Jedro

Tožeča stranka si zagotovi pravico do revizije z navedbo zadostne vrednosti spornega predmeta v tožbi. Zaradi zagotovitve enakopravnega položaja v postopku priznava sodna praksa tudi toženi stranki, da si s svoje strani zagotovi pravico do revizije, če v odgovoru na tožbo predlaga določitev vrednosti spornega predmeta. Pravdni stranki, ki ne ravnata tako, nimata pravice do revizije.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na izročitev parcele št... vl. št... k.o... v posest in nasprotni tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je realizirana ustno sklenjena darilna pogodba med J. G. kot darovalcem in nasprotnim tožnikom K. G. kot obdarjencem.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbi obeh pravdnih strank in potrdilo sodbo prve stopnje.

Proti tej sodbi vlaga revizijo nasprotni tožnik K. G. Uveljavlja vse revizijske razloge in predlaga, da revizijsko sodišče razveljavi obe sodbi v izreku, s katerim je odločeno o nasprotnem zahtevku, in v tem obsegu vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (3. odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku).

Revizija ni dovoljena.

Na podlagi določbe 498. člena Zakona o pravdnem postopku iz leta 1999 (Ur.l. RS št.26/99) se v tem postopku uporablja Zakon o pravdnem postopku iz leta 1977 (Ur. l. SFRJ št. 4/77 - 27/90) - v nadaljnjem ZPP.

Revizija je izredno pravno sredstvo in je dovoljena samo, kadar so izpolnjene z zakonom določene predpostavke (382. člen ZPP). V premoženjskopravnih sporih, v katerih se tožbeni zahtevek ne glasi na denar, je pravica do revizije odvisna od vrednosti spornega predmeta, ki jo tožnik navede v tožbi (3. odstavek 382. člena ZPP). Skladno s tem določa 2. odstavek 186. člena ZPP, da mora tožnik v tožbi navesti vrednost spornega predmeta, če predmet tožbenega zahtevka ni denarni znesek in je pristojnost, sestava sodišča in pravica do revizije odvisna od vrednosti spornega predmeta. V 2. odstavku 40. člena ZPP pa je določeno, da je v primerih, ko se tožbeni zahtevek ne tiče denarnega zneska, odločilna vrednost spora, ki jo je tožnik navedel v tožbi. Iz teh določb izhaja, da si tožeča stranka zagotovi pravico do revizije z navedbo zadostne vrednosti spornega predmeta v tožbi.

Zaradi zagotovitve enakopravnega položaja v postopku priznava sodna praksa tudi toženi stranki, da si s svoje strani zagotovi pravico do revizije, če v odgovoru na tožbo predlaga določitev vrednosti spornega predmeta. Pravdni stranki, ki ne ravnata tako, nimata pravice do revizije.

V obravnavani zadevi gre za premoženjskopravi spor. Tožbeni zahtevek se glasi na izročitev nepremičnine, nasprotni tožbeni zahtevek pa na ugotovitev lastninske pravice. Oba zahtevka se torej ne nanašata na denarni znesek. Niti v tožbi, niti v nasprotni tožbi vrednost spornega predmeta ni navedena. Nobena od strank tudi v odgovoru na tožbo oz. na nasprotno tožbo te pomanjkljivosti ni skušala odpraviti. Tožeča stranka je navedla vrednost spora šele na drugem naroku za glavno obravnavo dne 23.2.1990 (l.št. 15 spisa). Nato sta obe pravdni stranki na zadnji glavni obravnavi dne 13.5.1998 navedli vrednost spornega predmeta v tožbi in nasprotni tožbi po 100.000,00 SIT.

Vendar to glede na določbe 2. odstavka 40. člena, 2. odstavka 186. člena in 3. odstavka 382. člena ZPP nima vpliva na pravico do revizije. Pomen ima lahko za odmero taks in odvetniških stroškov, ne pa za pridobitev tistih procesnih pravic, ki si jih tožeča stranka lahko zagotovi samo s pravilno in popolno tožbo, tožena pa s pravočasno navedbo v odgovoru na tožbo. Vloga sodišča pri tem je omejena na postopek po 3. odstavku 40. člena ZPP.

Glede na navedeno predpostavke za dovoljenost revizije v tem postopku niso izpolnjene. Za nasprotnega tožnika, ki vlaga revizijo samo v zvezi z odločitvijo o nasprotnem zahtevku, je bistveno, da nasprotna tožba z dne 16.1.1991 nima navedbe vrednosti spora. Navedba na naroku dne 13.5.1998 nima učinka glede dovoljenosti revizije. Zato je revizijsko sodišče revizijo nasprotne tožeče stranke zavrglo kot nedovoljeno (392. člen ZPP).