Jedro

V pospešenem azilnem postopku se lahko odloči že na podlagi prošnje za azil, če je podan kateri izmed pogojev, določenih v 2.odstavku 35.člena Zazil. Zatrjevano izsiljevanje denarja od tožnika, ker je priložnostni muzikant, ni bilo osnovano na podlagi narodnosti, vere, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini in tožnik tega maltretiranja ni prijavil policiji, zato je pravilni zaključek sodišča, da tožniku v izvorni državi ne grozi preganjanje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbo tožnikov zoper odločbo tožene stranke z dne 14.6.2006; s sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) pa je tožnike oprostilo plačila sodnih taks. Z navedeno odločbo je tožena stranka na podlagi določbe 2. alinee 2. odstavka 35. člena Zakona o azilu (Zazil - UPB2) zavrnila prošnje tožnikov za priznanje azila v Republiki Sloveniji kot očitno neutemeljene in odločila, da morajo tožniki zapustiti Republiko Slovenijo nemudoma po pravnomočnosti odločbe. Tožena stranka je menila, da razlogi, ki so jih navajali tožniki za zapustitev izvorne države, ne predstavljajo preganjanja, ki se je izoblikovalo kot pravni standard preganjanja v azilnih postopkih v upravni in sodni praksi, in tudi ne preganjanje, ki ga opredeljuje Direktiva Sveta EU, št. 2004/83/EC. Tožniki so namreč kot razlog za zapustitev izvorne države Srbije oziroma Kosova navedli, da so jih Albanci zaradi tega, ker so Romi, v zadnjih sedmih letih nadlegovali, od prvega tožnika, ki je priložnostni muzikant, pa tudi izsiljevali denar. Zgolj sklicevanje na to, da so se tožniki bali maščevanja s strani Albancev, če bi jih prijavil na policiji, pa po mnenju tožene stranke še ne more biti razlog za utemeljevanje strahu pred preganjanjem. Policiji tudi niso povedali tega, da v zadnjih sedmih letih niso mogli živeti v svoji hiši, ker se je vanjo vselil nek Albanec, ki je prišel v mesto iz vasi.

Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi navedlo, da lahko sledi utemeljitvi tožene stranke, da je iz prošnje tožnikov očitno, da jim v izvorni državi ne grozi preganjanje, in sicer iz treh razlogov: prvič zato, ker so navedbe tožnikov o preganjanju na podlagi pripadnosti romski narodnostni z različnimi oblikami diskriminacije preveč pavšalne oziroma nekonkretizirane do tolike mere, da sodišče ni imelo dejanske podlage za oceno, da tožena stranka ni smela odločati v pospešenem postopku ob upoštevanju dejstva, da gre za Rome s Kosova. Drugi razlog se nanaša na ugotovljeno dejstvo, da tožniki nikdar niso preganjanja prijavili varnostnim organom na Kosovu, česar niso naredili niti v zvezi z dogodkom, ko naj bi se jim nek Albanec vselil v njihovo hišo. Tretji razlog pa se nanaša na tožbeni očitek, da ni mogoče pričakovati od prosilcev za azil, da bi si priskrbeli oprijemljive dokaze oziroma poročila (zaradi dokazovanja diskriminacije Romov in njihovega nezaupanja v varnostne sile na Kosovu). ZAzil je uveljavil deljeno breme dokazovanja med strankama azilnega postopka, kar velja tudi v upravnem sporu. Ker tožniki v tožbi po pooblaščencu ne navajajo nobenega konkretnega poročila, ki bi dokazovalo obstoj sistemske diskriminacije Romov na Kosovu, kar bi bilo relevantno za odločanje o pogojih za azil po določilu 1. člena ZAzil, sodišče prve stopnje ni imelo podlage za ugoditev tožbi v tem smislu, da tožena stranka ne bi smela odločati v pospešenem postopku. Pri tem se sklicuje tudi na stališča iz upravno - sodne prakse in ustavno - sodne prakse. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tudi druge tožbene ugovore, ki so se nanašali na prevod odločbe tožene stranke v albanski jezik le v bistvenih delih in na predlog pooblaščenca tožnikov, da bi sodišče prekinilo postopek zaradi zatrjevane neustavnosti določbe 3. odstavka 32. člena ZAzil. Tožniki v pritožbi zoper prvostopno sodbo ugovarjajo nedopustno uporabo "pospešenega" postopka po 2. odstavku 35. člena ZAzil. Menijo, da sodišče ni odgovorilo na tožbene argumente oziroma zavzelo stališča do njih. Še bolj se jim zdi nesprejemljivo, da je sodišče svoje stališče glede utemeljenosti pospešenega postopka podprlo s tremi razlogi, ki so take narave, da po svoji vsebini niso primerni za utemeljevanje pravilnosti uporabe skrajšanega oziroma pospešenega azilnega postopka. Glede prvega razloga, ki ga navaja sodišče, menijo, da iz domnevno pavšalnih in nekonkretnih navedb o preganjanju ne more slediti zaključek o očitnosti, da tožnikom ni grozilo preganjanje. Glede drugega razloga, da niso prijavili preganjanja varnostnim organom na Kosovu, menijo, da bi tak razlog bil uporabljiv pri ugotavljanju resničnega stanja v ugotovitvenem postopku. Glede tretjega razloga o deljenosti dokaznega bremena pa menijo, da to velja le v rednem ugotovitvenem postopku, medtem ko je v skrajšanem postopku breme dokazovanja očitne neutemeljenosti prošnje v celoti na strani tožene stranke. Prav tako po njihovem mnenju sodišče prve stopnje ni odgovorilo na tožbene argumente glede protiustavnosti in nezakonitosti odločbe tožene stranke zaradi kršitve jezikovnih pravic.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje pravilna. Pritožbeno sodišče se strinja tudi z razlogi izpodbijane sodbe.

O azilu kot posebni obliki zaščite, ki jo država nudi tujcem, se po ureditvi v ZAzil lahko odloča v rednem azilnem postopku (34. člen in 1. odstavek 35. člena ZAzil) ali pa v pospešenem azilnem postopku, ki je po svoji pravni naravi skrajšani ugotovitveni postopek, kakršnega ureja 144. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). V pospešenem azilnem postopku se lahko odloči že na podlagi prošnje za azil, če je podan kateri izmed pogojev, določenih v 2. odstavku 35. člena ZAzil. Po 2. alinei 2. odstavka 35. člena ZAzil pristojni organ prošnjo za azil kot očitno neutemeljeno zavrne, če je prosilec za azil prišel izključno iz ekonomskih razlogov ali če je iz njegove prošnje očitno, da mu v njegovi izvorni državi ne grozi preganjanje.

V obravnavanem primeru so bili izpolnjeni pogoji za odločanje v pospešenem azilnem postopku po določbi 2. alinee 2. odstavka 35. člena ZAzil, saj tudi po presoji pritožbenega sodišča že iz samih prošenj tožnikov za priznanje azila v Republiki Sloveniji izhaja kot očitno, da v svoji izvorni državi Srbiji oziroma na Kosovu niso bili preganjani. Sodišče prve stopnje je zato lahko utemeljeno sledilo odločitvi tožene stranke (2. odstavek 67. člena ZUS) in je to tudi navedlo v izpodbijani sodbi. Navedbe prvega tožnika, da so ga Albanci maltretirali več let in od njega izsiljevali denar, ker je priložnostni muzikant, ne pomeni preganjanja v smislu pravnega standarda, kot se je izoblikovalo v upravno - sodni praksi, saj ni bilo trajnega kršenja človekovih pravic s strani organov izvorne države ali preganja s strani organizacij, s katerim bi bile oblasti seznanjene, pa ga ne bi preprečile. Zatrjevano izsiljevanje denarja od prvega tožnika oziroma tako maltretiranje pa tudi ni bilo osnovano na podlagi narodnosti, vere, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini. Teh maltretiranj tožnik ni prijavil policiji, kot tudi ni prijavil policiji, da se je nek Albanec vselil v njihovo hišo in da se zaradi tega ne morejo vseliti z družino v svojo hišo. Po navedbi druge tožnice v njeni prošnji za azil pa nje in otrok Albanci niso preganjali, saj se je zadrževala v glavnem pri sorodnikih v hiši. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je zato v obravnavani zadevi pravilno sklepanje tožene stranke in sodišča prve stopnje, da že iz izjav tožnikov v njihovih vlogah izhaja, da v svoji izvorni državi niso bili preganjani in je bila zato odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbe pravilna.

Pritožbeno sodišče zavrača pritožbeni ugovor, da sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi ni odgovorilo na tožbene argumente. Po presoji pritožbenega sodišča izpodbijana sodba vsebuje razloge o odločilnih dejstvih ter odgovore na tožbene navedbe, torej niso bila kršena pravila postopka v upravnem sporu. V zvezi s pritožbenimi ugovori pa navaja še sledeče: Po določbi 125. člena Ustave Republike Slovenije so sodniki pri opravljanju sodniške funkcije neodvisni, vezani pa so na ustavo in zakon. Po določbi 156. člena Ustave RS mora sodišče, če pri odločanju meni, da je zakon, ki bi ga moralo uporabiti, protiustaven, postopek prekiniti in začeti postopek pred ustavnim sodiščem. Za takšno odločitev sodišče ni vezano na predlog strank v postopku, temveč gre za njegovo suvereno ugotovitev in odločitev, niti pa ni sodišče dolžno v vsakem primeru posebej pojasnjevati, zakaj ustavne presoje zadeva ne sproži. V primeru, da pri odločanju uporabi določen zakon in se nanj sklicuje, to po presoji pritožbenega sodišča kaže, da sodišče šteje, da ni razlogov za presojo ustavnosti takega zakona. Glede na navedeno pritožbeno sodišče meni, da izpodbijana sodba glede vprašanj protiustavnosti 3. odstavka 32. člena ZAzil nima s pritožbo očitanih pomanjkljivosti oziroma napak, saj se sodišče prve stopnje ob tem, da se sklicuje na ZAzil, do teh tožbenih ugovorov zadovoljivo opredelilo. Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje utemeljeno in argumentirano odgovorilo na tožbene ugovore glede domnevnega nespoštovanja določbe 3. odstavka 32. člena ZAzil in zato pritožbeno sodišče iz istih razlogov zavrača tudi pritožbeni ugovor o nezakonitosti odločbe zaradi kršitve jezikovnih pravic.

Pritožbeno sodišče je glede na navedeno presodilo, da niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Zato je na podlagi 73. člena ZUS pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.