Jedro

Revizija se dopusti glede vprašanj: - ali je v okoliščinah konkretnega primera izpolnjen pogoj po določbi prvega odstavka 216. člena ZPP za uporabo instituta prostega preudarka glede presoje višine uporabnine iz naslova sobivanja mld. otrok pravdnih strank v stanovanju, ki je skupno premoženje pravdnih strank, in - ali je v okoliščinah konkretnega primera, ko toženka ni podala trditev, niti dokazov o višini na mld. otroka odpadajoče uporabnine stanovanja glede na določbi 212. in 213. člena Zakona o pravdnem postopku sploh možno in dopustno presojati pavšalni ugovor toženke o višini uporabnine.

Izrek

Revizija se dopusti glede vprašanj:

1. Ali je v okoliščinah konkretnega primera izpolnjen pogoj po določbi prvega odstavka 216. člena Zakona o pravdnem postopku za uporabo instituta prostega preudarka glede presoje višine uporabnine iz naslova sobivanja mld. otrok pravdnih strank v stanovanju, ki je skupno premoženje pravdnih strank? in

2. Ali je v okoliščinah konkretnega primera, ko toženka ni podala trditev, niti dokazov o višini na mld. otroka odpadajoče uporabnine stanovanja glede na določbi 212. in 213. člena Zakona o pravdnem postopku sploh možno in dopustno presojati pavšalni ugovor toženke o višini uporabnine?

Obrazložitev

1. Pravdni stranki sta v nepravdnem postopku sklenili sodno poravnavo za obdobje petih mesecev (do 30. 6. 2011), s katero sta se dogovorili, da lahko toženka z njunima mld. otrokoma za ta čas uporablja skupno stanovanje, kjer so živeli kot družina. Po preteku tega roka je toženka zamenjala ključavnico na vhodnih vratih, ostala v stanovanju z otrokoma, tožniku pa onemogočila vrnitev v stanovanje oziroma souporabo stanovanja.

2. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora toženka plačati tožniku 112.194,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega obroka uporabnine dalje do plačila. Višji tožbeni zahtevek tožnika je zavrnilo. S popravnim sklepom je odpravilo računsko pomoto in popravilo dosojeni znesek na 119.411,40 EUR. Zapisalo je, da je tožniku uspelo dokazati, da sam stanovanja ne uporablja, da je toženka okoriščena zaradi uporabe stanovanja, da toženka za uporabo stanovanja nima pravne podlage ter da tožnik ni privolil v takšen način uporabe stanovanja. Sodišče je bilo vezano na pravnomočno odločitev sodišča v drugem pravdnem postopku o obsegu skupnega premoženja in višini deležev na njem. Sodišče je tam odločilo, da spada sporno stanovanje v skupno premoženje ter da je delež tožnika na njem 85 %, toženke pa 15 %. V tem postopku je tako odločilo, da mora toženka plačati tožniku 85 % uporabnine, ki je v skladu z ustaljeno sodno prakso enaka znesku povprečne tržne najemnine, ugotovljene za sporno obdobje od 1. 7. 2011 naprej.

3. Sodišče druge stopnje je pritožbi toženke delno ugodilo in sodbo spremenilo tako, da je dolžna toženka tožniku plačati 77.617,27 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega obroka dalje do plačila. Zapisalo je, da je sodišče prve stopnje napačno interpretiralo sklep Vrhovnega sodišča II Ips 383/2011 in zaključilo, da se v zadevi izkaže kot relevantno dejstvo, da v stanovanju s toženko prebivata tudi mladoletna otroka pravdnih strank, ki sta ji zaupana v varstvo in vzgojo, in tako tožnik ni upravičen terjati celotnega zneska uporabnine od toženke. Ker iz podatkov spisa in navedb pravdnih strank ni izhajalo, koliko naj bi znašala uporabnina, ki odpade na otroka, je višje sodišče višino uporabnine določilo po prostem preudarku. Zaradi (so)bivanja mladoletnih otrok v spornem stanovanju je dosojeno uporabnino znižalo za 35 %.

4. Predlog za dopustitev revizije vlaga tožnik. V predlogu za dopustitev revizije zastavi vprašanja: 1) „Ali je v okoliščinah konkretnega primera izpolnjen pogoj, da se pri določitvi višine uporabnine upošteva kriterij znižanja iz naslova sobivanja skupnih mld. otrok pravdnih strank v stanovanju, ki je skupno premoženje pravdnih strank, ob dejstvu, da med pravdnima strankama ne obstoji dogovor o brezplačni uporabi stanovanja s strani otrok v tem stanovanju in da tožnik ni privolil v brezplačno uporabo stanovanja za bivanje mld. otrok?“; 2) „Ali je v okoliščinah konkretnega primera izpolnjen pogoj po določbi prvega odstavka 216. člena ZPP za uporabo instituta prostega preudarka glede presoje višine uporabnine iz naslova sobivanja mld. otrok pravdnih strank v stanovanju, ki je skupno premoženje pravdnih strank?“; 3) „Ali je v okoliščinah konkretnega primera, ko toženka ni podala trditev, niti dokazov o višini na mld. otroka odpadajoče uporabnine stanovanja glede na določbi 212. in 213. člena ZPP sploh možno in dopustno presojati pavšalni ugovor toženke o višini uporabnine?“ in 4) „Ali je v danih okoliščinah glede na določbo 129. člena ZZZDR in sedaj 189. člena DZ dopustno po prostem preudarku sodišču odločiti o višini uporabnine, ki odpade na otroke in v tej višini toženki znižati obveznost iz naslova uporabnine do tožnika, ob dejstvu, da toženka obveznosti plačila uporabnine do tožnika sploh ni izpolnila'“ Navaja, da odločitev višjega sodišča odstopa od odločitev višjih sodišč v primerljivih zadevah glede vprašanja uporabe instituta prostega preudarka in upoštevanja določbe 212. člena ZPP glede trditvene in dokazne podlage.

5. Predlog je delno utemeljen.

6. Vrhovno sodišče je ocenilo, da so pogoji za dopustitev revizije iz prvega odstavka 367.a člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v obravnavani zadevi podani glede pravnih vprašanj, navedenih v izreku sklepa (tretji odstavek 367.c člena ZPP).

7. Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, navedenim v uvodu odločbe. Odločitev je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).