Jedro

Sodišče prve stopnje je tožniku nepravilno prisodilo odškodnino za začasno skaženost med zdravljenjem, saj za takšno skaženost ni posebne odškodnine. V takšnem primeru gre namreč za neugodnosti med zdravljenjem oziroma eventualno za zaskrbljenost za izid zdravljenja (VS SR Slovenije, II Ips 115/83 z dne 14. 07. 1983), kar je pri odmeri odškodnine upoštevalo tudi pritožbeno sodišče. Stranka sicer ima pravico, da si izbere pooblaščenca tudi izven kraja sedeža sodišča, vendar povečanih stroškov, ki zaradi tega nastanejo, ni dolžna nositi nasprotna stranka.

Izrek

I. Pritožbam se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 1. točki izreka glede glavnice spremeni tako, da se prisojena odškodnina zniža za 12.000,00 EUR (na 19.500,00 EUR), v obrestnem delu pa tako, da sta toženi stranki dolžni plačati zamudne obresti od prisojene glavnice od 12. 06. 2003 do 30. 06. 2006 po 13,50% obrestni meri, od 01. 07. 2006 dalje do plačila pa zakonske zamudne obresti.

II. Sicer se pritožbe zavrnejo in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Odločitev o stroških postopka se spremeni tako, da se glasi: Toženi stranki sta dolžni tožeči stranki nerazdelno plačati stroške pravdnega postopka v višini 3.938,38 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka dalje do plačila.

Tožeča stranka je dolžna v roku 15 dni plačati prvotoženi stranki stroške pravdnega postopka v višini 665,01 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka dalje do plačila.

Tožeča stranka je dolžna v roku 15 dni plačati drugotoženi stranki stroške pravdnega postopka v višini 2.603,60 EUR.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da sta toženi stranki dolžni tožniku solidarno plačati odškodnino v znesku 31.500,00 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka dalje do plačila, vse v 15 dneh, da ne bo izvršbe. V presežku do zneska 50.075,11 EUR je zahtevek tožnika zavrnilo ter odločilo, da vsaka pravdna stranka nosi svoje stroške postopka.

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje se pritožujejo vse pravdne stranke. Prvotožena stranka se pritožuje v delu, ki presega 15.000,00 EUR odškodnine, zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Navaja, da je bila odškodnina glede na okoliščine primera in glede na sodno prakso v primerljivih zadevah previsoko odmerjena. Tožnikov primer je primerljiv s primeri iz sodb VS001891 z dne 14. 09. 2005, VS000845 z dne 06. 04. 1998 in VS002094 z dne 09. 10. 2006 ter ga je mogoče uvrstiti med prvo (prisojenih 12 povprečnih plač) in tretje naveden primer (prisojenih 30 povprečnih plač), tako da bi primerna odškodnina zanj znašala 20 povprečnih plač, tj. približno 20.000,00 EUR. Ob upoštevanju 25% soodgovornosti oškodovanca, bi primerna odškodnina znašala 15.000,00 EUR. Primer iz sodbe VS00290 z dne 06. 06. 1994, s katero je bila prisojena odškodnina v višini 43 povprečnih plač, s tožnikovim primerom ni primerljiv, saj je že sodišče prve stopnje ugotovilo, da gre za hujšo poškodbo kot pri tožniku. V zvezi z odškodnino za pretrpljene fizične bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem prvotožena stranka navaja, da ugotovljeno dejansko stanje nikakor ne opravičuje odškodnine v višini 16.000,00 EUR. Tožnik je bil v bolniškem staležu štiri mesece in pol, nato pa še en mesec s skrajšanim delovnim časom po 4 ure. Kasneje je bil na bolniški še nekajkrat za krajši čas, vendar običajno po 4 ure in manj kot 30 dni. Po mnenju izvedenca je trpel hude bolečine 2 dni po poškodbi in en dan ob odstranitvi OSM. Srednje bolečine so bile prisotne skupaj približno 14 dni. Lahke bolečine so bile prisotne več mesecev v različnih obdobjih, še vedno pa se lahke bolečine občasno pojavljajo. Nevšečnosti sta predstavljali dve hospitalizaciji z operacijo, zdravljenje je potekalo po ustaljenih principih, v časovno sprejemljivem obdobju in brez komplikacij. Gleženj je bil začasno imobiliziran, tožnik je izvajal fizioterapije. Glede na navedeno, bi primerna odškodnina za pretrpljene telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem znašala 9.000,00 EUR. Iz naslova skaženosti tožniku odškodnina ne pripada, saj je iz izvedeniškega mnenja, ki mu tožnik v postavljenem roku ni nasprotoval, razvidno, da gre pri tožniku le za lažji kozmetični defekt, komaj vidno brazgotino in komaj opazno zadebelitev sklepa, ki ne vzbuja pozornosti okolice. Odškodnina za strah v znesku 3.500,00 EUR je bistveno previsoka. Upoštevati je potrebno kako travmatičen je bil dogodek objektivno. Šlo je za padec z lestve z višine enega metra in pol. Tudi subjektivno dogodek na tožnika ni vplival v tej meri, da bi zaradi njega bilo potrebno posebno zdravljenje, pač pa je bil primarni in sekundarni strah tudi subjektivno tak, kot je običajno pričakovati pri poškodbi, kot jo je utrpel tožnik. Zato ni utemeljena odškodnina višja od 1.000,00 EUR, kot je običajno prisojena za strah v podobnih primerih. Po mnenju prvotožene stranke je previsoka tudi odškodnina iz naslova zmanjšanja življenjskih aktivnosti v višini 20.000,00 EUR ter bi jo bilo potrebno glede na ugotovljeno dejansko stanje znižati na 10.000,00 EUR. Izvedenec je ugotovil, da je tožnik oviran v svoji osnovni življenjski aktivnosti za 8%. Gibljivost skočnega sklepa je le nekoliko motena, torej lažje stopnje. Tožnik ima težave pri daljši in napornejši hoji ter počepanju, kar je običajna posledica take poškodbe, in te težave je moč pričakovati tudi v bodoče. Sodišče je odškodnino prisojalo po cenah na dan izdaje sodbe, zato tožniku pravilno ni prisodilo še zakonitih zamudnih obresti za nazaj, ker bi to pomenilo dvojno revalorizacijo, ki nasprotuje pravni ureditvi. Pravilna je tudi odločitev, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka, saj je tožnik v pravdi le delno uspel, s številnimi nepotrebnimi vlogami pa je neutemeljeno poviševal stroške in podaljševal trajanje postopka.

3. Iz vseh pritožbenih razlogov se zoper sodbo sodišča prve stopnje pritožuje tudi drugotožena stranka. Prisojena odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem v višini 16.000,00 EUR znatno odstopa od sodne prakse v primerljivih zadevah (npr. sodbe II Ips 332/2006, II Ips 1271/2008 in II Ips 264/2009), tako visoke odškodnine pa ne opravičujejo niti ugotovljeno trajanje telesnih bolečin, niti nevšečnosti med zdravljenjem. Prav tako je glede na ugotovljeno dejansko stanje previsoka odškodnina za strah v višini 3.500,00 EUR, takšen znesek pa tudi odstopa od prej navedene sodne prakse v primerljivih primerih. Drugo tožena stranka meni, da sodišče ne bi smelo priznati odškodnine za začasno skaženost, saj takšno odškodnino lahko prizna samo za skaženost, ki je trajna. Popolnoma v nasprotju s prej navedeno sodno prakso je tudi odškodnina iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, saj ne gre za katastrofalno škodo niti za takšno stopnjo zmanjšanja življenjskih aktivnosti, ki bi opravičevalo odškodnino v takšni višini.

4. Tožnik je vložil laično pritožbo in pritožbo po pooblaščencu. Pritožuje se zoper zavrnilni del sodbe zaradi bistvene kršitve določb postopka, zmotne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Navaja, da je sodišče prve stopnje odškodnino odmerilo prenizko. Zdravljenje je bilo namreč zelo dolgotrajno, saj je trajalo več kot štiri leta, in je bilo stalno povezano s prestajanjem telesnih bolečin. Doba trajanja zelo hudih in srednjih bolečin je bila mnogo daljša. Tožnik je bil z ugotovitvami v izvedenskem mnenju prvič seznanjen na dan glavne obravnave 17. 02. 2011, tako da se ni mogel pripraviti na navedbe v mnenju. Odvetnik mu je medicinsko izvedeniško mnenje poslal z dopisom dne 22. 06. 2009, vendar le-tega ni prejel in mu je bilo ukradeno. Tožnik je prestal veliko pregledov, zdravniških posegov, operativna posega in rehabilitacijo. Dolgotrajno zdravljenje in z njim povezane bolečine ter nevšečnosti opravičujejo odškodnino za prestane telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem v zahtevani višini, tj. upoštevaje 75% soodgovornost toženih strank 20.864,63 EUR. Pri tožniku ne gre za hud primer, ampak za zelo hudo poškodbo. V takšnih primerih pa je prisojena odškodnina tudi več kot 125 povprečnih plač odškodnine. Z zniževanjem odškodnine se ne strinja, saj bodo posledice dosmrtne. Glede na to, da je tožnik trpel intenziven primarni in sekundarni strah in da je bil sekundarni strah zelo dolgotrajen, mu upoštevaje njegovo 25% soodgovornost pripada odškodnina za strah v višini 3.755,63 EUR. V zvezi z odškodnino za prestane duševne bolečine iz naslova skaženosti, tožnik navaja, da sodišče ni upoštevalo vseh relevantnih posledic ter okoliščin, zlasti v obdobju od škodnega dogodka do izdelave izvedeniškega mnenja. Glede na starost tožnika in dejstvo, da je oče dveh mladoletnih hčerk (kar je še dodaten interes za počitnice z družino na morju, obisk bazena, itd.) ter glede na okoliščino, da so bile brazgotine zelo vidne in na pogled zelo grde, je jasno, da je bil tožnik kljub zakritosti brazgotin v določenem delu leta, preostali del leta, ko so bile le-te odkrite, izpostavljen neprijetnim situacijam, zaradi katerih je trpel duševne bolečine. Zato mu iz tega naslova pripada odškodnina v zahtevani višini. Prav tako mu pripada višja odškodnina iz naslova pretrpljenih duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, in sicer, upoštevaje lasten soprispevek, v zahtevani višini 22.116,50 EUR. Pri tem je potrebno upoštevati zlasti tožnikovo starost (v času škodnega dogodka 27 let) ter dejstvo, da je prikrajšanost dolgotrajna. Od škodnega dogodka dalje ne more več opravljati dela v svojem poklicu. Je brezposeln in brez realnih možnosti za zaposlitev v poklicu električarja. Zaradi tega sedaj opravlja prekvalifikacijo, ki jo je odobril in financira zavod za zaposlovanje. Tožnik torej še enajst let po škodnem dogodku nima vzpostavljenih možnosti, da bi lahko zaslužil dohodek, kot ga je pred škodnim dogodkom, predvsem pa ne more opravljati poklica, ki ga je veselil in za katerega se je usposobil. Prav tako se ne more več ukvarjati s prostočasnimi aktivnostmi, zlasti s smučanjem, kolesarjenjem in tekom, do katerih je imel pred škodnim dogodkom veliko veselje. Tožnik nadalje izpodbija odločitev sodišča prve stopnje o zakonskih zamudnih obrestih. Toženi stranki sta v zamudi vsaj od dneva vložitve tožbe, tako da bi moralo sodišče, glede na izoblikovano sodno prakso in zakonsko ureditev, prisoditi, da tečejo zamudne obresti od vložitve tožbe do 27. 06. 2004 po predpisani obrestni meri, zmanjšani za temeljno obrestno mero, od 28. 06. 2003 dalje do plačila pa po vsakokratni predpisani obrestni meri zamudnih obresti, kar je v bistvu zahteval tožnik v tožbenem zahtevku. Prvostopenjsko sodišče odločitve o zamudnih obrestih vsebinsko ni obrazložilo. Tožnik se pritožuje tudi zoper odločitev o stroških in meni, da bi moralo sodišče toženima strankama naložiti v plačilo vsaj določen del tožnikovih stroškov. V predmetni zadevi je večji del dokaznega postopka tekel glede ugotavljanja odgovornosti za škodni dogodek, glede ugotavljanja višine negmotne škode pa so bili izvajani dokazi samo na enem naroku. Sodišče prve stopnje bi pri odločanju o stroških moralo upoštevati, da je tožnik uspel po temelju 75%, po višini pa 63,32 %, kar predstavlja 69,12% skupni uspeh in delež stroškov, ki naj jih toženi stranki solidarno povrneta tožniku. Glede na to, da so prvotoženi stranki nastali nizki pravdni stroški, bi pri medsebojnem pobotu pravdnih stroškov moralo priti do razlike v korist tožnika.

5. Tožnik je na pritožbi toženih strank odgovoril in pritožbenemu sodišču predlagal, da jih zavrne kot neutemeljeni.

6. Toženi stranki na pritožbo tožeče stranke nista odgovorili.

7. Pritožbe so delno utemeljene.

8. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v okviru pritožbenih navedb in po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP) pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in morebitne absolutne bistvene kršitve določb postopka (2. odstavek 350. člena ZPP v zvezi z 2. odstavkom 339. člena ZPP).

9. Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je bilo o pravnem temelju odškodninske odgovornosti toženih strank (in sicer, da sta toženi stranki dolžni tožniku solidarno plačati 75% odškodnine za škodo, ki jo je utrpel pri poškodbi na delu dne 12. 06. 2000) in o višini premoženjske škode že pravnomočno razsojeno, tako da je v pritožbenem postopku sporna le še višina nepremoženjske škode.

10. Toženi stranki s pavšalnim zatrjevanjem nepopolne oziroma zmotne ugotovitve dejanskega stanja in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ne moreta uspeti. Pri uveljavljanju razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja mora pritožnik navesti pravno relevantno dejstvo, ki naj bi ostalo neugotovljeno oziroma dejstvo, ki naj bi bilo zmotno ugotovljeno, ter obrazložiti, kaj je po njegovem vzrok zmotne ugotovitve. Smiselno enako nosi pritožnik prepričevalno breme glede bistvenih kršitev določb postopka, na katere sodišče ne pazi po uradni dolžnosti. Toženi stranki navedenih pritožbenih razlogov nista obrazložili ne konkretizirali, zato je pritožbeno sodišče te navedbe kot pavšalne in neutemeljene zavrnilo.

11. Pravilnost ugotovitve dejanskega stanja je tožnik izpodbijal v delu, v katerem je sodišče ugotovilo trajanje in intenziteto telesnih bolečin, vendar tudi teh pritožbenih očitkov sodišče druge stopnje ni moglo upoštevati. Sodišče prve stopnje je sporna dejstva ugotavljalo na podlagi izvedeniškega mnenja, na katerega v postopku na prvi stopnji nobena stranka, niti tožnik, ni imela pripomb. Le-teh pa zaradi določbe 1. odstavka 337. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v pritožbenem postopku ni mogoče uveljavljati. V pritožbi sme namreč pritožnik navajati nova dejstva le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave ob pogoju iz 4. odstavka 286. člena ZPP. Tožnik sicer zatrjuje, da se je z izvedeniškim mnenjem seznanil šele na glavni obravnavi dne 17. 02. 2011 in da od odvetnika izvedeniškega mnenja ni prejel, kar pa podajanja novot v pritožbenem postopku ne opravičuje. Skladno s 7. odstavkom 142. člena ZPP se namreč šteje, da vročitev opravljena stranki, če je pisanje vročeno pooblaščencu, kako se bo s pisanjem stranka dejansko seznanila, pa je stvar notranjega razmerja med stranko in pooblaščencem.

12. Upoštevajoč navedeno pritožbeno sodišče zaključuje, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo, zato je v nadaljevanju presojalo le še, ali, glede na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, prisojena odškodnina za nepremoženjsko škodo ustreza materialnopravnim normam iz 179. in 182. člena Obligacijskega zakonika (OZ). Po 1. odstavku 179. člena Obligacijskega zakonika (OZ) za pretrpljene telesne bolečine, za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, skaženosti in za strah pripada oškodovancu, če okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in strahu ter njihovo trajanje to opravičujejo, pravična denarna odškodnina. Temeljni načeli za odmero te odškodnine sta načelo individualizacije in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Prvo načelo zahteva določitev pravične denarne odškodnine glede na intenzivnost in trajanje telesnih in duševnih bolečin ter strahu glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu. Drugo načelo pa terja upoštevanje pomena prizadete dobrine in namena odškodnine, kot tudi to, da odškodnina ne bi podpirala teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom. Poleg tega nalaga sodišču, da zaradi enotnosti sodne prakse upošteva druge primerljive primere sodne prakse.

13. Tožnik je v škodnem dogodku – takrat je bil star 27 let – utrpel zlom zunanjega desnega gležnja s premaknitvijo in poškodbo deltoidne vezi desno, kar po neizpodbitih ugotovitvah sodišča prve stopnje spada med hude telesne poškodbe (in ne med zelo hude primere, kot to pavšalno v pritožbi zatrjuje tožnik). Obseg posameznih oblik nepremoženjske škode (telesnih bolečin, duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, skaženosti ter strahu) je natančno razviden iz sodbe sodišča prve stopnje (obrazložitev na straneh od 3 do 8).

14. Po presoji pritožbenega sodišča je odškodnina, odmerjena na prvi stopnji, upoštevaje vse konkretne okoliščine in podobne primere, po vseh postavkah pretirana, tožniku pa odškodnine za pretrpljene duševne bolečine zaradi skaženosti glede na ugotovljeno dejansko stanje ni mogoče priznati. O skaženosti govorimo le, kadar gre za trajne spremembe oškodovančeve zunanjosti, takšne spremembe pa po nespornih ugotovitvah sodišča prve stopnje pri tožniku niso nastale. Sodišče prve stopnje je tožniku nepravilno prisodilo odškodnino za začasno skaženost med zdravljenjem, saj za takšno skaženost ni posebne odškodnine. V takšnem primeru gre namreč za neugodnosti med zdravljenjem oziroma eventualno za zaskrbljenost za izid zdravljenja (VS SR Slovenije, II Ips 115/83 z dne 14. 07. 1983), kar je pri odmeri odškodnine upoštevalo tudi pritožbeno sodišče. 15. Sodišče prve stopnje je v zvezi z višino odškodnine za pretrpljene telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem upoštevalo tako trajanje in intenziteto bolečin kot tudi številne nevšečnosti med zdravljenjem, vendar je odmerilo odškodnino iz tega naslova previsoko. Ugotovljene telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem (vključno z začasno skaženostjo) po določbi 179. člena OZ, upoštevaje pri tem sodno prakso, ki se je razvila v podobnih primerih (na katero se v pritožbi sklicujeta tudi toženi stranki), razmerje med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami in odškodninami zanje, kakor tudi načelo individualizacije odškodnine, narekujejo znižanje prisojene odškodnine, ki jo je prvostopenjsko sodišče odmerilo v višini 16.000,00 EUR. Pravično denarno odškodnino iz tega naslova po oceni pritožbenega sodišča predstavlja znesek 10.000,00 EUR in sta v tem delu delno utemeljeni pritožbi toženih strank, pritožba tožeče stranke pa ni utemeljena. Pritožbeno sodišče je sicer upoštevalo, da je bilo zdravljenje tožnika dolgotrajno, vendar ni mogoče mimo dejstva, da je zdravljenje potekalo po ustaljenih principih, v časovno sprejemljivem obdobju in brez komplikacij.

16. Za pretrpljeni strah je sodišče prve stopnje odmerilo odškodnino v višini 3.500,00 EUR, pravilna uporaba materialnega prava pa narekuje znižanje odškodnine na 2.000,00 EUR. Pri tem je pritožbeno sodišče upoštevalo, da je bila v primeru, ki ga obravnava sodba Vrhovnega sodišča opr. št. II Ips 332/2006 z dne 09. 10. 2008, tožniku, ki je prav tako padel z višine 3-4 metrov in pri tem utrpel zlom zunanjega gležnja v desnem skočnem sklepu ter udarec v levo petnico, prisojena odškodnina za strah v višini 250.000,00 SIT (tj. 1.043,23 EUR). V primeru, ki ga obravnava VS002094 je bila za zmeren kratkotrajni primaren strah ter intenzivnejši sekundarni strah v času zdravljenja prisojena odškodnina v višini 1.669,00 EUR; v zadevi VS 000845 pa za sekundarni strah 3 mesece odškodnina v višini 250.000,00 EUR (tj. približno 2,5 povprečne plače). Načelo ožje individualizacije, tj. prilagoditev odškodnine konkretnemu dejanskemu stanju in konkretnemu oškodovancu, upoštevaje pri tem tudi stopnjo in trajanje sekundarnega strahu, narekuje prisojo odškodnine, kot je predhodno navedena. Tudi v tem delu je delno utemeljena pritožba toženih strank, pritožba tožeče stranke pa ni utemeljena.

17. Kar zadeva odškodnino za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, je potrebno poudariti, da pri odmeri le-te, ni mogoče upoštevati dejstva, ki ga v pritožbi izpostavlja tožnik, in sicer, da še 11 let po poškodbi nima vzpostavljene možnosti zaslužiti dohodek, kot ga je pred škodnim dogodkom. Navedeno bi bilo mogoče uveljavljati le v okviru zahtevka za povrnitev premoženjske škode – izgubljeni dobiček (168. člen OZ), česar pa tožnik v konkretni pravdni zadevi ni zahteval. Upoštevaje stopnjo zmanjšanja osnovne življenjske aktivnosti, tožnikovo starost v času škodnega dogodka, vrsto in obseg prikrajšanosti pri delu in prostočasnih aktivnosti ter sodno prakso, ki se je razvila v podobnih primerih (npr. zadeva VS002094 in VS000845), je po presoji pritožbenega sodišča primerna in pravična denarna odškodnina v višini 14.000,00 EUR, kar (ob delni utemeljenosti pritožbe toženih strank v tem delu, medtem ko pritožba tožeče stranke tudi v tem delu ni utemeljena) narekuje znižanje odškodnine iz tega naslova, ki jo je prvostopenjsko sodišče odmerilo v višini 20.000,00 EUR.

18. Celotna odškodnina, ki znaša torej 26.000,00 EUR in je ob sojenju na prvi stopnji predstavljala približno 26 povprečnih plač, je po presoji pritožbenega sodišča primerljiva z odškodninami, ki so bile prisojene v podobnih primerih in se gibljejo med 20 in 30 povprečnimi plačami (npr. VS000845 in VS002094 ter II Ips 1271/2008). Upoštevaje 25% soprispevek tožnika pripada tožniku odškodnina v višini 19.500,00 EUR, torej 12.000,00 EUR manj, kot mu je prisodilo sodišče prve stopnje.

19. Tožnik pa pravilno opozarja, da je odločitev sodišča prve stopnje v delu, v katerem mu niso bile priznane zamudne obresti od nepremoženjske škode, materialnopravno zmotna. Svojo odločitev je sodišče prve stopnje utemeljilo z dejstvom, da je prisodilo tožniku odškodnino za nepremoženjsko škodo na dan obravnave. Vendar dejstvo, da se odškodnina za nepremoženjsko škodo odmerja po cenah na dan izdaje sodne odločbe, ne more biti argument v prid stališču, da lahko zamudne obresti tečejo šele od odmere denarne odškodnine dalje. Sodna praksa vse do občne seje VS RS dne 26. 06. 2002 ni priznavala zamudnih obresti za čas do trenutka odmere denarne odškodnine iz razloga, ker uveljavljena ureditev zamudnih obresti ni razlikovala med zamudnimi in valorizacijskimi obrestmi. Zakon o spremembi in dopolnitvah Zakona o predpisani obrestni meri (Ur. l. RS, št. 109/2001) pa je izrecno ločil obresti glede na njihovo funkcijo, zato so se po sodni praksi od 01. 01. 2002 dalje priznavale zamudne obresti od nastanka dolžnikove zamude, vendar samo kot čiste zamudne obresti, brez valorizacijskih obresti, po temeljni obrestni meri, in to kljub dejstvu, da se denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo odmerja po cenah na dan izdaje sodne odločbe. V zamudo pride dolžnik po 299. členu OZ z zamudo izpolnitvenega roka, če pa ta ni določen, pride dolžnik v zamudo, ko upnik zahteva od njega izpolnitev obveznosti ustno ali pisno, z zunajsodnim opominom ali začetkom kakšnega postopka, katerega namen je doseči izpolnitev obveznosti. V konkretnem primeru je torej zamuda vezana na vložitev tožbe, to je dne 12. 06. 2003. 20. Tožeči stranki za čas od zamude dalje (od 12. 06. 2003), kot je bilo pojasnjeno, pripadajo zamudne obresti v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero. Zamudne obresti po takšni obrestni meri pa tečejo le do 27. 06. 2003, saj je 28. 06. 2003 začel veljati Zakon o predpisani obrestni meri (Ur. l. RS, št. 56/03, ZPOMZO-1), ki je opustil razlikovanje med pravimi realnimi zamudnimi obrestmi in valorizacijskimi obrestmi.

21. Skladno z zgoraj navedenimi predpisi je obrestna mera vse do 01. 07. 2006 znašala več kot 13,50 %, kolikor je s tožbo zahteval tožnik. Skladno s 1. odstavkom 2. člena ZPP sodišče odloča v mejah postavljenih zahtevkov, kar pomeni, da tožniku ni mogoče prisoditi več, kot sam zahteva, zato je pritožbeno sodišče od odmerjene denarne odškodnine za čas od 12. 06. 2003 do 30. 06. 2006 tožniku prisodilo obresti po 13,50 % obrestni meri, od dne 01. 07. 2006 dalje pa zakonite zamudne obresti.

22. Če pritožbeno sodišče spremeni odločbo, zoper katero je bila vložena pritožba, skladno z 2. odstavkom 165. člena ZPP odloči o stroških vsega postopka. Tožnik v pritožbi sicer pravilno opozarja, da bi sodišče prve stopnje glede na takratni uspeh pravdnega postopka (takrat 69,12 %) toženima strankama moralo naložiti povračilo vsaj dela pravdnih stroškov. Ker pa se je s spremembo prisojene odškodnine spremenil tudi uspeh pravdnih strank, je pritožbeno sodišče v skladu z navedeno določbo odločilo o stroških vsega postopka, upoštevaje pri tem uspeh pravdnih strank. Tožeča stranka je po temelju uspela 75 % po višini pa 52 %(1), tako da njen skupni uspeh v postopku na prvi stopnji znaša 63,50 %.

23. Pritožbeno sodišče je o pravdnih stroških odločalo na podlagi zadnjih v spis vloženih stroškovnikov in skladno z Odvetniško tarifo (OT) in 155. členom ZPP. Tožeči stranki je priznalo naslednje potrebne pravdne stroške: za tožbo 900 točk, za obravnavo 16. 12. 2004 1000 točk (+ urnina 200 točk), za prvo pripravljalno vlogo z dne 30. 12. 2004 1000 točk, za obravnavo 27. 01. 2005 500 točk (+ urnina 150 točk), za obravnavo 21. 03. 2005 500 točk (+ urnina 100 točk), za obravnavo 08. 05. 2006 500 točk (+ urnina 50 točk), za obvestilo sodišču z dne 12. 07. 2006 20 točk, za obravnavo 25. 10. 2007 500 točk (+ urnina 50 točk), za pripravljalno vlogo z dne 20. 12. 2007 750 točk, za obravnavo 20. 12. 2007 500 točk (+ urnino 350 točk), za obravnavo 24. 01. 2008 500 točk (+ urnina 100 točk), za predlog za popravo sodbe 29. 04. 2009 50 točk, za obvestilo z dne 08. 06. 2009 20 točk, za vlogo za pridobitev delne pravnomočnosti 18. 09. 2009 20 točk, za obravnavo 17. 02. 2011 500 točk (+ urnina 100 točk), za materialne stroške (2%) 197,20 točk. 20 % DDV na odvetniške storitve znaša 785,55 EUR, stroški pričnin 109,87 EUR, stroški izvedencev 1.045,18 EUR ter potni stroški tožnika (8 x Maribor-Kranj-Maribor) 333,83 EUR. Potrebni pravdni stroški tožeče stranke znašajo skupaj, upoštevaje vrednost točke 0,459 EUR, 6.202,18 EUR. Sodišče tožeči stranki ni priznalo stroškov za pritožbi z dne 18. 10. 2006 in 04. 07. 2008, ker teh stroškov ni priglasila pravočasno (tj. ob sami vložitvi pravnega sredstva), za odgovora na pritožbo z dne 15. 12. 2005 in 10. 07. 2008, ker nista pripomogla k reševanju zadeve, ter za revizijo z dne 05. 02. 2009, s katero je tožeča stranka propadla, za urgenco z dne 03. 12. 2010, ker ne gre za potreben pravdni strošek. Prav tako sodišče ni priznalo prevoznih stroškov pooblaščenca, cestnine in stroškov za odsotnost pooblaščenca iz pisarne. Stranka sicer ima pravico, da si izbere pooblaščenca tudi izven kraja sedeža sodišča, vendar povečanih stroškov, ki zaradi tega nastanejo, ni dolžna nositi nasprotna stranka. Ker se obravnavi, ki sta bili opravljeni po tem, ko je bila zadeva po pritožbenem sodišču vrnjena sodišču prve stopnje v ponovno obravnavanje, ne štejeta za prvi narok za glavno obravnavo v smislu tar. št. 20 OT, je sodišče tožeči stranki za vsako obravnavo priznalo 500 točk in ne 1000 točk, kot je zahtevala. Pripravljalna vloga z dne 09. 11. 2007 (tožeča stranka je očitno pomotoma navedla datum 20. 12. 2007) je druga pripravljalna vloga tožeče stranke v pravdnem postopku in je kot taka vredna 750 točk in ne 1000 točk, kot zahteva tožeča stranka. Ker predstavlja predlog za popravo sodbe z dne 29. 04. 2009 le kratek dopis, se je tožeči stranki iz tega naslova priznalo le 50 točk. Glede na uspeh tožeče stranke v pravdi sta tako toženi stranki skladno z 2. odstavkom 154. člena in 3. odstavkom 161. člena ZPP dolžni tožeči stranki nerazdelno povrniti 3.938,38 EUR pravdnih stroškov, in sicer v roku 15 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka dalje do plačila.

24. Tožeča stranka je skladno z 2. odstavkom 154. člena ZPP toženima strankama dolžna povrniti 36,50 % njunih pravdnih stroškov na prvi stopnji. Potrebni pravdni stroški prvotožene stranke na prvi stopnji znašajo 1.478,38 EUR in predstavljajo: takso za odgovor na tožbo v višini 208,64 EUR, takso za pritožbi 1.168,42 EUR, pričnine 71,32 EUR ter stroške fotokopij in poštnine 30,00 EUR. Pričnina za B. K. znaša 58,80 EUR in ne 139,80 EUR, kot je priglasila prvotožena stranka. Upoštevaje uspeh v pravdi je tožeča stranka torej dolžna prvotoženi stranki povrniti 539,61 EUR potrebnih pravdnih stroškov na prvi stopnji. Potrebne pravdne stroške drugotožene stranke na prvi stopnji predstavljajo: odgovor na tožbo z dne 17. 09. 2003 900 točk, pripravljalna vloga z dne 17. 01. 2005 900 točk, pripravljalna vloga z dne 18. 03. 2005 575 točk, nadaljnje pripravljalne vloge (z dne 05. 05. 2006, 25. 10. 2007, 19. 12. 2007 in z dne 14. 01. 2008) 500 točk za vsako (skupaj torej 2000 točk), obravnava dne 21. 03. 2005 500 točk in ne 900 točk, saj ni šlo za prvi narok za glavno obravnavo (+ urnina 100 točk), obravnava dne 21. 04. 2005 500 točk (+ urnina 50 točk), obravnava dne 08. 05. 2006 500 točk (+ urnina 50 točk), obravnava dne 25. 10. 2007 450 točk (+ urnina 50 točk), obravnava dne 20. 12. 2007 500 točk (+ urnina 350 točk), obravnava dne 10. 03. 2009 450 točk (+ 50 točk urnina), obravnava dne 17. 02. 2011 450 točk (+ urnina 100 točk), prejem sodbe in poročilo stranki 50 točk, prejem pritožbe in poročilo stranki 50 točk, 2 % materialnih stroškov 171,50 točk, vse povečano za 20 % DDV na odvetniške storitve v višini 802,93 EUR ter sodne takse v znesku 959,88 EUR (kot izhaja iz list. št. 272 sodna taksa za pritožbo znaša 751,23 EUR in ne 792,28 kot priglaša drugotožena stranka). Skupaj potrebni pravdni stroški, drugotožene stranke na prvi stopnji znašajo 5.777,45 EUR. Sodišče drugotoženi stranki ni priznalo stroškov za: posvet s stranko in pregled listin, saj je nagrada za to storitev že vključena v nagradi za tožbo, odgovor na pritožbo z dne 27. 10. 2006 in odgovor na revizijo, ker nista pripomogla k reševanju zadeve, ter za pritožbo z dne 03. 07. 2008, ker stroški niso bili pravočasno priglašeni (tj. v samem rednem pravnem sredstvu). Prav tako sodišče ni priznalo prevoznih stroškov pooblaščenca in stroškov za odsotnost pooblaščenca iz pisarne. Stranka sicer ima pravico, da si izbere pooblaščenca tudi izven kraja sedeža sodišča, vendar povečanih stroškov, ki zaradi tega nastanejo, ni dolžna nositi nasprotna stranka. Nagrada za nadaljnje pripravljalne vloge je bila odmerjena skladno s 3. točko tar. št. 20 OT, kar drugotožena stranka zahteva več, je neutemeljeno. Upoštevaje uspeh v pravdi je tožeča stranka torej dolžna drugo toženi stranki povrniti 2.108,77 EUR potrebnih pravdnih stroškov na prvi stopnji.

25. V pritožbenem postopku pa sta toženi stranki uspeli z 38 %, tožeča stranka pa je uspela s pritožbo le v sorazmerno majhnem delu, v zvezi s katerim niso nastali posebni stroški, in sicer le glede zakonskih zamudnih obresti. Skladno z 2. odstavkom 154. člena ZPP je tožeča stranka dolžna toženima strankama povrniti tudi pritožbene stroške v navedenem odstotku. Potreben pritožbeni strošek prvotožene stranke je sodna taksa za pritožbo v višini 330,00 EUR. Upoštevaje uspeh v pritožbenem postopku je tožeča stranka dolžna prvotoženi stranki povrniti 125,40 EUR pritožbenih stroškov. Potrebni pritožbeni stroški drugotožene stranke so: pritožba v višini 1000 točk, materialni stroški 2 % v višini 20 točk, vse povečano za 20 % DDV na odvetniške storitve 204,00 EUR in sodne takse v višini 630,00 EUR, kar skupaj znaša, upoštevaje vrednost točke 0,459 EUR, 1.302,18 EUR. Pritožbeno sodišče ni priznalo stroškov za prejem sodbe in poročilo stranki, ker ne gre za stroške pritožbenega postopka. Glede na uspeh drugotožene stranke, je tožeča stranka dolžna tej povrniti 494,83 EUR pritožbenih stroškov. V celoti je tako tožeča stranka (upoštevaje stroške na prvi stopnji in v pritožbenem postopku) dolžna plačati prvotoženi stranki stroške v višini 665,01 EUR, drugotoženi stranki pa v višini 2.603,60 EUR.

26. Na podlagi navedenega je torej pritožbeno sodišče pritožbam delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje delno spremenilo, skladno s 5. alinejo 1. odstavka 358. člena ZPP, kakor izhaja iz izreka te sodbe. V preostalem delu je pritožbe zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a nespremenjenem delu, potrdilo (353. člen ZPP), saj ob preizkusu sodbe tudi ni ugotovilo kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti.

(1) Tožeča stranka je zahtevala odškodnino v skupnem znesku 50.492,40 EUR (tj. 50.075,11 EUR za nepremoženjsko škodo in 417,29 EUR za premoženjsko škodo), v pravdnem postopku pa je uspela glede zneska 26.292,10 EUR (tj. 26.000,00 EUR za nepremoženjsko škodo in 292,10 EUR za premoženjsko škodo). Glede na navedeno znaša njen uspeh po višini 52% ( 26.292,10/50492,40).