Jedro

Tožniku je bil izrečen ukrep odvzema pravice opravljati odvetniški poklic, ne pa kateregakoli drugega pravniškega poklica niti poklica pravnika z opravljenim pravniškim državnim izpitom. Izrečenega disciplinskega ukrepa ni dopustno razlagati ekstenzivno oziroma širše od tega, kar ta ukrep pomensko zajema, saj bi to pomenilo prekomeren poseg in s tem kršitev z Ustavo varovane pravice do proste izbire zaposlitve.

Izrek

I. Tožbi se ugodi. Odločba Odvetniške zbornice Slovenije, št. 131/2019 z dne 3. 10. 2019 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 € v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikov predlog za vpis v imenik odvetnikov, ker ne izpolnjuje pogoja iz 7. točke prvega odstavka 25. člena Zakona o odvetništvu (v nadaljevanju ZOdv), to je, da je vreden zaupanja za opravljanje odvetniškega poklica. Ugotavlja, da je tožnik v postopku vpisa v imenik odvetnikov s potrdilom Ministrstva za pravosodje z dne 8. 1. 2019 izkazal, da mu ni bila izrečena kazenska sankcija, zato je tožena stranka v skladu s 27. členom ZOdv ugotavljala še, ali se obnaša tako, da je mogoče na podlagi njegovega ravnanja sklepati, da bo pošteno in vestno opravljal odvetniški poklic. Glede ugotavljanja izpolnjevanja pogoja iz 7. točke prvega odstavka 25. člena ZOdv, torej pri presoji pravnega standarda vrednosti zaupanja, gre predvsem in zlasti za presojo posameznikovega dosedanjega obnašanja v smislu njegovega etičnega ravnanja v družbi, odnosa do odvetništva in pravosodja, katerega del je odvetništvo, ter spoštovanja pravnega reda Republike Slovenije. Odvetništvo kot ključen element pravosodnega sistema lahko uspešno in učinkovito deluje le, če ga tvorijo posamezniki z visoko moralno integriteto. Zato ZOdv tudi uvaja standard „vreden zaupanja za opravljanje odvetniškega poklica“, ki velja tako za osebe, ki šele želijo postati odvetniki, kakor tudi za tiste, ki že opravljajo odvetniški poklic.

2. Disciplinsko sodišče Odvetniške zbornice Slovenije (OZS) je z odločbo št. Do 1/2016 z dne 1. 6. 2016, ki je postala pravnomočna 27. 12. 2016, tožniku zaradi disciplinske kršitve po 14. točki 77.b člena Statuta OZS izreklo disciplinski ukrep odvzema pravice opravljati odvetniški poklic za dobo šest mesecev. Tožnik je bil iz imenika odvetnikov izbrisan dne 31. 1. 2017, kar pomeni, da je prepoved opravljanja poklica odvetnika začela veljati takoj naslednji dan, to je 1. 2. 2017 in se je iztekla 1. 8. 2017. Kljub temu je takoj naslednji dan po izbrisu iz imenika odvetnikov prijavil oziroma odprl samostojno dejavnost „A. A., s.p.“. O tem je zapisal in povedal, da je kljub izpisu iz imenika odvetnikov želel z delom nadaljevati, zato da bi ostal v formi. Predlagatelj je povedal, da je zastopal stranke pred sodišči, da je pravno svetoval, ter strankam sestavljal listine za sodišče, kar pomeni, da je opravljal dejanja, ki so tipična za odvetniški poklic (prvi odstavek 2. člena ZOdv).

3. Tožena stranka zaključuje, da tožnik ni spoštoval odločbe Disciplinskega sodišča OZS in ni spoštoval prepovedi opravljanja poklica, kar je, kot je navedeno v izpodbijani odločbi, potrjeno v njegovih pisnih izjavah in tudi z njegovo izpovedjo na ustni obravnavi. Okoliščina, ali je predlagatelj za zastopanje pred sodišči strankam storitve tudi zaračunal, je pri presoji spoštovanja odločitve disciplinskih organov OZS povsem irelevantna.

4. Kljub prepovedi opravljanja odvetniškega poklica je predlagatelj dne 7. 3. 2017 z odvetnico B. B. iz ... sklenil pogodbo o poslovnem sodelovanju. Po tem dogovoru je predlagatelj odvetnici B. B. v odškodninskih zadevah dostavljal dokumentacijo svojih strank s sestavljenimi odškodninskimi zahtevki. Njegova zaveza je bila, da od stranke pridobi in pregleda medicinsko dokumentacijo, opravi pravno svetovanje, pripravi spis z osnovnimi podatki o škodnem dogodku, spis z dokumentacijo in podatki skupaj s pooblastilom za zastopanje s strani A. A., s.p. in odvetnice posreduje na naslov odvetnice, v skladu s pravili stroke oblikuje odškodninski zahtevek in ga posreduje na naslov odvetnice, poskrbi za dogovor o neto 10 % višini stroškov (zvišano za DDV) v primerih, kjer zavarovalnice ne priznavajo odvetniških stroškov in takšen dogovor posreduje skupaj z dokumentacijo odvetnici, poskrbi za komunikacijo s strankami, po potrebi da na razpolago poseben prostor v svoji pisarni za hrambo spisov, ter opravi druga pravno poslovna opravila na zahtevo odvetnice.

5. S takšno vsebino pogodbe se je predlagatelj oziroma tožnik kljub prepovedi opravljanja poklica z drugo odvetnico dogovoril za opravljanje storitev, ki imajo v skladu s prej citiranim 2. členom ZOdv naravo odvetniškega dela. Po mnenju tožene stranke to pomeni, da predlagatelj odločitve zbornice (katere član bi ponovno rad postal) in Vrhovnega sodišča RS ni spoštoval, ampak je njemu zapovedano prepoved zavestno kršil. Nespoštovanje odločitev lastne zbornice kaže na to, da takšna oseba ne goji spoštovanja do organizacije.

6. Pregled izdanih računov za A. A., s.p. za obdobje 2017 do 2019 pokaže, da je predlagatelj izdajal račune za pravno svetovanje, pri čemer je na večini računov navedena tudi opravilna številka sodnega spisa. Primerjava izdanih računov s predlagateljevim seznamom zadev, v katerih je stranke zastopal pred sodišči, kaže, da je predlagatelj strankam izdajal račune z navedbo sodne opravilne številke zadeve za zneske po 100,00 ali 150,00 €, glede česar tožena stranka upoštevajoč Odvetniško tarifo ugotavlja, da je stranki svetoval 2 ali 3 ure.

7. V nadaljevanju izpodbijane odločbe je navedeno, da je tožnik v postopku povedal, da je nadaljeval z odvetniškim delom, torej, da je strankam svetoval, sestavljal listine in jih zastopal pred sodišči. Predlagatelj ni zanikal izdajanja računov za storitve svetovanja in sestavljanja listin, zanikal je le, da bi strankam zaračunal udeležbo na obravnavi. Pri pregledu izdanih računov so najbolj izstopali računi, ki jih je predlagatelj izstavil družinskim članom družine C. C., Č. Č., D. D. v zadevi Okrožnega sodišča v Mariboru št. III P 763/2016. Vsem trem strankam skupaj je v tej zadevi izdal račune, na katerih je zapisana tudi sodna opravilna številka, kar kaže na to, da je predlagatelj zaračunaval storitve, ki jih je opravil v tej sodni zadevi za stranko. V okvir zastopanja pred sodiščem poleg udeležbe na obravnavi sodi tudi pisanje vlog in posveti s stranko, to pa pomeni, da je predlagatelj storitve za zastopanje zaračunal. 8. Predlagatelj se je v svojem dopisu z dne 16. 9. 2019 zagovarjal, da je s strankami dne 3. 2. 2017 sklenil dogovor o zastopanju, po katerem jim nagrade za zastopanje na sodišču ni upravičen zaračunati, ter da tega tudi ni storil, tožena stranka pa glede tega ugotavlja, da njegove trditve niso prepričljive do te mere, da bi se iz dokazov in njegovega zagovora lahko brez dvoma sklepalo, da predlagatelj strankam ni zaračunaval storitev, ki jih je opravil v okviru zastopanja v točno določenem sodnem sporu.

9. Na osnovi tega tožena stranka zaključuje, da se tožnikovo ravnanje s tem, ko se je s strankami dogovarjal, da jih bo zastopal pred sodiščem, obenem pa jih seznanjal, da jim za storitve zastopanja pred sodiščem ne sme zaračunati storitev, prepozna kot opravljanje odvetniške dejavnosti, torej dejavnosti, ki jo opravljajo odvetniki po 1. členu in prvem odstavku 2. člena ZOdv. Istočasno je v ravnanju predlagatelja prepoznati tudi nedopusten obid zakonske določbe drugega odstavka 2. člena ZOdv, ko je predlagatelj pri izvajanju pridobitne gospodarske dejavnosti prejemal plačilo za to, kar predlagatelj imenuje pravno svetovanje in kar je sicer po vsebini poklicna dejavnost odvetnika.

10. Iz računov, ki jih je predložil predlagatelj, je razvidno, da je račune izdal tudi osebam, ki jih je zastopal v osebnem stečaju. Tožnikovo mnenje, da v primeru osebnega stečaja ne more iti za zastopanje, saj sodišče vse opravi brez naroka, je zmotno. V okvir zastopanja pred sodiščem in v okvir opravljanja odvetniških storitev sodi tudi sestava listin ali vlog za sodišče. Odločba se sklicuje tudi na sodbo Upravnega sodišča RS v zadevi I U 2053/2009 z dne 11. 5. 2010. 11. Tožena stranka v izpodbijani odločbi zaključuje, da je predlagatelj kot samostojni podjetnik za plačilo opravljal storitve iz 2. člena ZOdv, čeprav ni bil odvetnik. Predlagatelju je kot nekdanjemu dolgoletnemu odvetniku, zelo dobro znano kaj je vsebina odvetniškega dela, pa je kljub temu in kljub prepovedi opravljanja poklica to dejavnost nadaljeval kot samostojni podjetnik in strankam še naprej pravno svetoval, jih zastopal pred sodišči, sestavljal listine, ne da bi bil odvetnik, pri čemer je sklepal dogovore, da ne bo zaračunal storitev zastopanja pred sodišči. Na podlagi tega tožena stranka ugotavlja, da obnašanje predlagatelja predstavlja izigravanje določb 1. in 2. člena ZOdv, torej samega zakona, na podlagi katerega se želi vpisati v imenik odvetnikov in se po njem v bodoče ravnati, iz česar je utemeljeno sklepati, da ne bo vestno in pošteno opravljal odvetniškega poklica.

12. Glede na vse navedeno tožena stranka zaključuje, da predlagatelj ni vreden zaupanja za opravljanje odvetniškega poklica. Ker je bilo ugotovljeno, da predlagatelj ne izpolnjuje pogojev za vpis v imenik odvetnikov iz 7. točke prvega odstavka 25. člena ZOdv, Upravni odbor OZS izpolnjevanja ostalih pogojev, ki jih določa ZOdv, in jih mora predlagatelj za vpis v imenik odvetnikov izpolnjevati kumulativno, ni presojal. Glede na vse navedeno in dejstvo, da mnenje območnega zbora odvetnikov o tem, ali je posamezni predlagatelj vreden zaupanja za opravljanje odvetniškega poklica, za odločitev Upravnega odbora OZS o predlogu za vpis ni zavezujoče, je bilo o zadevi odločeno tako, kot izhaja iz izreka te odločbe.

13. Tožnik je zoper zgoraj navedeno odločitev vložil tožbo v upravnem sporu iz razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Zatrjuje še, da s to odločbo tožena stranka posega v tožnikove človekove pravice in temeljne svoboščine ter krši določbe 2., 22., 34., 49., 74. in 137. člen Ustave RS.

14. Tožnik v tožbi priznava, da je bil dne 31. 1. 2017 izbrisan iz imenika odvetnikov, ker mu je Disciplinsko sodišče tožene stranke izreklo ukrep odvzem pravice opravljati odvetniški poklic za dobo šestih mesecev. Tožnik je to disciplinsko sankcijo v celoti prestal. Iz kazenske evidence je obsodba za kaznivo dejanje, zaradi katerega je bila tožniku s strani tožene stranke izrečena disciplinska sankcija, izbrisana. Disciplinska odločba se v celoti sklicuje na kaznivo dejanje, za katerega je bil tožnik obsojen. S tem, ko se tožena stranka kljub tožnikovi kazenski rehabilitaciji v postopku vpisa v imenik odvetnikov sklicuje na disciplinsko odločbo, ki je tako formalno kot vsebinsko neločljivo povezana s kazensko obsodbo, je izničila pomen kazenske rehabilitacije ter tožniku kršila pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS in do osebnega dostojanstva iz 34. člena Ustave RS.

15. Ob tem tožnik še opozarja, da določba petega odstavka 65. člena ZOdv, po kateri se disciplinska evidenca hrani trajno, ni v skladu z 2., 22. členom in 34. členom Ustave RS. Tožena stranka je tožniku v postopku vpisa v imenik odvetnikov kršila pravico do rehabilitacije, saj je presojo, ali je tožnik vreden zaupanja, v celoti oprla na vprašanje, ali je spoštoval disciplinsko odločbo z dne 1. 6. 2016. Ob tem tožeča stranka poudarja, da primerjava 4. in 9. točke prvega odstavka 30. člena ZOdv pokaže, da se prepoved opravljanja odvetniškega poklica nanaša na varnostni ukrep izrečen v kazenskem postopku, ukrep odvzema pravice opravljati odvetniški poklic pa je disciplinska sankcija, ki jo izreče OZS. Celotna obrazložitev izpodbijane odločbe je zato pravno zgrešena že iz tega razloga.

16. V nadaljevanju tožnik zanika očitek iz izpodbijane odločbe, da naj ne bi spoštoval odločbe Disciplinskega sodišča tožene stranke, s katero mu je bil izrečen disciplinski ukrep odvzema opravljati odvetniški poklic za dobo šestih mesecev. Tožnik je navedeno prepoved v vsem vestno in pošteno spoštoval, prav tako ni nikoli kršil predpisov, ki zastopanje pred sodiščem proti plačilu dovoljujejo samo odvetnikom in je takoj po izbrisu iz imenika odvetnikov prenehal opravljati odvetniški poklic. Res je po pravnomočnosti disciplinske odločbe registriral samostojno dejavnost A. A., s.p., tega pa ni mogoče enačiti z opravljanjem odvetniškega poklica, saj se tožnik v pravnem prometu ni več predstavljal kot odvetnik, prav tako ni opravljal storitev, ki so pridržane zgolj odvetnikom. V obdobju, ko ni bil vpisan v imenik odvetnikov, je sicer opravljal storitve pravnega svetovanja, s čimer je zagotavljal svoje preživetje in preživetje svoje družine. Kljub odvzemu pravice opravljati odvetniški poklic je še vedno ostal univerzitetni diplomirani pravnik z opravljenim pravniškim državnim izpitom. Tožnik ima ustavno pravico, da svojo izobrazbo, znanje in dolgoletne izkušnje uporabi in se z njimi dejavno udejstvuje kot samostojni podjetnik. Tega mu ne zagotavlja zgolj pravica do svobodne gospodarske pobude in socialne varnosti, temveč je aktivno gospodarsko udejstvovanje in uresničevanje lastnih potencialov del pravice do osebnega dostojanstva.

17. Tožnik je v zvezi s kaznivim dejanjem kot v zvezi z disciplinsko kršitvijo, za kateri je prevzel polno odgovornost, rehabilitiran in je oddelal svoj dolg. Bistvo pravne države je tudi v tem, da posamezniku omogoča rehabilitacijo in mu zagotovi tudi drugo priložnost. Biti vreden zaupanja ne pomeni biti brez preteklih napak, saj takšnega pogoja ne izpolnjuje nihče. Tožniku ni mogoče očitati, da ne bi bil vreden zaupanja zato, ker je posameznikom v okviru pravno dopustnega nudil storitev pravnega svetovanja. Pravno svetovanje je dejavnost, ki jo je mogoče v sodni in poslovni register vpisati brez izpolnjevanja pogojev v smislu predpisov o odvetništvu, kar pomeni, da ta dejavnost ni zakonsko omejena samo na odvetnike. Neodplačno zastopanje pred sodišči s strani oseb, ki niso odvetniki, ni v nasprotju s pravnim redom in je tudi v pravdnem postopku npr. lahko pooblaščenec strank v postopku pred okrajnim sodiščem vsak, ki je popolnoma poslovno sposoben. Prepoved opravljanja odvetniškega poklica lahko torej pojmovno učinkuje le v navedenih zakonskih okvirjih.

18. Tožena stranka tožniku brez dokazov očita, da bi naj stranke C. C., Č. Č. in D. D. pred sodiščem zastopal proti plačilu, saj je o tem z njimi sklenil izrecni dogovor z dne 3. 2. 2017, v skladu s katerim so tožnik in stranke ugotovili, da jih tožnik proti plačilu ne more zastopati pred sodiščem. Pri tem je tudi presenetljivo in protislovno, da tožena stranka višino zaračunanih storitev v okviru tožnikovega pravnega svetovanja primerja z določbami Odvetniške tarife, saj po eni strani tožniku očita, da ne bi smel opravljati odvetniških storitev, po drugi pa od njega zahteva, da bi storitve pravnega svetovanja moral obračunati v skladu z določbami Odvetniške tarife. Za pravno svetovanje, ki ni posebej regulirano glede plačila v celoti velja pogodbena svoboda strank in svobodna gospodarska pobuda. Tožnik je bil za pravno svetovanje, kakor vsak drug gospodarski subjekt, upravičen zaračunati toliko, kot se je s stranko dogovoril. 19. Glede pogodbe, ki jo je sklenil z odvetnico B. B., tožnik pojasnjuje, da mu z disciplinsko odločbo ni bilo prepovedano opravljanje posameznih pravnih opravil, pač pa mu je bila odvzeta pravica opravljati odvetniški poklic. Z odločbo v disciplinskem postopku tožniku ni bilo prepovedano opravljati pravnih storitev, tudi ne v obliki pomoči in pravnega svetovanja drugim odvetnikom pri njihovih zadevah, ki jih je kot oseba s pravnim znanjem in dolgoletnimi izkušnjami še vedno lahko opravljal, saj mu z disciplinsko odločbo ni bilo poseženo v pridobljeno izobrazbo, opravljen pravniški izpit niti v znanje in dolgoletne izkušnje iz pravne prakse. Dejstvo, da je sklenil pogodbo o poslovnem sodelovanju z odvetnico pa kaže ravno na to, da je po izrečenem disciplinskem ukrepu sam nemudoma prenehal opravljati odvetniške storitve. Sicer pa se tožnik po pogodbi z navedeno odvetnico ni dogovoril za opravljanje odvetniških storitev, pač pa le za administrativno pomoč in pomoč pri opravljanju njenih poslov. Vsakdo, ki ima registrirano ustrezno dejavnost pravnega svetovanja, lahko namreč na prostem trgu svobodno opravlja storitve administrativne pomoči ter pridobivanja in pregleda medicinske dokumentacije, pravnega svetovanja, priprave spisov z osnovnimi podatki o škodnem dogodku, spisov z dokumentacijo in podatki, skupaj s pooblastilom za zastopanje, oblikuje lahko odškodninske zahtevke po pravilih stroke, skrbi za sklenitev dogovora o povračilu stroškov odvetniških storitev v primeru, ko zavarovalnica odvetniških stroškov ne krije, skrbi za komunikacijo s strankami, razpolaga s prostori za hrambo spisov, ter opravlja pravno poslovna opravila.

20. Razen tega na podlagi pogodbe o poslovnem sodelovanju z odvetnico B. B., tožnik svoje dejavnosti pravnega svetovanja ni opravljal niti samostojno niti neodvisno, ampak je bila odvetnica tista, ki je prevzemala odgovornost za izvedbo storitev, ona je pregledovala odškodninske zahtevke, jih podpisala in poslala naslovnikom, prav tako pa je bila tudi ona tista, ki je odvetniške storitve zaračunala.

21. V izpodbijani odločbi je napačno ugotovljeno tudi dejansko stanje, saj je tožena stranka v postopku ugotavljala dejstva, ki so tožniku v škodo, ni pa raziskala in ugotavljala dejstev, ki bi mu bila v korist. Razen tega je tožena stranka v izpodbijano odločbo zapisala, da bi naj tožnik povedal, da je nadaljeval z odvetniškim delom, čeprav tega, kot izhaja tudi iz zapisnika obravnave z dne 9. 7. 2019, nikdar ni rekel. V tem delu je torej podano nasprotje med tem, kar se navaja o zaslišanju tožnika v izpodbijani odločbi in zapisnikom o zaslišanju, zaradi česar se izpodbijane odločbe ne da preizkusiti.

22. Izpodbijane odločbe pa se ne da preizkusiti niti v delu, ko ne sledi mnenju območnega odbora Odvetniške Zbornice, ki je podal glede vloge predlagatelja pozitivno mnenje. Čeprav je odločanje o vpisu v imenik odvetnikov v pristojnosti upravnega odbora, pa ta mnenja območnega zbora ne sme zanemariti ter od njega arbitrarno in neobrazloženo odstopiti.

23. Z izpodbijano odločbo sta kršeni načeli sorazmernosti in zakonitosti, ki izhajata iz 2. člena Ustave RS. Kršitev prepovedi iz drugega odstavka 2. člena ZOdv je v skladu s tretjim odstavkom 71.a člena ZOdv opredeljena kot prekršek in ne kot kaznivo dejanje, tožnik pa ni bil nikoli spoznan za odgovornost za tovrsten prekršek, zato tudi pri tožniku ne more biti podana moralna nevrednost ali dvom v vestno in pošteno delo v smislu prvega odstavka 27. člena ZOdv. Tudi ravnanja, ki jih v okviru zmotno ugotovljenega dejanskega stanja tožniku očita tožena stranka, ne dosegajo takšne stopnje resnosti in teže, da bi bila primerljiva z izvršitvijo kaznivega dejanja. Tožena stranka bi pri presoji vrednostnega standarda biti vreden zaupanja upoštevajoč načelo sorazmernosti morala presoditi resnost in težo očitanih kršitev v primerjavi, s tem, da je tožnik pred izbrisom poklic odvetnika opravljal skoraj 30 let (od leta 1988 do leta 2017), vsa leta strokovno, vestno in pošteno. V razmerju do strank se nikdar ni prekršil, temveč mu te še naprej zaupajo in so se prav iz tega razloga nanj obračale v okviru zakonite dejavnosti pravnega svetovanja, kar vendarle kaže na njegovo poštenost in vestnost pri delu. Tožnik se zaveda, da je v preteklosti storil napako, vendar ta ni bila storjena v razmerju do njegovih strank. Napako je priznal tako v disciplinskem kot kazenskem postopku, jo obžaloval in jo še vedno obžaluje po svojih najboljših močeh ter jo je saniral s tem, ko je obveznosti poravnal že pred vložitvijo kazenske ovadbe.

24. Nesorazmerna in nepravilna je odločitev tožene stranke, ki tožniku še naprej odreka možnost opravljanja odvetniškega poklica in s tem za tožnika de facto podaljšuje izrečeno šestmesečno prepoved opravljanja poklica iz leta 2017. Tožena stranka bi pri tem morala opraviti tehtanje med interesi, ki jih z odločbo varuje, in posegom v tožnikovo pravico. Tožeča stranka predlaga, da sodišče tožbi ugodi, odločbo odpravi in ugodi predlogu tožeče stranke za vpis v imenik odvetnikov oziroma podredno zadevo vrne toženi stranki v nov postopek. Priglaša tudi stroške upravnega spora.

25. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri svoji obrazložitvi in odločitvi ter ugotovitvi, da tožnik ni vreden zaupanja za opravljanje odvetniškega poklica. Pri tem je svojo odločitev oprla na drugi vrednostni kriterij iz prvega odstavka 27. člena ZOdv. Svojo odločitev utemeljuje na nespoštovanju disciplinske odločbe tožene stranke, zastopanju strank v postopku pred sodiščem proti plačilu, nespoštovanju odvetniškega poklica, katerega je tožnik sicer pred izbrisom iz imenika odvetnikov opravljal vrsto let in bi mu zato pravila, ki pridržujejo določene storitve izključno odvetništvu kot ustavni kategoriji, morala biti poznana tako po vsebini kakor tudi po namenu posebne ureditve.

26. Dodaja, da sicer drži, da je pravno svetovanje dejavnost, ki jo je mogoče v sodni in poslovni register vpisati brez izpolnjevanja pogojev v smislu predpisov o odvetništvu, vendar pa je ob tem treba upoštevati omejitve iz drugega odstavka 2. člena ZOdv. Zastopanje pred sodiščem se ne nanaša zgolj na neposredno ravnanje pooblaščenca na narokih pred sodiščem, temveč tudi na vse druge posle, ki so opravljeni v zvezi s tem (priprava vlog za sodišče, pisanje v zvezi z zadevo nasprotni stranki, drugim organom …).

27. Iz navedenega ravnanja tožnika, ob upoštevanju dejstva, da se šteje zastopanje stranke tako izven narokov kot na obravnavah na sodišču za vsebinsko in ekonomsko celoto, izhaja edini možen zaključek, da je tožnik zastopanje stranke zavestno razdelil na dva dela: na brezplačno zastopanje na narokih na sodišču ter na ostala opravila v zvezi z zastopanjem v konkretni zadevi, da bi obšel prepoved iz drugega odstavka 2. člena ZOdv. To pa kaže na obid zakonske prepovedi iz drugega odstavka 2. člena ZOdv. Kršitev določbe drugega odstavka 2. člena ZOdv sicer v času tožnikovega ravnanja ni bila določena kot kaznivo dejanje, še vedno pa je prekršek. Tožena stranka tožnikovega ravnanja ni presojala v prekrškovnem smislu, ampak v smislu vestnosti in poštenja.

28. V zvezi s tožbenim očitkom, da je tožena stranka svojo odločitev oprla tudi na nespoštovanje disciplinske odločbe, tožena stranka pojasnjuje, da tožnikovega ravnanja ni presojala v smislu samih ravnanj tožnika, ki so imela za posledico disciplinsko sankcijo, temveč v smislu odnosa tožnika kot nekdanjega odvetnika do disciplinske odločbe disciplinskega sodišča. 29. Tožena stranka zanika tudi tožbeni očitek o kršitvi pravil upravnega postopka. Do materialne resnice je tožena stranka prišla na podlagi presoje vseh izvedenih dokazov (listinski dokazi, mnenje občnega zbora odvetnikov, zaslišanje tožnika), kar je ustvarilo prepričanje o utemeljenosti sklepa, da predlagatelj ni vreden zaupanja za opravljanje odvetniškega poklica. V zvezi z mnenjem Območnega zbora odvetnikov je tožena stranka v obrazložitvi pojasnila, da to ni zavezujoče, na tretji strani pa se je opredelila tudi do mnenja. Sicer pa je upravni odbor tožene stranke tisti, ki je na podlagi tretjega odstavka 31. člena ZOdv in 9. točke prvega odstavka 28. člena Statuta OZS edini pristojen organ za odločanje o vpisu v imenik odvetnikov.

30. Neutemeljen je tudi tožbeni očitek o kršitvi načela sorazmernosti. Srž nepoštenega tožnikovega ravnanja ni v nudenju pravnega svetovanja, ki ga je tožnik kot samostojni podjetnik nudil svojim strankam, temveč v njegovem zastopanju mandatov v sodnih postopkih proti plačilu, kar je pridržano izključno odvetništvu kot delu pravosodja. Tožena stranka je ob presoji tožnikovega obnašanja opravila test sorazmernosti med tožnikovimi pravicami na eni strani ter varstvom odvetništva kot ustavne kategorije na drugi. Odločitev tožniku ni povzročila nesorazmernih posledic, kot zatrjuje v tožbi, saj je ves čas od izbrisa registriran kot samostojni podjetnik in bo lahko tudi v prihodnje izvrševal svobodno gospodarsko pobudo na trgu in opravljal pravne storitve, seveda ob brezpogojnem spoštovanju pravnega reda Republike Slovenije. Tožena stranka predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

31. Tožba je utemeljena.

32. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo vlogo za vpis v imenik odvetnikov. Imenik odvetnikov vodi Odvetniška zbornica Slovenije (prvi odstavek 31. člena ZOdv). O vpisu oziroma izbrisu iz imenika odvetnikov odloča organ določen s statutom Odvetniške zbornice Slovenije v upravnem postopku (tretji odstavek 31. člena ZOdv). Po 9. točki 28. člena Statuta Odvetniške zbornice Slovenije o vpisih v imenik odvetnikov odloča v upravnem postopku upravni odbor. Območni zbor odvetnikov daje v postopku za vpis odvetnikov mnenje o tem, ali je predlagatelj, ki živi in dela na območju zbora, vreden zaupanja za opravljanje odvetniškega poklica (7. točka 46. člena Statuta).

33. O vlogi predlagatelja za vpis v imenik odvetnikov se torej odloča v upravnem postopku. Odvetnik, in s tem vpisan v imenik odvetnikov, je lahko, kdor izpolnjuje pogoje določene v 25. členu ZOdv, med njimi je, da je vreden zaupanja za opravljanje odvetniškega poklica (7. točka prvega odstavka 25. člena ZOdv). Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo vlogo za vpis v imenik odvetnikov zaradi neizpolnjevanja tega pogoja.

34. Odvetništvo ima v vsaki pravni in demokratični državi posebno vlogo in pomen. Zlasti je vloga odvetnika pomembna v okviru izvrševanja sodne oblasti. Temeljna naloga odvetnika kot pravnega strokovnjaka je zastopanje strank pred sodišči in drugimi državnimi organi. Zato že Ustava določa, da je odvetništvo "del pravosodja". ZOdv določa, da odvetnik v okviru opravljanja odvetniškega poklica pravno svetuje, zastopa in zagovarja stranke pred sodišči in drugimi državnimi organi, sestavlja listine in zastopa stranke v njihovih pravnih razmerjih (2. člen ZOdv). Za opravljanje navedenih nalog pa zakon ne zahteva zgolj strokovne usposobljenosti, temveč tudi višji standard obnašanja odvetnikov pri opravljanju odvetniške dejavnosti1. 35. Tega pa ni mogoče doseči s predpisovanjem zgolj strokovnih pogojev. Za dosego tega cilja je bilo nujno določiti tudi pogoj, da lahko odvetniško dejavnost opravljajo osebe, za katere je mogoče ugotoviti, da bodo opravljale odvetniški poklic v skladu s Kodeksom odvetniške poklicne etike. Ta od odvetnikov zahteva spoštovanje etičnih načel, resnice, humanosti, človekovega dostojanstva, načel Ustave in zakonov, pravil lepega vedenja in dr. Ugotavljanje, ali kandidat izpolnjuje navedeni pogoj, zato pomeni ugotavljanje določenih dejstev in okoliščin iz zasebnega življenja kandidata, ki želi opravljati odvetniški poklic2. 36. Določba 7. točke prvega odstavka 25. člena ZOdv je podrobneje opredeljena s 27. členom ZOdv, po katerem ni vreden zaupanja za opravljanje odvetniškega poklica, kdor je bil obsojen za kaznivo dejanje, zaradi katerega je moralno nevreden za opravljanje odvetniškega poklica, ali kdor se obnaša tako, da je mogoče na podlagi njegovega ravnanja utemeljeno sklepati, da ne bo pošteno in vestno opravljal odvetniškega poklica.

37. V zadevi ni sporno, da je Disciplinsko sodišče OZS z odločbo št. Do 1/2016 z dne 1. 6. 2016, ki je postala pravnomočna 27. 12. 2016, tožniku zaradi disciplinske kršitve po 14. točki 77.b člena Statuta OZS izreklo disciplinski ukrep odvzema pravice opravljati odvetniški poklic za dobo šestih mesecev. V zadevi tudi ni sporno, da je bila obsodba za kaznivo dejanje, zaradi katerega je bila tožniku izrečena disciplinska sankcija, izbrisana iz kazenske evidence. Izbris iz kazenske evidence je zakonska rehabilitacija, zaradi česar tožnik velja za neobsojenega3. To je upoštevala tudi tožena stranka pri izdaji izpodbijane odločbe, ki materialnopravno temelji na drugem delu prvega odstavka 27. člena ZOdv, po katerem ni vreden zaupanja za opravljanje odvetniškega poklica, kdor se obnaša tako, da je mogoče na podlagi njegovega ravnanja utemeljeno sklepati, da ne bo pošteno in vestno opravljal odvetniškega poklica. Nasprotna tožbena zatrjevanja, da je z izpodbijano odločitvijo izničen pomen kazenske rehabilitacije, sodišče zato kot neutemeljena zavrača, saj tožena stranka odločitve ne gradi na dejstvu obstoja disciplinskega ukrepa (izdanega na podlagi kazenske sodbe), ampak na tožnikovem ravnanju in obnašanju po tem, ko je bil ta izrečen, kar je po zgoraj obrazloženem4 dopustno, in izhaja iz 27. člena ZOdv. Glede na to na odločitev v predmetni zadevi tudi določbe ZOdv v zvezi s hrambo disciplinske evidence ne vplivajo, zato se sodišče s s strani tožeče stranke zatrjevano neustavnostjo teh določb ni ukvarjalo.

38. O vlogi za vpis v imenik odvetnikov se torej odloča v upravnem postopku5, rezultat ugotovitvenega postopka glede izpolnjevanja pogoja iz 7. točke prvega odstavka 25. člena v zvezi s 27. členom ZOdv pa mora biti celovita vrednostna presoja osebne primernosti predlagatelja ter kvalitet, potrebnih za odvetniški poklic.

39. Zaključek tožene stranke, da se tožnik obnaša in ravna tako, da je mogoče na podlagi njegovega ravnanja utemeljeno sklepati, da ne bo pošteno in vestno opravljal odvetniškega poklica, izhaja iz ugotovitve, da je tožnik kljub izdani odločbi Disciplinskega sodišča OZS, ki mu je izreklo disciplinski ukrep odvzema pravice opravljati odvetniški poklic za dobo šestih mesecev, nadaljeval z delom, ki ima naravo odvetniškega poklica, saj je naslednji dan po izbrisu iz imenika odvetnikov, to je 1. 2. 2017, odprl samostojno dejavnost „A. A., s.p.“ in strankam izstavljal za svoje storitve račune, v katerih je bilo dejansko (s svetovanjem in sestavo vlog) zajeto tudi zastopanje na sodišču, ne glede na sklenjene dogovore s strankami, da jim nagrade za zastopanje na sodišču ni upravičen zaračunati. Nadaljnja dejanska okoliščina, ki jo ugotavlja tožena stranka je, da je tožnik z odvetnico B. B. sklenil pogodbo o poslovnem sodelovanju, na podlagi katere je tej odvetnici dostavljal dokumentacijo strank v odškodninskih zadevah s sestavljenimi odškodninskimi zahtevki. Po zaključku tožene stranke je tožnik na z zgoraj navedenim opravljal dejanja, ki so značilna za odvetniški poklic kljub prepovedi opravljanja poklica, s tem pa ni spoštoval izrečene pravnomočne disciplinske odločbe. Navedeno ocenjuje kot kršitev oziroma, kot navaja, nedopusten obid zakonske določbe drugega odstavka 2. člena ZOdv.

40. Najprej je treba ugotoviti, da je bil tožniku izrečen disciplinski ukrep odvzema pravice opravljati odvetniški poklic. Tožena stranka v izpodbijani odločbi na več mestih uporablja termin „prepoved opravljanja odvetniškega poklica“, kar je varnostni ukrep izrečen v kazenskem postopku, in ga zamenjuje s terminom „odvzem pravice opravljati odvetniški poklic“, ki je disciplinska sankcija, na kar pravilno opozarja tožba. Smisel varnostnega ukrepa prepovedi opravljanja poklica je v tem, da se z njim prepreči nevarnost, ki izhaja iz okoliščine, da je storilec kaznivega dejanja zlorabil svoj poklic za izvršitev kaznivega dejanja, in iz okoliščine, da bi ga še naprej opravljal. Ta ukrep se izreče ob izpolnjevanju splošnih (prvi in drugi odstavek 70. člena Kazenskega zakonika - v nadaljevanju KZ-1) in posebnih (peti odstavek 70. člena in prvi odstavek 71. člena KZ-1) pogojev za izrek tega ukrepa. Tožniku pa ni bil izrečen varnostni ukrep prepovedi opravljanja poklica, ampak disciplinska sankcija, ki je bila izrečena zato, ker je bil tožnik obsojen za naklepno kaznivo dejanje, za storitev katerega je predpisana kazen zapora več kot šest mesecev. Med obema institutoma je torej pomembna vsebinska razlika, ki jo tožena stranka pri izdaji izpodbijane odločbe spregleda, zaradi česar že v tem delu odločitve ni mogoče preizkusiti.

41. Vsebina odvetniškega poklica je opredeljena z 2. členom ZOdv, po katerem odvetnik v okviru opravljanja odvetniškega poklica pravno svetuje, zastopa in zagovarja stranke pred sodišči in drugimi državnimi organi, sestavlja listine in zastopa stranke v njihovih pravnih razmerjih (prvi odstavek). Pred sodišči lahko stranko proti plačilu zastopa samo odvetnik, če zakon ne določa drugače (drugi odstavek).

42. Da lahko navedena opravila izvajajo tudi subjekti, ki niso odvetniki, izhaja že iz navedene zakonske določbe, po kateri lahko stranko pred sodišči proti plačilu zastopa samo odvetnik, kar s sklepanjem po nasprotnem pomeni, da lahko opravila iz 2. člena ZOdv opravljajo tudi drugi subjekti (za sodne postopke upoštevajoč procesna pravila), samo odvetniki pa lahko pred sodišči zastopajo stranke _proti plačilu_.

43. Tožniku je bil izrečen disciplinski ukrep odvzema pravice opravljati odvetniški poklic, kar pomeni omejitev ustavne pravice do proste izbire zaposlitve6. To je sicer glede na odločitev Ustavnega sodišča v zadevi U-I-371/98 z dne 21. 10. 19987 dopustno, saj je v sorazmerju z varovanimi ustavnimi pravicami drugih8, to je pravico do zastopanja, ki je strokovno in v skladu z etičnimi načeli. Vendar pa izrečenega disciplinskega ukrepa ni dopustno razlagati ekstenzivno oziroma širše od tega, kar ta ukrep pomensko zajema, saj bi to pomenilo prekomeren poseg in s tem kršitev z Ustavo varovane pravice do proste izbire zaposlitve. Tožniku je bil izrečen ukrep odvzema pravice opravljati odvetniški poklic, ne pa kateregakoli drugega pravniškega poklica niti poklica pravnika z opravljenim pravniškim državnim izpitom.

44. Tožena stranka v izpodbijani odločbi ugotavlja, da je tožnik opravljal dela, ki imajo naravo odvetniškega dela, kar ocenjuje kot kršitev oziroma kot navaja „nedopusten obid zakonske določbe drugega odstavka 2. člena ZOdv“. Vendar pa se opravljanje pravniškega poklica že po naravi stvari v velikem delu prekriva z opravljanjem odvetniškega dela (svetovanje in zastopanje, sestava vlog in drugih listin...), kot rečeno, pa tožniku ni bila odvzeta pravica opravljati pravniški poklic nasploh.

45. V okviru dejanskih okoliščin, ki kažejo na to, da tožnik ne bo pošteno in vestno opravljal odvetniškega poklica, tožena stranka ugotavlja, da je strankam izstavljal račune, na katerih je bila navedena opr. št. sodne zadeve. Ne glede na to, da je tožnik strankam pojasnjeval in sklepal dogovore o tem, da zastopanja pred sodišči ni upravičen zaračunati, tožena stranka zaključuje, da zastopanje pred sodiščem ne pomeni zgolj za zastopanja strank na narokih pred sodiščem, ampak zajema tudi svetovanje in sestavo vlog za stranko v zadevah, ki tečejo pred sodiščem.

46. Glede tega sodišče ugotavlja, da ne iz izpodbijane odločbe ne iz podatkov spisa ne izhaja, da bi bil tožnik v skladu s tretjim odstavkom 71.a člena ZOdv preganjan za prekršek zaradi tega, ker bi opravljal storitve iz drugega odstavka 2. člena ZOdv. Presoja, ali se kandidat za vpis v imenik odvetnikov obnaša tako, da je mogoče na podlagi njegovega ravnanja utemeljeno sklepati, da bo pošteno in vestno opravljal odvetniški poklic, sicer ni vezana na odločitev izdano v postopku o prekršku, vendar pa mora ugotovitev o tem, da tega pogoja ne izpolnjuje, temeljiti na zanesljivih dejanskih zaključkih. Teh v izpodbijani odločbi ni, saj ta temelji zgolj na domnevi oziroma sklepanju tožene stranke o višini nagrade za zastopanje na sodišču, upoštevajoč določila Odvetniške tarife. Tožena stranka mora v postopku ugotoviti resnično dejansko stanje (8. člen ZUP9), zato svojih zaključkov ne more utemeljiti s stališčem, da ni mogoče brez dvoma ugotoviti, da tožnik ni zaračunaval storitev, ki jih je opravil v okviru zastopanja v točno določenem sodnem sporu. Glede na to, da tožnik od 31. 1. 2017 ni bil več vpisan v imenik odvetnikov, je pritrditi tožbi, da Odvetniška tarifa zanj ni bila podlaga za izstavitev računov.

47. V izpodbijani odločbi je kot obid določbe 2. člena ZOdv obravnavana tudi pogodba o poslovnem sodelovanju, ki jo je tožnik sklenil z odvetnico B. B. Glede na to, da tožniku ni bila odvzeta pravica opravljati pravniški poklic nasploh, v takšni pogodbi o sodelovanju, kjer tožnik svoje dejavnosti ni opravljal samostojno, ampak je bila odvetnica tista, ki je prevzemala odgovornost za izvedbo storitev, ni videti nedopustnega ravnanja.

48. Pri tem je pritrditi tožbi tudi v delu, ko navaja, da tožnik v upravnem postopku pred toženo stranko ni dejal, da je želel nadaljevati z _odvetniškim_ delom, kot se napačno povzema njegova izjava v izpodbijani odločbi. Kot izhaja iz zapisnika o zaslišanju stranke v upravnem postopku z dne 9. 7. 2019 je namreč (med drugim) povedal: „Pojasnim še, da sem takoj po prenehanju statusa odvetnika zavestno šel v to, da bom delo nadalje opravljal kot s.p., ker sem želel ostati v formi.“

49. Po obrazloženem sodišče ugotavlja, da tožena stranka svojih zaključkov, iz katerih sledi, da tožnik ni vreden zaupanja za opravljanje odvetniškega poklica ni pojasnila tako, da bi jih bilo mogoče preizkusiti. Razen zgoraj navedenih netočnosti in neskladnosti s podatki spisa, je pri tem utemeljila zgolj razloge, ki kažejo na to, da tožnik ni vreden zaupanja za opravljanje odvetniškega poklica, ni pa se opredelila do tistih, ki izkazujejo nasprotno10. Med njimi je (kot izpostavlja tožba), da je tožnik skoraj 30 let opravljal poklic odvetnika brez disciplinskih in drugih sankcij, da se nikdar ni pregrešil v razmerju do strank, da je svojo storjeno napako priznal, obžaloval in saniral ter da je območni zbor odvetnikov o tem izdal pozitivno mnenje. O slednjem je tožena stranka sicer zavzela stališče, da pristojni organ na to mnenje ni vezan, ni pa se do te okoliščine opredelila v kontekstu ostalih dejstev.

50. Kot pojasnjeno je iz razlogov, naštetih v 27. členu ZOdv, poseg v pravico do svobode dela dopusten, vendar pa je pri tem treba upoštevati načelo sorazmernosti, ki izhaja iz tretjega odstavka 15. člena Ustave RS. To pa zahteva, da tožena stranka, preuči in oceni vse tisto, kar govori tožniku v prid, kot tudi tisto, kar mu je v škodo ter odločitev tudi glede vseh teh okoliščin obrazloži tako, da jo je mogoče preizkusiti. Pri tem se upošteva obnašanje, na podlagi katerega je mogoče utemeljeno sklepati, da oseba ne bo vestno in pošteno opravljala odvetniškega poklica, naloga tožene stranke pa je, da oceni tudi vse tisto, kar govori kandidatu v prid. Z navedenimi okoliščinami se tožena stranka v izpodbijani odločbi ni ukvarjala, kar pomeni, da jih ni niti ugotavljala in posledično seveda tudi ne vrednostno ocenila.

51. K navedenemu sodišče še dodaja, da predmetna odločitev ne odstopa od odločitve v zadevi I U 2053/2009 z dne 11. 5. 2010, na katero se sklicuje tožena stranka v izpodbijani odločbi11, vendar pa so konkretne dejanske okoliščine v tukaj obravnavani zadevi drugačne, in zahtevajo, izhajajoč iz načela sorazmernosti, podrobnejšo presojo in oceno vseh zgoraj navedenih za odločitev relevantnih dejavnikov.

52. Tožena stranka je v predmetni zadevi sicer v okviru upravnega postopka izvedla ugotovitveni postopek, zaslišala tožnika in mu dala možnost tudi pisne izjave, vendar pa se ne glede na to izpodbijane odločbe ne da preizkusiti iz zgoraj navedenih razlogov. S tem je storjena absolutna bistvena kršitev pravil upravnega postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP. Bistvena kršitev določb postopka je vselej podana v primeru, ko gre za absolutno bistveno kršitev pravil postopka, ki jo določa ZUP (tretji odstavek 27. člena Zakona o upravnem sporu - v nadaljevanju ZUS-1), zato je sodišče po 3. točki prvega odstavka 64. člena ZUS-1, izpodbijano odločbo odpravilo ter v skladu s tretjim odstavkom 64. člena ZUS-1 zadevo vrnilo pristojnemu organu v ponoven postopek. V ponovnem postopku bo treba odpraviti storjeno kršitev pravil postopka, po potrebi dodatno razjasniti relevantno dejansko stanje in nato ponovno odločiti o zadevi (četrti odstavek 64. člena ZUS-1).

53. V zvezi s predlogom tožeče stranke za odločitev v sporu polne jurisdikcije sodišče dodaja, da že z vidika ustavne podlage (tretji odstavek 120. člena in 157. člen Ustave) velja, naj sodišče le izjemoma odloča o stvari sami, če narava stvari to dopušča in če dajejo podatki postopka za to zanesljivo podlago (prvi odstavek 65. člena ZUS-1). V obravnavani zadevi je treba najprej odpraviti zgoraj ugotovljeno bistveno kršitev določb postopka, kar bo treba storiti v ponovljenem upravnem postopku, zato v predmetni zadevi ni podlage za to, da bi sodišče nadomestilo toženkino presojo in odločitev o tem.

54. Sodišče je odločilo izven glavne obravnave na podlagi pisnih vlog in pisnih dokazov, saj sta se obe stranki izvedbi glavne obravnave v skladu z 279.a členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-112 odpovedali.

55. Ker je sodišče pritožbi ugodilo in odpravilo izpodbijani akt, je v skladu z določbo tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (in ne po Odvetniški tarifi, kot jih je priglasila tožeča stranka). Po določilu drugega odstavka 3. člena tega pravilnika je tožeča stranka upravičena do povrnitve stroškov postopka v višini 285,00 €, ki jih je sodišče skupaj z DDV, to je 347,70 €, naložilo v plačilo toženi stranki.

56. Obresti od zneska pravdnih stroškov je sodišče tožeči stranki prisodilo od dneva zamude, tožena stranka pa bo prišla v zamudo, če stroškov ne bo poravnala v paricijskem roku (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika – OZ v zvezi z 378. členom OZ - enako tudi načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 13. 12. 2006).

1 Tako odločba Ustavnega sodišča v zadevi U-I-371/98 z dne 21. 10. 1998. 2 Kot v tč. 1. 3 Z zakonsko rehabilitacijo se izbriše obsodba iz kazenske evidence in prenehajo vse njene pravne posledice, obsojenec pa velja za neobsojenega (prvi odstavek 82. člena Kazenskega zakonika - KZ-1). 4 Glej tč. 35 te obrazložitve. 5 Tretji odstavek 31. člena ZOdv. 6 Ustava v 49. členu določa, da je zagotovljena svoboda dela (prvi odstavek), da vsakdo prosto izbira zaposlitev (drugi odstavek) in da je vsakomur pod enakimi pogoji dostopno vsako delovno mesto (tretji odstavek). 7 Glej tč. 34 in 35 te obrazložitve. 8 Človekove pravice in temeljne svoboščine so omejene samo s pravicami drugih in v primerih, ki jih določa ta ustava (tretji odstavek 15. člena Ustave RS). 9 Ta določa, da je v postopku treba ugotoviti resnično dejansko stanje in v ta namen ugotoviti vsa dejstva, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločbo (prvi odstavek). Na podlagi verjetno izkazanih dejstev lahko organ odloči le v primeru, da tako določa zakon (drugi odstavek), takšne zakonske določbe pa v predmetni zadevi ni. 10 Podobno sodba Upravnega sodišča RS št. III U 92/2020-33 z dne 1. 4. 2022. 11 V zadevi I U 2053/2009 je šlo za kandidata za vpis v imenik odvetnikov z nekritičnim odnosom do lastnih predhodnih nedopustnih dejanj. 12 Ta določa, da se v upravnem sporu se uporabljajo določbe zakona, ki ureja pravdni postopek, kolikor ZUS-1 ne določa drugače.