Jedro

Sodišče zavrne predlagane dokaze, za katere misli, da niso pomembni za odločitev, in v sklepu navede, zakaj jih je zavrnilo.

Za predlagani dokaz z zaslišanjem dolžnika in njegove sestre ni mogoče reči, da bi bil popolnoma oziroma očitno neprimeren. Stvar neposredne zaznave sodišča prve stopnje je, ali bo zaslišanima verjelo ali ne. Vendar pa mora poprej izvesti predlagani dokaz, da si lahko o tem ustvari mnenje. Obstoj dejstev je mogoče presoditi šele potem, ko je bil dokazni postopek izveden ter dokazi ustrezno vsebinsko presojani, in ne obratno, da bi se vpliv predlaganih dokazov na dejansko stanje lahko presojal še preden so bili ti izvedeni. Zato dokaznega predloga ni dovoljeno zavrniti z vnaprejšnjo dokazno oceno.

Izrek

I. Kolikor izpodbija sklep sodišča prve stopnje v I. točki izreka, se pritožba zavrne in se v tem izpodbijanem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Kolikor izpodbija sklep sodišča prve stopnje v II. do IV. točki izreka, se pritožbi ugodi, sklep sodišča prve stopnje se v tem izpodbijanem delu razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z v uvodu navedenim sklepom zavrglo predlog dolžnika za vrnitev v prejšnje stanje (I. točka izreka), zavrnilo predlog dolžnika za razveljavitev potrdila o pravnomočnosti in izvršljivosti sklepa o izvršbi (II. točka izreka), zavrglo ugovor dolžnika (III. točka izreka) in sklenilo, da dolžnik trpi sam stroške, priglašene v vlogi z dne 7. 7. 2017 (IV. točka izreka). Ugotovilo je, da je vročitev sklepa o izvršbi dolžniku izkazana s podpisano vročilnico na naslovu T. ulica 65, C., kjer ima dolžnik kot samostojni podjetnik registriran sedež in prijavljeno stalno prebivališče. Glede na to, da pri podpisu na povratnici ni pripombe vročevalca, je domnevalo, da je bilo pisanje vročeno osebno dolžniku, saj mora vročevalec v skladu s 149. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) na vročilnici navesti medsebojno razmerje, kadar se pisanje izroči komu drugemu in ne tistemu, ki bi mu ga bilo treba vročiti. Dolžnik ni izkazal nasprotnega, saj ni predlagal ustreznega dokaza, da podpis na vročilnici ni njegov. To dejstvo je izkazoval s primerjavo podpisa na vročilnici s podpisom na pooblastilu, na katerem je njegov podpis. Glede na to, da nima ustreznega strokovnega znanja za ugotavljanje istovetnosti podpisov, bi bilo treba izvesti dokaz s postavitvijo izvedenca za pisave, česar pa dolžnik ni predlagal. To je edini veljavni dokazni predlog, s katerim je mogoče izpodbiti zakonsko domnevo, da je vročilnico podpisal dolžnik. Ponujenega dokaza z zaslišanjem dolžnika in njegove sestre ni izvedlo, saj ta dokaz nima zadostne dokazne moči, da bi se dalo z njim izpodbiti dejstva, ki izhajajo iz javne listine.

2. Zoper ta sklep sodišča prve stopnje vlaga pritožbo dolžnik po pooblaščenki iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP in s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ). V pritožbi navaja, da iz podpisa vročilnice jasno izhaja, da podpis ni njegov (za potrditev teh navedb je predlagal svoje zaslišanje ter primerjavo podpisa na vročilnici in pooblastilu pooblaščenki). Prav tako ni jasno, ali je poštni delavec opravil vročitev v skladu s petim odstavkom 149. člena ZPP, saj bi v primeru vročitve komu drugemu, in ne dolžniku, to moralo izhajati iz vročilnice. Če stranka izpodbija dokazno informacijo javne listine, bo sodišče prosto ocenjevalo izvedene dokaze - javno listino in njej nasprotne dokaze. Čim stranka dokazno izpodbija javno listino, dokazno pravilo ne velja več. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijanega sklepa postavlja dokazne standarde, ki so v nasprotju s temeljnimi načeli pravdnega postopka. Zlasti je z zavrnitvijo dokaznega predloga že vnaprej prejudiciralo samo izpoved (vsebino) predlagane priče, kar je pravno nedopustno. Postavlja se vprašanje, ali je vročilnica, na kateri ni podpisa dolžnika, in jo je očitno podpisal nekdo tretji, pa to ne izhaja iz nje, torej je izpolnjena v nasprotju s petim odstavkom 149. člena ZPP, sploh javna listina. Drugo vprašanje je, ali se vsebina in okoliščine glede podpisa na vročilnici ne bi dale pojasniti z zaslišanjem dolžnika in njegove sestre, glede pričanja katere bi se teoretično tudi lahko ugotovilo, da je podpis na vročilnici njen. Teh okoliščin pa sodišče prve stopnje ne more in ni moglo ugotoviti na način, da je enostavno zavrnilo njegov dokazni predlog.

3. Sodišče prve stopnje je vročilo pritožbo upniku.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Dolžnik v pritožbi neutemeljeno navaja, da bi se moralo sodišče prve stopnje po vsebini ukvarjati z njegovim predlogom za vrnitev v prejšnje stanje in mu očita, da ni ugotavljalo, ali je predlog pravočasen v smislu 117. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ. Sodišče prve stopnje se je pravilno oprlo na prvi odstavek 116. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ in tudi 36. členom ZIZ. Ta določa, da sodišče stranki, če zamudi narok ali rok za kakšno pravno dejanje in izgubi zaradi tega pravico opraviti to dejanje, na njen predlog dovoli, da ga opravi pozneje (vrnitev v prejšnje stanje), če spozna, da je stranka zamudila narok oziroma rok iz upravičenega vzroka. Sodišče prve stopnje je pravilno razlogovalo, da je predpostavka za odločanje o zahtevi za vrnitev v prejšnje stanje opravičljiva zamuda pravnega dejanja, ki se je pripetila stranki. Predpogoj za zamudo pa je veljavna vročitev sodne pošiljke, saj le v tem primeru začne teči rok za opravo procesnih dejanj. S trditvami, da mu sklep o izvršbi sploh ni bil vročen, je dolžnik hkrati zatrjeval, da ni v zamudi in da rok za vložitev ugovora (še) ni začel teči. To pomeni, da predpostavka za vrnitev v prejšnje stanje ni izpolnjena (3. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa sodišča prve stopnje)1. Odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijani I. točki izreka sklepa je zato materialnopravno pravilna.

6. V nadaljevanju pritožbe dolžnik utemeljeno izpodbija zaključke sodišča prve stopnje o neustreznosti predlaganega dokaza z njegovim zaslišanjem in zaslišanjem njegove sestre. Utemeljeno navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje po njegovem izpodbijanju javne listine - vročilnice prosto ocenjevati dokaze in da ne sme postavljati dokaznih standardov, zlasti pa ne sme z zavrnitvijo dokaznega predloga vnaprej prejudicirati izpovedbe predlagane priče. V skladu z drugim odstavkom 287. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ sodišče zavrne predlagane dokaze, za katere misli, da niso pomembni za odločitev, in v sklepu navede, zakaj jih je zavrnilo. Nepomembni dokazi so lahko tisti, ki so popolnoma neprimerni za ugotovitev določenega dejstva2 oziroma očitno neprimerni3. Za predlagani dokaz z zaslišanjem dolžnika in njegove sestre ni mogoče reči, da bi bil popolnoma oziroma očitno neprimeren. Stvar neposredne zaznave sodišča prve stopnje je, ali bo zaslišanima verjelo ali ne. Vendar pa mora poprej izvesti predlagani dokaz, da si lahko o tem ustvari mnenje. Obstoj dejstev je mogoče presoditi šele potem, ko je bil dokazni postopek izveden ter dokazi ustrezno vsebinsko presojani, in ne obratno, da bi se vpliv predlaganih dokazov na dejansko stanje lahko presojal še preden so bili ti izvedeni4. Zato dokaznega predloga ni dovoljeno zavrniti z vnaprejšnjo dokazno oceno5. Pravica stranke, da sodeluje v dokaznem postopku, predlaga dokaze ter se izreče o dokaznih predlogih nasprotne stranke, je eden izmed elementov pravice do izjave v postopku, ki je vsebovana v 22. členu Ustave RS. Za sodišče iz te ustavne pravice izhaja obveznost, da dokazne predloge strank pretehta in predlagane dokaze, če se nanašajo na dejstva, ki so v dokazu pravno relevantna, izvede; zavrnitev dokaznega predloga stranke pa mora ustrezno obrazložiti6. Dokazno pravilo o resničnosti javne listine je izjema v naši procesni ureditvi, pa še to je izpodbojno oziroma neabsolutno dokazno pravilo7. Sicer velja pravilo proste presoje dokazov po 8. in 215. členu ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ. Zavrnitev predlaganega dokaza dolžnika z njegovim zaslišanjem in zaslišanjem priče je vplivala na zakonitost in pravilnost izpodbijanega sklepa sodišča prve stopnje, kar je bistvena kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP in s 15. členom ZIZ. Sodišče druge stopnje je ugotovilo, da cit. kršitve postopka glede na njeno naravo, zlasti pa zaradi zagotavljanja pravice do pritožbe po 25. členu Ustave RS, ne more samo odpraviti. Zato je ugodilo pritožbi dolžnika zoper II. do IV. točko izreka sklepa sodišča prve stopnje, sklep sodišča prve stopnje v tem izpodbijanem delu razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (prvi odstavek 354. člena ZPP v zvezi s 3. točko 365. člena in prvim odstavkom 366. člena ZPP ter s 15. členom ZIZ).

7. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

8. V novem postopku naj sodišče prve stopnje izvede predlagani dokaz dolžnika8 in ponovno odloči o preostalih pravnih sredstvih dolžnika.

1 Sklep VSM I Ip 1115/2012. 2 N. Betteto, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 2. knjiga, str. 611. 3 Sklepa Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 20/2014 in VIII Ips 30/2014. 4 Sklep Vrhovnega sodišča RS X Ips 220/2016. 5 Sklepi: Vrhovnega sodišča RS II Ips 368/2004 in II Ips 24/2011 ter VSL III Cp 967/2015. 6 Odločbi Ustavnega sodišča RS Up-680/14-27, Up-77/01-21 in Up-233/15-17. 7 J. Zobec, navedeno delo, strani 421- 422. 8 Odločba Ustavnega sodišča RS Up-436/15-9.