Jedro

Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu navedlo zgolj premoženjsko stanje tožene stranke ne pa kakšnega konkretnega ravnanja tožene stranke, katerega posledica je onemogočanje ali precejšnja otežitev uveljavitve terjatve tožeče stranke. Ravno takšno ravnanje je odločilno za izdajo začasne odredbe.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se ugodi, izpodbijani sklep sodišča prve stopnje popravljen s sklepom o popravi z dne 29.1.2007 se v tretjem odstavku 1. točke in v 2. točki izreka sklepa razveljavi in se zadeva v razveljavljenem delu v r n e sodišču prve stopnje v nov postopek.

Odločitev o stroških tega pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedenima sklepoma ugovoru tožene stranke delno ugodilo in sklep o začasni odredbi opr. št. II Pg 391/2004 z dne 7.7.2006 v tč. 1. izreka glede nepremičnin vpisanih v vl. št. ... k.o. T. in vl. št. ... k.o. Tratno razveljavilo in predlog za začasno odredbo v tem obsegu zavrnilo. V presežku je sodišče ugovor tožene stranke zavrnilo kot neutemeljen in sklep o začasni odredbi z dne 7.7.2006 vzdržalo v veljavi v tč. 1. izreka glede prepovedi odtujitve in obremenitve nepremičnin pod vl. št. ... k.o. T., vl. št. ... k.o. T., vl. št. ... k.o. T., vl. št. ... k.o. B., vl. št. ... k.o. S. H., vl. št. ... k.o. S. H., vl. št. ... k.o. C., vl. št. ... k.o. C. in v tč. 4 izreka sklepa za stroške v zvezi z izdajo začasne odredbe v znesku 56.734,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30.6.2006 dalje. V 2. tč. pa je odločilo, da bo o stroških v zvezi z ugovornim postopkom zoper začasno odredbo odločeno skupaj z glavno stvarjo.

Tožena stranka je zoper navedeni sklep, v delu s katerim je sodišče prve stopnje njen ugovor zavrnilo, vložila pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov ter pritožbenemu sodišču predlagala, da njeni pritožbi ugodi ter izpodbijani sklep razveljavi in predlog za izdajo začasne odredbe zavrne. V pritožbi je tožena stranka navajala, da je prvi odstavek izreka izpodbijanega sklepa v nasprotju s tretjim odstavkom glede nepremičnin vl. št. ... k.o. T. Nadaljno kršitev določb pravdnega postopka pa vidi tožena stranka v dopisu prvostopnega sodišča z dne 19.12.2006, s katerim je sodišče prve stopnje pozvalo toženo stranko k predložitvi še dodatnih izvodov listin, ki jih je tožena stranka vložila v spis že na naroku. Ne glede na poziv za dostavo teh listin pa je sodišče o začasni odredbi odločilo že pred iztekom roka za predložitev teh listin. Toženi stranki pa tudi ni bila vročena vloga tožeče stranke s katero je ta dopolnila predlog za izdajo začasne odredbe in navedla identifikacijske znake nepremičnin. Pritožba nadalje očita sodišču prve stopnje, da je to zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ker je z začasno odredbo poseglo na premoženje dolžnika v stokrat večjem obsegu kot je to nujno potrebno za dosego namena zavarovanja. Tožena stranka pa tudi meni, da je bilo z izdajo začasne odredbe napačno uporabljeno materialno pravo, ker ni izkazan pogoj nevarnosti po II. odst. 270. čl. ZIZ. Tožena stranka ni odtujevala, skrivala ali na kakršenkoli drugačen način razpolagala s svojim premoženjem in ni omogočala ali oteževala uveljavitve terjatve tožene stranke.

Tožena stranka je v pritožbi priglasila tudi stroške nastale ji s pritožbo.

Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Z izpodbijanim delom sklepa je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovor tožene stranke kot neutemeljen in delno vzdržalo v veljavi sklep o začasni odredbi s katerim je toženi stranki prepovedalo odtujiti in obremeniti v izpodbijanem delu sklepa navedene nepremičnine. Navedeni sklep je sodišče izdalo in začasno odredbo dovolilo v zavarovanje denarne terjatve upnika, sklicujoč se na dol. čl. 270 Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). Po dol. čl. 270 ZIZ sodišče izda začasno odredbo v zavarovanje denarne terjatve, če izkaže upnik za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala, pri čemer mora upnik verjetno izkazati tudi nevarnost, da je zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena.

Čeprav je sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijanega sklepa zapisalo, da sodišče tudi po ugovoru tožene stranke in njenih nadaljnjih navedbah ni spremenilo stališča, da so pogoji po I. in II. odst. 270. čl. ZIZ za izdano začasno odredbo podani in v nadaljevanju obrazložilo prvega od obeh kumulativno zahtevanih pogojev za izdajo začasne odredbe, to je verjetnost obstoja terjatve, pa drugega zahtevanega pogoja, to je verjetnost izkazane nevarnosti, da je zaradi dolžnikovega ravnanja uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena, ni obrazložilo.

Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu zapisalo: “Iz predloženih zemljiškoknjižnih izpiskov izhaja, da je tožena stranka v teku te pravde obremenila svoje nepremičnine s hipotekami in to ne samo nepremičnine vpisane pri vl. št. ..., ... k.o. T., ... k.o. B., ... k.o. S. H. marveč tudi ... k.o. T. in ... k.o. T. Tožena stranka sicer z bilanco stanja na dan 31.5.2006 izkazuje, da je na ta dan imela stalna sredstva v višini 5.999.639,00 SIT, vendar pa je iz iste listine razvidno, da je na ta dan imela tudi obveznosti do virov sredstev v višini 5.999.639.000,00 SIT, skratka da premoženje tožene stranke ni takšno, kot ga zatrjuje, pa je videti tudi iz številnih hipotek za najete kredite, ki se jih tožena stranka gotovo ne bi posluževala za vir financiranja, v kolikor bi res razpolagala s premoženjem v obsegu, kot ga zatrjuje.” S tem je sodišče prve stopnje prikazalo zgolj premoženjsko stanje pri toženi stranki, ne pa tudi kakšnega konkretnega ravnanja tožene stranke, katerega posledica je onemogočanje ali precejšnja otežitev uveljavitve terjatve tožeče stranke. Ker je ravno takšno ravnanje odločilno za izdajo začasne odredbe, kar je tožena stranka zatrjevala tudi v svojih ugovornih navedbah, predstavlja to za odločitev o ugovoru tožene stranke zoper izdano začasno odredbo odločilno dejstvo, razlogi o obstoju tega pa v izpodbijanem sklepu niso navedeni.

Izpodbijani sklep ima zato pomanjkljivosti zaradi katerih ga pritožbeno sodišče ne more preizkusiti, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev postopka po tč. 14 II. odst. 339. čl. v zv. s 366. čl. ZPP in v zv. s čl. 15 ZIZ na katero pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (čl. 350/II ZPP v zv. s čl. 15 ZIZ). Iz navedenega razloga, ne pa iz v pritožbi uveljavljanih kršitev, je zato pritožbeno sodišče moralo pritožbi ugoditi in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem zavrnilnem delu, to je v tretjem odstavku 1. točke in v 2. točki (v stroškovnem izreku), razveljaviti ter vrniti sodišču prve stopnje v novo odločanje.

V novem odločanju bo sodišče prve stopnje moralo odpraviti zagrešeno absolutno bistveno kršitev postopka ter pri morebitni ponovni zavrnitvi ugovora tožene stranke upoštevati načelo sorazmernosti (3. čl. ZIZ).

V skladu z določbo čl. 165 ZPP v zv. s čl. 15 ZIZ se odločitev o pritožbenih stroških pridrži za končno odločbo.