Jedro

Toženčeva dobrovernost ni bila izpodbita. Njegov položaj zemljiškoknjižnega lastnika parcel, ki izvršuje posest z gospodarskim izkoriščanjem parcel, je močnejši od položaja tožnikov, ki niso zemljiškoknjižni lastniki in nimajo posesti. Močnejšo pravico bi tožniki lahko izkazali z nastopom priposestvovanja. Tega niso uspeli dokazati.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da so tožniki solastniki vsak do ene idealne tretjine parcel št. 31 in 32 vl.št. 97 k.o. S., in na izstavitev zemljiškoknjižne listine. Ugotovilo je, da je pravna prednica toženca H. M. prodala pravni prednici tožnikov R. B. sporni parceli s predpogodbo z dne 12.9.1941 za kupnino 7.000 lir. Dogovorjeno je bilo, da bo prava pogodba sklenjena, ko bo predsedstvo ministrskega sveta izdalo pooblastilo za tako prodajo. Toženec je pridobil sporni parceli z izročilno pogodbo in pogodbo o dednem odpravku z dne 14.3.1969 in se vpisal v zemljiški knjigi kot lastnik. Tožeča stranka spornih parcel ni imela v dejanski posesti in ju ni priposestvovala. Posest je izvrševal toženec.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sodbo prve stopnje. Sprejelo je kot pravilne dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje. Potrdilo je tudi prvostopna pravna stališča in dodalo, da toženca kot zemljiškoknjižnega lastnika varuje tudi pravno pravilo par. 1500 ODZ. Poleg tega tožniki niso dokazali, da so imeli državljanstvo Republike Slovenije, oziroma pred njenim nastankom državljanstvo Jugoslavije.

Proti tej sodbi vlaga tožeča stranka revizijo. Uveljavlja revizijske razloge zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Predlaga, da revizijsko sodišče razveljavi obe sodbi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Poudarja, da temelji tožbeni zahtevek pred vsem na realizirani pogodbi. O tem pa izpodbijana sodba nima razlogov. Navaja, da je posest izvajala neprekinjeno in da ni dokazov o tem, da bi njena posest prenehala. Meni, da odkazila za sečnjo ne predstavljajo posesti, še posebno ne zakonite in dobroverne.

Tožena stranka na revizijo ni odgovorila in Državni tožilec Republike Slovenije se o njej ni izjavil (3. odst.390.čl. Zakona o pravdnem postopku).

Revizija ni utemeljena.

Toženec je zemljiškoknjižni lastnik spornih parcel. Pridobil jih je na podlagi veljavnega pravnega posla, to je izročilne pogodbe in pogodbe o dednem odpravku z dne 14.3.1969, sklenjene pri Občinskem sodišču na R. pod št. Ri 35/69. Parceli ima v svoji posesti. Te ugotovitve sodišč prve in druge stopnje so bistvene za odločitev v tem sporu. Temu nasproti tožniki zatrjujejo, da je njihova pravna prednica pridobila sporni parceli s predpogodbo z dne 14.9.1941, da je bila kasneje sklenjena glavna pogodba, da pa zaradi vojne ni bila izvedena v zemljiški knjigi, vendar pa je bila realizirana s tem, da je bila plačana kupnina in je kupovalka nastopila posest. Dejstva, na katera se sklicuje tožeča stranka, ne zadostujejo za utemeljenost tožbenega zahtevka. Tožniki in njihova pravna prednica niso nikoli postali zemljiškoknjižni lastniki spornih parcel. Njihova posest je prenehala leta 1946. Od tedaj dalje je niso izvajali. Nekajkratni ogledi parcel in nadziranje dogajanj na parcelah ne morejo prevladati nad dejansko posestjo, ki jo je izvajal toženec s tem, da je parcele čistil in da je izkoristil nekajkratno odkazilo za sečnjo. To je običajen način izvajanja posesti na gozdnih zemljiščih. Glede na ugotovljeno posest toženca kot zemljiškoknjižnega lastnika, ravnanje tožeče stranke ne more imeti upoštevanih pravnih posledic. To je tudi odgovor na revizijske trditve o tem, da posest tožnikov ni prenehala. Od tedaj dalje, ko je toženec prevzel parcelo v last in jo pričel gospodarsko izkoriščati, je posest tožeče stranke vsekakor prenehala, saj opazovanje parcel brez vsake dejavnosti na njih ne pomeni izvrševanja posesti.

Toženčeva dobrovernost ni bila izpodbita. Njegov položaj zemljiškoknjižnega lastnika parcel, ki izvršuje posest z gospodarskim izkoriščanjem parcel, je močnejši od položaja tožnikov, ki niso zemljiškoknjižni lastniki in nimajo posesti. Močnejšo pravico bi tožniki lahko izkazali z nastopom priposestvovanja. Tega niso uspeli dokazati, zato je odveč opozarjati še na nadaljnje zadržke za utemeljenost njihovega zahtevka, ki izhajajo po eni strani iz pravnega pravila par. 1500 ODZ in po drugi strani iz prejšnjih in sedanjih predpisov, ki tujim državljanom omejujejo pridobivanje lastninske pravice na nepremičninah.

Izpodbijana sodba navaja razloge o vseh pravno odločilnih dejstvih. S tem, ko potrjuje ugotovitev, da je toženec kot zemljiškoknjižni lastnik izvrševal posest na spornih parcelah, tožeča stranka pa ne, je odgovorjeno tudi na stališče tožeče stranke o pridobitvi lastninske pravice na podlagi izpolnjene pogodbe. Nasproti dobrovernemu zemljiškoknjižnemu lastniku, ki opira pridobitev lastninske pravice na veljavno pogodbo, to ne zadostuje. Zato niso utemeljeni revizijski razlogi niti glede pravilne uporabe materialnega prava, niti glede bistvene kršitve določb pravdnega postopka.

Odločitev revizijskega sodišča temelji na 393.čl. Zakona o pravdnem postopku.