neizkoriščenih 7 dni letnega dopusta za leto 2005 in da naj bi se ti dnevi na podlagi dogovora strank vnesli v aneks z dne 13. 6. 2006 (tega priče niso niti zanikale). Razen tega iz izpisa iz kadrovske evidence MCFERAC (A25) izhaja, da je toženec za leto 2005 od dodeljenih 23 letnega dopusta porabil 16 letnega dopusta, ostanek dopusta pa je znašal 7 dni. Na podlagi navedenega bi bilo (ob izostanku drugih dokaznih predlogov) mogoče zaključiti, da se je toženec v okviru 55 dni študijskega dopusta dne 13. 6. 2006 z aneksom (torej pred iztekom roka iz člena 163/2 ZDR) dogovoril tudi za izkoriščanje tega rednega letnega dopusta v okviru študijskega dopusta. To pa bi posledično lahko pomenilo, da tožena stranka do povrnitve neto nadomestil plače za teh 7 dni ni upravičena. Ob tem ne gre prezreti, da tožena stranka dokazov (vključno z zaslišanjem prič, ki o tem dejstvu niso vedele povedati nič konkretnega), iz katerih bi izhajalo, da je tožnik 7 dni letnega dopusta v letu 2005 izkoristil v letu 2006 poleg 55 dni študijskega dopusta, ni predložila. V zvezi s številom dni odsotnosti z delovnega mesta (zaradi usposabljanja) in zneski, ki naj bi jih tožena stranka zatrjevala le pavšalno, pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz priloge A6 izhaja, koliko dni mesečno od decembra 2005 do novembra 2006 je bil toženec na izobraževanju/usposabljanju in koliko dni v obdobju od oktobra 2006 do marca 2007 (razen decembra 2006) na študijskem dopustu. Število posameznih dni odsotnosti v mesecih vtoževanega obdobja je različno, od tega števila so odvisni tudi zneski nastalih stroškov izobraževanja, ki naj bi jih toženec povrnil. Glede na navedeno je neutemeljena pritožbena navedba toženca, da je tožeča stranka vtoževala in dokazovala le pavšalne mesečne zneske. Razen tega iz podatkov spisa ne izhaja, da bi toženec tej listini, ki jo je tožeča stranka vložila v spis skupaj s tožbo, skladno s členom 286 ZPP posebej ugovarjal (razen glede tega, da je v študijski dopust vključenih tudi 7 dni njegovega rednega letnega dopusta iz leta 2005, kar je izrecno navedel v odgovoru na tožbo). Nadalje pritožbeno sodišče zaključuje, da v pritožbi zatrjevano dejstvo, da je toženec opravil večjo količino dela od predvidene (za kar je bil tudi višje nagrajen), nima odločilnega vpliva na to, kolikšen sorazmerni del stroškov izobraževanja oziroma usposabljanja mora povrniti tožeči stranki. Te trditve pa je toženec uveljavljal tudi prepozno (v nasprotju s členom 286 ZPP), kar je ugotovilo že sodišče prve stopnje.

Toženec pa v pritožbi utemeljeno opozarja tudi, da mu je sodišče prve stopnje nepravilno naložilo vrnitev sorazmernega dela stroškov usposabljanja, upoštevaje tudi davke in prispevke, ki jih je tožeča stranka odvedla pred izplačilom pripadajočega nadomestila plače. Iz določb pogodbe o usposabljanju je razbrati, da je bil skupen namen pogodbenih strank, da toženec opravlja delo in se v dogovorjenem obdobju tudi usposablja. Tožeča stranka je bila zanj zato dolžna plačevati predpisane dajatve tudi za čas, ko je toženec prejemal nadomestilo plače za čas usposabljanja, zato od njega sedaj ne more zahtevati tudi povrnitve že odtegnjenih davkov in prispevkov. V nasprotnem primeru bi to dejansko pomenilo, da bi bila tožencu za čas študijskega dopusta oziroma za čas, ko je bil z dela odsoten zaradi usposabljanja, odvzeta delovna doba (podobno tudi sodba VDSS opr. št. Pdp 1402/2010 z dne 3. 2. 2011).

Ker sodišče prve stopnje pri odločanju o utemeljenosti višine tožbenega zahtevka tožeče stranke ni ugotavljalo, koliko bi znašal sorazmerni del stroškov izobraževanja v neto višini oziroma, ker je vsaj preuranjeno zaključilo, da v odobrenem študijskem dopustu ni vključenih tudi 7 dni toženčevega neporabljenega letnega dopusta iz leta 2005, je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Iz tega razloga je pritožbeno sodišče pritožbi toženca ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (člen 355 ZPP). V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje ob upoštevanju zgoraj omenjenih stališč pritožbenega sodišča ugotoviti, do katere višine povrnitve sorazmernega dela stroškov izobraževanja je tožeča stranka upravičena (upoštevaje neto zneske nadomestil plače) in nato ponovno odločiti o tožbenem zahtevku tožeče stranke in o pravdnih stroških. Pritožbeno sodišče se ni odločilo za razpis pritožbene obravnave, ker je glede na naravo stvari in okoliščine primera ocenilo, da ne bi bilo smotrno, da samo ugotavlja dejansko stanje, od katerega je odvisna utemeljenost tožbenega zahtevka tožeče stranke po višini, še posebej ob dejstvu, da zoper tako ugotovljeno dejansko stanje stranke tudi ne bi imele možnosti vložitve pravnega sredstva.

Pritožbeno sodišče na preostale pritožbene navedbe toženca ne odgovarja, ker niso bistvenega pomena za odločitev v tem individualnem delovnem sporu (člen 360 ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP, ki določa, da v primeru, če sodišče razveljavi odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, pridrži odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom za končno odločbo.