Jedro

Osnovno pravilo za predvideni tip stavbe (to je tip V) je odmik od sosednjega zemljišča vsaj 5,00 m. Ob pisnem soglasju lastnikov sosednjih zemljišč je odmik lahko tudi manjši, vendar ne manj kot 3,00 m. S soglasjem mejašev je torej dopusten odmik med 5,00 m in 3,00 m, ne pa manjši. Kadar pa je za EUP značilen način gradnje na parcelni meji, kar je treba v postopku za pridobitev gradbenega dovoljenja sicer posebej utemeljiti, pa je s pisnim soglasjem lastnikov sosednjih parcel, dopustna tudi gradnja stavb na parcelno mejo. Vmesni odmiki med parcelno mejo in 3,00 m (tudi z morebitnim soglasjem lastnika sosednjega zemljišča) torej niso dopustni.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo zavrnil tožničino zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja za odstranitev obstoječih objektov (shrambe in nadstrešnice) in gradnjo gostinskega objekta „... vrt“ na zemljiščih s parc. št. 3130/5 in 3132, obe k. o. ...

2. Iz obrazložitve izhaja, da je svojo odločitev oprl na ugotovitev, da predvidena gradnja ni v skladu z občinskim prostorskim aktom, saj so predvideni odmiki od sosednjih parcel v nasprotju z določbami tretjega odstavka oziroma druge alineja šestega odstavka 24. člena Odloka o občinskem prostorskem načrtu Mestne občine Ljubljana - izvedbeni del (v nadaljevanju Odlok), po katerih mora biti odmik najmanj 5,00 m od parcelne meje oziroma ob soglasju mejašev tudi manj, vendar ne manj kot 3,00 m. Ker gre za gradnjo v odmikih „0,00 oziroma 0,95 m do cca 1,15 m“ od sosednjih zemljišč, pa v tem primeru ni mogoče uporabiti določbe 2. točke drugega odstavka istega člena Odloka, saj se ta nanaša izključno na gradnjo na meji.

3. Drugostopenjski organ je odločbo prvostopenjskega organa v delu, ki se nanaša na tožničin zahtevek za odstranitev obstoječih objektov (shrambe in nadstrešnice) na navedenih zemljiščih v k. o. ..., odpravil ter v tem delu vrnil istemu organu v ponovni postopek, v preostalem delu pa je tožničino pritožbo zavrnil. Navaja, da za zavrnitev zahtevka za izdajo gradbenega dovoljenja za odstranitev obstoječih objektov prvostopenjska odločba nima razlogov. Glede zahtevka za izdajo gradbenega dovoljenja za gradnjo gostinskega objekta pa pritrjuje razlagi določb 24. člena Odloka, kot izhaja iz izpodbijane odločbe.

4. Tožnica se z izpodbijano odločbo ne strinja in zoper njo (v potrjenem zavrnilnem delu) vlaga tožbo. Navaja, da je jedro spora nepravilna uporaba 24. člena Odloka. Meni, da bi organ moral uporabiti 2. alinejo (pravilno točko) drugega odstavka 24. člena Odloka. Meni, da sta organa različno utemeljila svoji odločbi in da drugostopenjska odločba zato pomeni odločbo presenečenja, saj v postopku na prvi stopnji ni bilo sporno, da bo nameravani objekt v znatni meri zgrajen na meji sosednjih parcel in da to izhaja iz 7. strani prvostopenjske odločbe. Drugostopenjski organ bi ji zato moral tudi omogočiti, da se opredeli do njegovih ugotovitev, da ne gre za gradnjo na meji. Ker tega ni storil, je kršil načelo kontradiktornosti.

5. Navaja, da je stališče, po katerem je v tem primeru treba uporabiti določbe tretjega in šestega odstavka 24. člena Odloka zmotno, ker je v nasprotju z dejanskim stanjem in vsebino Odloka. Trdi, da namerava postaviti gostinski objekt na parcelno mejo (zaradi lokacije objekta v mestnem središču, v katerem je to značilen, prevladujoč način gradnje) in da je zato treba uporabiti pravila iz drugega odstavka 24. člena Odloka, ne pa tretjega oziroma šestega odstavka istega člena. Meni, da mu drugi odstavek 24. člena Odloka poleg gradnje na parcelno mejo dopušča tudi gradnjo z odmikom od parcelne meje. Čeprav to iz navedene določbe izrecno ne izhaja, naj bi bila taka razlaga logična ob uporabi metode argumentum a maiori ad minus. Sklicuje se še na teleološko razlago določb 24. člena Odloka in trdi, da je za območje mestnega središča splošno znano, da tam prevladujejo objekti, zgrajeni na parcelno mejo, zato je za gradnjo novih objektov in adaptacijo obstoječih objektov odmik urejen tako, da se gradijo na parcelno mejo oziroma z odmiki, ki so manjši od splošnega pravila. V danem primeru mora organ zato presoditi le, ali je v EUP značilna gradnja na parcelni meji in ali so podana soglasja lastnikov sosednjih zemljišč, in če ugotovi, da sta ta dva pogoja izpolnjena, mora uporabiti 2. točko drugega odstavka 24. člena Odloka. Meni, da je bilo v dosedanjem postopku že izkazano, da ima potrebna soglasja lastnikov sosednjih zemljišč, da je projekt skladen s prostorskim načrtom občine, kar je izrecno potrdila Mestna občina Ljubljana (v nadaljevanju MOL), in da gre za gradnjo na območju, na katerem je značilna gradnja na parcelni meji.

6. Nasprotuje stališču drugostopenjskega organa, da gre za gradnjo na parcelni meji le, če celoten del zidu na eni ali več straneh objekta poteka po parcelni meji, in meni, da zanj ni podlage v predpisih. Trdi, da je v projektantski stroki že dolgo sprejeto, da je objekt grajen na mejo, če se v katerikoli točki dotika meje, in da temu sledijo tudi zahteve za soglasja mejašev. Meni, da zato tudi v tem primeru velja, da gre za gradnjo na meji, čeprav celoten zid predvidene gradnje ne poteka po meji.

7. Uveljavlja še, da je prvostopenjski organ kršil pravila postopka, ker enakega poziva, kot ga je poslal tožnici in s katerim jo je seznanil z odločilnimi dejstvi, ni poslal tudi stranski udeleženki MOL, niti ji ni posredoval tožničine vloge, čeprav je bil to dolžan storiti. Iz tožbenih navedb še izhaja, da je tožnica v postopku zatrjevala, da se stranska udeleženka z gradnjo strinja, in bi zato moral organ, če je v to dvomil, stransko udeleženko pozvati, da se o tem izjavi. Ker tega ni storil, je kršil 146. člen v zvezi 46. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), s tem pa storil kršitev iz 3. točke drugega odstavka 237. člena ZUP. Kršitev pravil postopka pa naj bi organ storil tudi s tem, ko se je postavil na stališče, da bi morala tožnica navesti, na katera gradbena dovoljenja se sklicuje in jih predložiti, saj bi organ moral sam poznati svojo prakso. S tem naj bi bil kršil tretji odstavek 66. člena v zvezi s 139. členom ZUP.

8. Tožena stranka je sodišču poslala upravne spise, na tožbo pa ni odgovorila.

9. Tožba ni utemeljena.

10. V obravnavani zadevi je sporno, ali je predvidena gradnja gostinskega objekta „... vrt“ skladna z občinskim prostorskim aktom glede odmikov od parcelne meje sosednjih zemljišč. Sporna je razlaga določb 2. točke drugega odstavka in tretjega odstavka oziroma druge alineja šestega odstavka 24. člena Odloka, ki za tip gradnje, kakršna je predvidena, določajo dopustne odmike stavb od sosednjih zemljišč.

11. Tretji odstavek 24. člena Odloka tako določa, da če ni z gradbeno črto oziroma z drugimi določili tega odloka določeno drugače, mora biti odmik stavb tipov V in stavbnega bloka VS (nad terenom) od meje sosednjih parcel najmanj 5,00 m. Ta določba velja tudi za stavbe tipov C in F, če se gradijo v EUP (enoti urejanja prostora) s tipoma V in VS.

12. Druga alineje šestega odstavka 24. člena Odloka določa, da je odmik stavb (nad terenom) iz prvega, tretjega, četrtega, petega in osemnajstega odstavka tega člena od meje sosednjih parcel lahko tudi manjši, če s tem pisno soglašajo lastniki sosednji parcel, vendar ne manj kot 3,00 m od parcelne meje za stavbe iz tretjega odstavka 24. člena in stavbe iz četrtega odstavka tega člena, ki so višje od 14,00 m. 13. 2. točka drugega odstavka 24. člena Odloka pa določa, da je dopustna gradnja stavb na parcelno mejo s pisnim soglasjem lastnikov sosednjih parcel, kadar je način gradnje na parcelni meji značilen za EUP, kar je treba utemeljiti v postopku za pridobitev gradbenega dovoljenja.

14. Iz izpodbijane prvostopenjske odločbe izhaja, da je gradnja obravnavanega objekta predvidena v odmikih od „0,00 oziroma 0,95 m do cca 1,15 m“ do sosednjih zemljišč, in sicer na značilnem notranjem atriju v starem mestnem jedru Ljubljane (zadnji odstavek na tretji in šesti strani prvostopenjske odločbe). Navedenim ugotovitvam prvostopenjskega organa tožnica ne nasprotuje.

15. Po presoji sodišča sta upravna organa pravilno razložila vsebino navedenih določb drugega, tretjega in šestega odstavka 24. člena Odloka in jih tudi pravilno uporabila na navedene dejanske okoliščine konkretnega primera.

16. Pravilno sta štela, da je osnovno pravilo za predvideni tip stavbe (to je tip V) odmik od sosednjega zemljišča vsaj 5,00 m. Ob pisnem soglasju lastnikov sosednjih zemljišč je odmik lahko tudi manjši, vendar ne manj kot 3,00 m. S soglasjem mejašev je torej dopusten odmik med 5,00 m in 3,00 m, ne pa manjši. Kadar pa je za EUP značilen način gradnje na parcelni meji, kar je treba v postopku za pridobitev gradbenega dovoljenja sicer posebej utemeljiti, pa je s pisnim soglasjem lastnikov sosednjih parcel, dopustna tudi gradnja stavb na parcelno mejo. Vmesni odmiki med parcelno mejo in 3,00 m (tudi z morebitnim soglasjem lastnika sosednjega zemljišča) torej niso dopustni.

17. Navedeno razlago 2. točke drugega odstavka 24. člena Odloka potrjujeta tako jezikovna kot ratio legis metoda razlage, ki ju je v svoji obrazložitvi pravilno uporabila že toženka. Namreč besedilo določbe drugega odstavka 24. člena Odloka izrecno govori o gradnji stavb na parcelno mejo, ne pa o morebitni gradnji do parcelne meje. Odmiki od parcelne meje sosednjih zemljišč so urejeni v drugih določbah navedenega člena Odloka, pri čemer za gradnjo, kakršna je obravnavana, velja splošno pravilo iz tretjega odstavka in ob soglasju mejašev izjema iz šestega odstavka, iz te ureditve pa izhaja, da tudi ob soglasju mejašev gradnja, ki je od parcelne meje oddaljena manj kot 3,00 m, ni dovoljena. Drugi odstavek 24. člena Odloka pa ureja drugačne - posebne primere, v katerih je zaradi posebnih značilnosti gradnje, na katero se nanaša, dovoljena gradnja na parcelno mejo, ne pa kaj drugega. V 1. točki te določbe je tako dopustna gradnja na parcelno mejo, če gre za gradnjo na skupni parcelni meji (dvojček), na skupnih parcelnih mejah v strnjenem nizu (NB, VS) in če je taka gradnja določena z regulacijskimi črtami. V 2. točki, ki jo je treba uporabiti v tem primeru, pa gre za gradnjo na parcelni meji kot tipično značilnost EUP, to pa so, kot pravilno navaja toženka, območja izrazito strnjene gradnje, ki poteka prav na parcelnih mejah, ne pa na kakšni poljubni oddaljenosti. Poseben namen ureditve iz 2. točke drugega odstavka 24. člena Odloka je namreč ohranitev posebne tipologije urbanega naselja, za katerega je značilna prav strnjena gradnja na parcelno mejo. Ker glede na pojasnjen namen ureditve iz drugega odstavka 24. člena Odloka (poljuben) odmik od parcelne meje ni manj, temveč nekaj povsem drugega kot postavitev na parcelno mejo, v tem primeru ne pride v poštev uporaba razlagalnega argumenta a maiori ad minus, za katerega se v tožbi zavzema tožnica.

18. Tožnica se tudi neutemeljeno sklicuje na stališča projektantske stroke in zatrjevano prakso, po kateri se kot gradnja na meji šteje že situacija, ko se objekt zgolj z eno točko dotika meje, zaradi česar se v takih primerih vedno zahtevajo soglasja mejašev. Spregleda namreč posebnost ureditve iz 2. točke drugega odstavka 24. člena Odloka, saj ta ne določa splošnega pravila o odmikih od sosednjih zemljišč in izjemah od njih (to situacijo v obravnavani zadevi urejata tretji in šesti odstavek 24. člena Odloka), temveč se nanaša na specifično obliko gradnje na parcelno mejo, ki je dovoljena, če so za to (poleg soglasja) izpolnjeni še drugi posebej predpisani pogoji, to je, da gre za gradnjo, ki je značilna za EUP. V tem smislu pa se kot gradnja na parcelno mejo lahko šteje le gradnja, ki je dejansko postavljena na parcelni meji.

19. Glede na pojasnjeno razlago navedenih določb 24. člena Odloka je tako pravilno stališče toženke, da mora biti gradnja tam, kjer ni postavljena na parcelno mejo, od nje oddaljena najmanj 5 m oziroma ob soglasju mejaša najmanj 3 m. Ker je v tem primeru prvostopenjski organ ugotovil, da je gradnja predvidena v odmikih od „0,00 oziroma 0,95 m do cca 1,15 m“ do sosednjih zemljišč, pri čemer gre za gradnjo v značilnem notranjem atriju, tem dejanskim ugotovitvam pa tožnica ne nasprotuje, je pravilen zaključek obeh organov, da predvidena gradnja ni v skladu z Odlokom.

20. Tožnica drugostopenjskemu organu neutemeljeno očita, da je svojo odločbo izdal na spremenjeni oziroma drugačni dejanski podlagi kot prvostopenjski organ in da ji je bila zato (z odločbo presenečenja) v pritožbenem postopku kršena pravica do izjave oziroma da je bila v tem obsegu prikrajšana za kontradiktoren postopek. Drugostopenjski organ se namreč pri svoji odločitvi opira na (zgoraj povzete) dejanske ugotovitve prvostopenjskega organa, iz katerih pa izhaja, da tam, kjer ni predvidena gradnja na meji, odmiki niso v skladu z določbami tretjega odstavka in druge alineje šestega odstavka 24. člena Odloka.

21. Ker predvidena gradnja že zaradi navedene neskladnosti z določbami tretjega in šestega odstavka 24. člena Odloka ni v skladu z občinskim prostorskim aktom, skladnost s takim aktom pa je po 1. točki prvega odstavka 66. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1) eden od kumulativnih pogojev za izdajo gradbenega dovoljenja, za odločitev tudi ni pomembno, ali je v tem primeru sploh izkazan v 2. točki drugega odstavka 24. člena Odloka predpisan pogoj značilne gradnje na mejo v konkretni EUP. Sodišče v zvezi s konkretnim tožbenim očitkom kljub temu še dodaja, da je breme izkazovanje obstoja tega pogoja glede na besedilo 2. točke drugega odstavka 24. člena Odloka na investitorju - torej tožnici, zato tožnica tega bremena ne more prevaliti na organ s posplošenim navedbo o obstoju gradbenih dovoljenj z vsebino, ki naj bi tako značilnost izkazovala, kar naj bi (raz)iskal organ sam.

22. Tožnica tudi neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev pravil postopka, ki naj bi jo organ storil s tem, da stranski udeleženki MOL ni na enak način kot tožnici omogočil izjavljanja v postopku. Tožnica namreč lahko v postopku varuje le svoje pravne koristi, ne pa tudi koristi tretjih oseb. Ne da bi se spuščalo v namen, zaradi katerega je v postopku izdaje gradbenega dovoljenja občini omogočena udeležba, niti v interpretacijo dopisa stranske udeleženke z dne 20. 1. 2016, pa sodišče dodaja, da je skladno z drugim odstavkom 24. člena ZGO-1 za odločanje o izdaji gradbenega dovoljenja na prvi stopnji pristojna upravna enota, ki skladno z določbami 12. člena ZUP samostojno vodi in odloča v postopku ter ni vezana na mnenje občine. Zato tudi tožničina trditev, da se stranska udeleženka s predlaganim projektom strinja oziroma da je potrdila njegovo skladnost s prostorskim aktom, ne vpliva na odločitev, temveč je bil upravni organ (pristojna upravna enota) dolžan na ugotovljena dejstva pravilno uporabiti pravna pravila, kar je po presoji sodišča tudi storil. 23. Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, na seji (prvi odstavek 59. člena ZUS-1). Dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo izpodbijanega akta, med tožnico in tožencem namreč ni sporno (odmiki od meje sosednjih zemljišč, kot jih ugotavlja prvostopenjski organ), predlagano zaslišanje tožnika in osebe, ki je vodila postopek na drugi stopnji, pa ni ustrezno substancirano, saj iz tožbenih navedb ni razvidno, o katerem pravno odločilnem dejstvu naj bi bila sploh zaslišana. Sodišče še dodaja, da predlaganega vpogleda v pravno mnenje z dne 18. 2. 2016 skladno z določbami osemnajstega poglavja Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi z prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 ni štelo za dokaz, temveč za del tožbenih navedb, do katerih pa se je opredelilo že v okviru razlage materialnega prava, kot ga je treba uporabiti v tem primeru.

24. Odločitev o stroških temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri v primeru, ko sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.