Jedro

Iz naročniške pogodbe in aneksa ne izhaja, da naročnik in uporabnik ne bosta ista oseba. Ob tako sklenjeni naročniški pogodbi pa je operater upošteval veljavno zakonodajo, ki ga veže v primerih, ko poraba na določeni telefonski številki doseže določeno mejo in o tem obvešča uporabnika.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Agencija za komunikacijska omrežja in storitve Republike Slovenije (v nadaljevanju toženka), je z izpodbijano odločbo zavrnila zahtevek tožnika, da mu družba A. d. o. o., na računu št. 20-390-1041533 z dne 4. 8. 2020 odpiše postavki „PODATKOVNI PROMET v tujini (EU)“ v znesku 383,77 EUR z DDV in „PODATKOVNI PROMET v tujini (EU) pribitek“ v znesku 67,07 EUR z DDV (1. točka izreka) in odločila, da v tem postopku posebni stroški niso nastali (2. točka izreka). Iz obrazložitve izhaja, da je prejela predlog tožnika za rešitev spora zoper družbo A. d. o. o., saj se tožnik ni strinjal z višino računa za julij 2020. Navedel je, da bi moral biti že prej obveščen o prekoračitvi porabe prenosa podatkov, saj je telefon uporabljal njegov mladoletni sin, ki mu ni povedal za prekomerno porabo. SMS sporočilo (opozorilo) je tožnik na svojo telefonsko številko prejel šele dne 18. 7. 2020 in 20. 7. 2020, ko je bila škoda že narejena in promet opravljen. Račun zavrača v znesku zaračunanega prenosa podatkov, saj meni, da je bil zaradi neustrezne prakse obveščanja oškodovan. Toženka je ugotovila, da je tožnik z operaterjem sklenil naročniško pogodbo za paket „...“ ter paket „...“ za tri telefonske številke in da je obvestila o prekoračitvi prejemal sin na telefonsko številko 123..., ne pa tudi tožnik na telefonsko številko 456 ... Iz 6. člena Splošnega akta o spremljanju in nadzoru porabe podatkovnih storitev (v nadaljevanju Splošni akt) izhaja, da mora operater uporabnika (in ne naročnika oziroma nosilca naročniškega razmerja) obvestiti preko SMS sporočila na njegovo telefonsko številko, ko poraba doseže določeno mejo. Če uporabnik in naročnik nista ista oseba, mora operater obveščati tudi naročnika, če je to dogovorjeno med naročnikom in operaterjem. Takšno obvestilo ima na svoji spletni strani objavljeno tudi operater. Tožnik pred julijem 2020 operaterja ni nikoli obvestil, da je uporabnik mladoletna oseba, niti ni določil meje porabe mobilne telefonije, kar bi lahko storil. S tem, ko je dal mladoletnemu sinu v uporabo telefonski aparat v tujini, je sprejel odgovornost za posledice uporabe telefona.

2. Tožnik se z izpodbijano odločbo ne strinja in v tožbi v bistvenem navaja, da je bil postopek obveščanja o prekomerni porabi s strani operaterja neustrezen in v nasprotju s Priporočili toženke o preprečevanju izredno visokih zneskov na računih končnih uporabnikov (Priporočila). Operater bi moral končnega uporabnika prvič opozoriti o povišani porabi najkasneje pri porabi, ki za dvakrat presega njegovo običajno porabo, in nato sproti na vsako (nadaljnjo enkratno) mesečno porabo. V predlogu za poravnavo, ki ga je podal v upravnem postopku, je na to izrecno opozoril, vendar se toženka v izpodbijani odločbi ni opredelila do njegovih navedb in določb Priporočila. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženki v ponovno odločanje oziroma da samo odloči v zadevi. Zahteva tudi, da mu toženka povrne stroške tega postopka.

3. Toženka v odgovoru na tožbo navaja, da se do vsebine predloga za poravnavo ni opredelila, ker ni oseba, ki se lahko poravna s tožnikom, temveč je to operater. Nadalje navaja, da Priporočila operaterjev ne zavezujejo neposredno, temveč jih zgolj spodbujajo k vzpostavitvi dobrih praks za preprečevanje izredno visokih zneskov na računih končnih uporabnikov. Zaradi njihove nezavezujoče narave se toženka v obrazložitvi izpodbijane odločbe ni opirala na njihovo vsebino.

4. Stranka z interesom A., d. o. o., v odgovoru na tožbo navaja, da Priporočila niso zavezujoč pravni akt, zato opredelitev toženke do njihove vsebine ni bila relevantna za končno odločitev v zadevi. Navaja, da je v zvezi z obveščanjem o podatkovnem prenosu, ki je predmet spora, ravnala s potrebno skrbnostjo ter skladno z določili splošnih pogojev in veljavno zakonodajo.

5. Sodišče je 8. novembra 2022 sprejelo sklep, da o zadevi odloča sodnica posameznica iz razloga po tretji alineji drugega odstavka 13. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). Zoper sestavo sodišča stranke niso podale pripomb pisno do glavne obravnave, niti na glavni obravnavi.

6. Sodišče je dne 5. 1. 2023, v odsotnosti tožnika in stranke z interesom, ki sta se opravičila, izvedlo javno glavno obravnavo. Na obravnavi je odločalo o izvedbi dokazov. Dopustilo je v vpogled v vse dokaze, ki jih je predlagal tožnik, ter v listine upravnega spisa.

7. Na glavni obravnavi je toženka vztrajala, kot v odgovoru na tožbo.

8. Tožba ni utemeljena.

9. Predmet upravnega spora je odločba toženke, ki je zavrnila tožnikovo zahtevo za rešitev spora z operaterjem, A. d.o.o., za odpis dveh postavk na računu z dne 4. 8. 2020. 10. V obravnavani zadevi ni sporno, da je bil promet, ki ga je operater na računu z dne 4. 8. 2020 zaračunal tožniku, opravljen s telefonske številke 123 ... Tudi ni sporno, da je operater na to številko pošiljal opozorilna SMS sporočila (dne 2. 7. 2020; 3. 7. 2020; 11. 7. 2020; 14. 7. 2020) in na številko tožnika, kontaktno številko navedeno v naročniški pogodbi z dne 6. 1. 2020 in aneksu z dne 12. 3. 2020, (dne 18. 7. 2020 in 20. 7. 2020).

11. Sporno pa je, ali bi operater, stranka z interesom v tem postopku, moral opozorilna SMS sporočila pošiljati tožniku, kot naročniku, podpisniku naročniške pogodbe na njegovo telefonsko številko in ne uporabniku storitev, ki je bil tožnikov mladoletni sin. Tožnik zatrjuje, da je bilo naročniško razmerje, katerega podpisnik je bil, sklenjeno zanj, njegovo ženo in mladoletnega sina.

12. Toženka je v zvezi z navedenim ugotovila, sledi pa je tudi sodišče po vpogledu v naročniško pogodbo in aneks, da iz obeh dokumentov ne izhaja kdo je uporabnik storitev določenih telefonskih številk, kot to zatrjuje tožnik. Iz pogodbe in aneksa tudi ne izhaja, da naročnik in uporabnik ne bosta ista oseba. Ob tako sklenjeni naročniški pogodbi pa je toženka ugotovila tudi, sledi pa ji tudi sodišče, da je operater upošteval veljavno zakonodajo, ki ga veže v primerih, ko poraba na določeni telefonski številki doseže določeno mejo in o tem obvešča uporabnika. Iz prvega in drugega odstavka 6. člena Splošnega akta izhaja, da mora operater uporabnika obvestiti preko SMS sporočila na njegovo telefonsko številko, ko poraba doseže določeno mejo. Da Splošni akt loči med uporabnikom in naročnikom izhaja iz četrtega odstavka 6. člena, ki določa, da če uporabnik in naročnik nista ista oseba, mora operater obveščati tudi naročnika, v kolikor je tako dogovorjeno med naročnikom in operaterjem. Zadnje navedeno pa v obravnavani naročniški pogodbi ni bilo dogovorjeno.

13. Splošni Akt v točki dve 3. člena opredeljuje uporabnika. Ta je vsaka fizična oseba, ki preko javnih elektronskih komunikacijskih storitev uporablja podatkovne storitve, naročnik pa je v skladu z 34 točko 3. člena ZEKom-1 vsaka fizična ali pravna oseba, ki z izvajalcem javno dostopnih elektronskih komunikacijskih storitev sklene pogodbo o zagotavljanju takih storitev.

14. Enako loči med naročniki in uporabniki Uredba (EU) št. 531/2012, ki v tretji točki 15. člena določa, da se SMS sporočila o porabi pošiljajo na telefonsko številko uporabnika storitev gostovanja. Stranka z interesom v tem postopku, operater, je glede na navedeno ravnal v skladu s pozitivno zakonodajo, ki ga je obvezovala, da uporabnika obvešča o porabi in klavzulami iz naročniške pogodbe, ki, kot bi bilo lahko dogovorjeno, obveznosti, da bi moral obveščati tudi tožnika, kot naročnika, ni imela.

15. V zvezi z ugovorom, da bi operater pri obveščanju z opozorilnimi SMS sporočili moral ravnati na podlagi Priporočil, sodišče uvodoma soglaša s toženko, da so Priporočila nezavezujoč akt, kot izhaja iz tretjega odstavka 172. člena ZEKom-1 in ne kogentne določbe, ki bi nadomestile dispozicijo strank pri sklepanju naročniških pogodb. Poleg tega pa je tožnik nejasen, zakaj meni, da je operater v njegovem primeru kršil točke 3., 4. in 5. pod VIII, saj se določbe nanašajo na končnega uporabnika (pomen izraza, kot ga določa 29. točka 3. člena ZEKom-1), ki ni nujno ista oseba, kot izhaja iz točke 4. II., ki opredeljuje naročnika.

16. Tožnik ugovarja še kršitvi določb postopka, meni, ker se toženka v izpodbijani odločbi ni opredelila do njegovega ugovora, da operater ni postopal skladno s Priporočili pod točko VIII, da je kršila 214. člen ZUP, standard dolžne obrazložitve odločbe. Sodišče s tožnikom v zvezi s tem ugovorom ne soglaša. Toženka je v obrazložitvi, v skladu s 4. točko prvega odstavka 214. člena ZUP, navedla določbe predpisov na katere se odločba opira. Na Priporočila se ni oprla, zato jih ni bila dolžna navesti.

17. Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen, ter da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.

18. Odločitev o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.