Jedro

Pogoj za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti je predhodno materialno in formalno izčrpanje pravnih sredstev.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrže. II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Z uvodoma navedeno sodbo Okrožnega sodišča v Murski Soboti je bil B. R. spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in prehodnimi sestavinami za izdelavo prepovednih drog po prvem odstavku 186. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1B). Izrečena mu je bila pogojna obsodba, v kateri mu je bila po prvem odstavku 186. člena ob uporabi druge alineje 50. člena in 3. točke prvega odstavka 51. člena KZ-1B določena kazen devet mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let. 2. Zoper navedeno pravnomočno sodno odločbo je vložil obsojenec zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in zaradi drugih kršitev določb postopka, ker so te kršitve vplivale na zakonitost sodne odločbe. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. Vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahtevo podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni dopustna in predlaga njeno zavrženje.

4. V odgovoru na odgovor obsojenec vztraja na navedbah zahteve in opozarja na določbo tretjega odstavka 421. člena ZKP, kjer je izrecno navedeno, da v primerih, ko zoper odločbo sodišča prve stopnje ni bilo pritožbe, se rok za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti šteje od pravnomočnosti sodbe.

B.

5. Zahteva za varstvo zakonitosti ni dopustna.

6. Z novelo Zakona o kazenskem postopku (začetek uporabe novele je 15. 5. 2012) je bila določba prvega odstavka 420. člena ZKP dopolnjena. Sprememba se med drugim nanaša na predhodno izčrpanje pravnih sredstev, kar pomeni, da se vložnik lahko sklicuje na kršitev zakona, ki jih sicer lahko uveljavlja z zahtevo za varstvo zakonitosti le, če jih ni mogel uveljaviti v pritožbi ali če jih je uveljavljal, pa jih sodišče druge stopnje ni upoštevalo (peti odstavek 420. člena ZKP).

7. V konkretni kazenski zadevi so se upravičenci do pritožbe tej pravici odpovedali, zaradi česar je postala sodba takoj pravnomočna. Ker vložnik ni izpolnil pogoja, ki ga določa novelirani 420. člen ZKP (formalna in materialna izčrpanost) je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti po določbi drugega odstavka 423. člena ZKP zavrglo. Drži sicer, da tretji odstavek 421. člena tega zakona vsebuje še besedilo, na katerega se sklicuje vložnik v odgovoru na odgovor vrhovnega državnega tožilca in iz katerega bi se dalo sklepati, da je mogoče vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti tudi tedaj, ko se obdolženec ali zagovornik ali osebe iz drugega odstavka 367. člena ZKP zoper sodbo sodišča niso pritožile, vendar je navedeno besedilo očitno posledica nepreciznosti oziroma dejstva, da je zakonodajalec ob spremembi 420. člena ZKP prezrl določbo tretjega odstavka 421. člena ZKP, zaradi česar je to besedilo ostalo v zakonu nespremenjeno. Vendar pa to dejstvo glede na izrecno določbo petega odstavka 420. člena ZKP, kjer je nedvoumno omejen dostop do Vrhovnega sodišča, ne more vplivati. Določba petega odstavka 420. člena ZKP je namreč povsem jasna oziroma ne dopušča nikakršne druge razlage kot je ta, da je pogoj za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti predhodno materialno in formalno izčrpanje pravnih sredstev, medtem ko se določba tretjega odstavka 421. člena ZKP nanaša le na roke v katerih je dopustno vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti.

8. Odločitev o stroških, nastalih pri odločanju o tem izrednem pravnem sredstvu, temelji na določilih členov 98. a v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP.