Jedro

Zakonitost izpodbijanega upravnega akta se praviloma presoja glede na dejansko in pravno podlago v času odločanja upravnega organa prve stopnje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) kot neutemeljeno zavrnilo tožničino tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 26. 7. 2004, s katero je ta kot neutemeljeno zavrnila tožničino pritožbo zoper odločbo Upravne enote Ljubljana, Izpostava ... z dne 31. 5. 2004. Z navedeno odločbo je bilo investitorki X. izdano lokacijsko dovoljenje za rušenje gospodarskih poslopij obstoječe kmetije na zemljišču s parc. št. ... k.o. ... in gradnjo nadomestne kmetije, ki zajema stanovanjsko hišo, hlev za govejo živino, gnojišče in dostopno pot ter komunalno infrastrukturo, vse na delih zemljišč parc. št. ... in ... k.o. ..., pod tam navedenimi pogoji.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe se sodišče prve stopnje strinja z odločitvijo tožene stranke in z razlogi za njeno odločitev. Sklicuje se na določbe drugega odstavka 54. in 55. člena Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (ZUN) in določbe Odloka o prostorskih ureditvenih pogojih za plansko celoto M7 Zadobrova – Novo Polje - Zalog (Uradni list SRS, št. 3/88 in Uradni list RS, št. 56/92; v nadaljevanju PUP), ki ureja območje MK 7/2, v katerem leži obravnavana lokacija. Upoštevan je bil tudi Odlok o spremembi in dopolnitvi Odloka o PUP za plansko celoto M7 Zadobrova – Novo Polje – Zalog (Uradni list RS, št. 63/99, v nadaljevanju sprememba 99), ki pa v 5. členu določa, da se postopki v zvezi s posegi v območjih urejanja z oznako K – kmetijska zemljišča, G – gozdovi in R – razpršena gradnja, za katere je bila izdana pozitivna urbanistična ali lokacijska informacija pred sprejetjem tega odloka, dokončajo na podlagi do tedaj veljavnih določil, pod pogojem, da stranka zaprosi za izdajo dovoljenja za poseg v prostor v roku enega leta od sprejetja tega odloka. Ker je investitorka zaprosila za lokacijsko dovoljenje pred uveljavitvijo te spremembe, pred tem pa je bila tudi izdelana lokacijska dokumentacija, so izpolnjeni pogoji za odločanje po PUP, ki je veljal do spremembe 99. Ta pa je dopuščal na območjih z oznako MK in MG tudi dozidave, nadzidave in adaptacije ter nadomestne gradnje obstoječih stanovanjskih in gospodarskih objektov.

Tožnica v pritožbi navaja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do tožbenih navedb, da je organ prve stopnje nepravilno uporabil predpis in nadomestno gradnjo umestil v prostor ob naselju X., na katerem gradnja objekta ni dovoljena. Na parcelnih št. ... in ... k.o. ..., na katerih naj bi gradili nadomestno gradnjo, ni nobenega objekta, ki bi ga bilo treba porušiti in nadomestiti z novim. Obstoječa kmetija stoji v naselju Y. na parc. št. ... k.o. ...., nova lokacija, ki je predvidena za nadomestno gradnjo, pa leži ob naselju X. Ker so vse parcele v k.o. ..., je možna špekulacija in zavajanje. Gradnja nove kmetije bi bila mogoča po posebnem postopku samo na podlagi sprememb Dolgoročnega plana mesta Ljubljane in nato še ob spremembi prostorskih izvedbenih aktov. V 5. členu Odloka o spremembah in dopolnitvah Odloka o PUP (Uradni list RS, št. 63/99) ni določeno, da se mora postopek za poseg v prostor dokončati z izdajo pozitivne odločbe, temveč le določa, da se postopki dokončajo na podlagi sedaj veljavnih določil odloka. Parceli, na katerih je predvidena nadomestna gradnja, ležita v neposredni bližini Krajinskega parka ... in bi tako upravni organ pred izdajo lokacijskega dovoljenja moral zahtevati pogoje za poseg v prostor pri Ljubljanskem regionalnem zavodu za varstvo naravne in kulturne dediščine. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje, če pa ugotovi drugačno dejansko stanje, kot je bilo ugotovljeno v sodbi sodišča prve stopnje, s sodbo spremeni izpodbijano sodbo.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

S 1. 1. 2007 je začel veljati zakon o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06), ki v prvem odstavku 107. člena določa, da vrhovno sodišče vsa pred uveljavitvijo ZUS-1 vložena pravna sredstva v upravnem sporu obravnava po ZUS-1. Glede na kriterij iz drugega odstavka navedenega člena (ker je po ZUN pravnomočnost sodbe pogoj za izvršitev upravnega akta), se obravnavana pritožba, vložena po ZUS, obravnava kot pritožba po ZUS-1. Po presoji Vrhovnega sodišča je bilo v obravnavani zadevi na podlagi v upravnem postopku ugotovljenega dejanskega stanja materialno pravo pravilno uporabljeno. V obravnavanem primeru gre za vprašanje uporabe predpisov, ki določajo pogoje za izdajo lokacijskega dovoljenja, glede na njihovo časovno veljavnost. Tudi po presoji Vrhovnega sodišča se v upravnem sporu zakonitost izpodbijanega upravnega akta praviloma presoja glede na dejansko in pravno podlago v času odločanja upravnega organa prve stopnje. V obravnavani zadevi je tožnica z vlogo z dne 17. 3. 1997 zaprosila za izdajo lokacijskega dovoljenja za gradnjo nadomestne kmetije na zemljiščih parc. št. ... k.o. ... Glede na prehodno določbo 190. člena Zakona o graditvi objektov (ZGO-1, Uradni list RS, št. 110/02 in 47/04) se postopki za izdajo lokacijskega dovoljenja, ki so se začeli pred uveljavitvijo tega zakona, končajo po določbah Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (ZUN, Uradni list SRS, št. 18/84, 37/85 in 29/86, Uradni list RS, št. 26/90, 3/91, 18/93, 47/93, 71/93, 44/97 in 9/01). Sodišče prve stopnje se je tako upoštevaje datum vložitve vloge pravilno oprlo na drugi odstavek 54. člena ZUN, ki določa, da se lokacijsko dovoljenje za objekte, naprave ali druge posege v prostor na območjih, ki se urejajo s prostorskimi ureditvenimi pogoji in za objekte, naprave ali druge posege v prostor na območjih, kjer je sicer v skladu z 49. členom tega zakona graditev prepovedana, izda v skladu s pogoji, ki jih določa lokacijska dokumentacija. Ta pa se pripravi na podlagi določb o prostorskih ureditvenih pogojih (55. člen ZUN). Ni sporno, da zemljišče predvidenega posega leži v območju, ki ga ureja PUP (Uradni list SRS, št. 3/88 in Uradni list RS, št. 56/92 in 63/99), v območju urejanja MK 7/2 ter da gre za poseg na prvem območju kmetijskih zemljišč. Vrhovno sodišče pa se strinja s presojo prvostopnega sodišča, da so v obravnavanem primeru izpolnjeni pogoji za odločanje po PUP, ki je veljal do spremembe odloka iz leta 1999, saj ta v 5. členu določa, da se postopki v zvezi s posegi v območjih urejanja z oznako K – kmetijska zemljišča, G – gozdovi in R – razpršena gradnja, dokončajo na podlagi do tedaj veljavnih določil odloka, pod pogojem, da stranka zaprosi za izdajo dovoljenja v roku enega leta od sprejetja tega odloka. V obravnavanem primeru je pred sprejetjem sprememb (ki so začele veljati dne 21. 8. 1999) investitorka zaprosila za izdajo lokacijskega dovoljenja, prav tako je bila pred tem izdelana lokacijska dokumentacija. Ker je PUP pred spremembo 99 na območjih z oznako MK, kamor spada tudi predmetno območje, dopuščal dozidave, nadzidave in adaptacije, nadomestne gradnje obstoječih stanovanjskih in gospodarskih objektov, je pravilno sklepanje sodišča prve stopnje, da je sporna gradnja na predmetnem območju dopustna.

Pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja je v obravnavanem primeru nedopusten. V 3. točki prvega odstavka 75. člena v zvezi s prvim odstavkom 73. člena ZUS-1 je določeno, da je dopustna pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kadar je upravno sodišče samo ugotavljalo dejansko stanje ter ga ugotovilo drugače, kot je bilo ugotovljeno v upravnem postopku in je na tej podlagi spremenilo izpodbijani upravni akt, ali če je odločilo o sporu iz 66. člena ZUS-1 (kršitev ustavnih pravic). V drugih primerih uveljavljanje razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja po ZUS-1 ni dopustno. Prav tako uveljavljanje tega pritožbenega razloga ni bilo dopustno po prej veljavnem ZUS (peti odstavek 72. člena). Ker po presoji vrhovnega sodišča v pritožbi v upravnem sporu ni mogoče uveljavljati razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, razen če je dejansko stanje ugotavljalo prvostopenjsko sodišče samo, česar pa v tem primeru ni storilo, se vrhovno sodišče do pritožbenih navedb v zvezi z zmotno ugotovljenim dejanskim stanjem ni opredeljevalo.

Pritožbeni ugovor, da parceli, na katerih je predvidena nadomestna gradnja, ležita v neposredni bližini Krajinskega parka ..., tožnica kot izhaja iz predloženih spisov ni uveljavljala v postopku pred sodiščem prve stopnje. V pritožbi pa sme tožnica navajati nova dejstva in dokaze le, če dokaže za verjetno, da jih brez svoje krivde ni mogla navesti oziroma predložiti do konca postopka na prvi stopnji (prvi odstavek 74. člena ZUS-1). Enako določbo je vseboval tudi prej veljavni ZUS v prvem odstavku 71. člena. Navedenega tožnica v pritožbi ne izkazuje, zato Vrhovno sodišče tega ugovora ni presojalo.

Po presoji Vrhovnega sodišča je v izpodbijani sodbi sodišče prve stopnje odgovorilo na vse pravno-relevantne tožbene ugovore ter se do njih v zadostni meri opredelilo. Tako ni podana zatrjevana bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu.

Na drugačno odločitev pritožbenega sodišča ne morejo vplivati pritožbeni ugovori, ki jih je tožnica uveljavljala že kot tožbene ugovore in jih je prvostopno sodišče po presoji Vrhovnega sodišča pravilno presodilo. Vrhovno sodišče, ki pri presoji izpodbijane sodbe tudi ni našlo uradno upoštevnih kršitev, je na podlagi 76. člena v zvezi z drugim odstavkom 107. člena ZUS-1 pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.