Jedro

Ob ugotovitvi sodišča prve stopnje, da mladoletni sin prejema štipendijo 4.354,00 SIT mesečno, in da občasno dela v gostilni, je sodišče druge stopnje pri določitvi zneska preživnine pravilno upoštevalo tudi otrokove dohodke, kar ima za posledico ustrezno nižjo preživninsko obveznost staršev.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razvezalo zakonsko zvezo, ki sta jo pravdni stranki sklenili 19.2.1977. Oba mladoletna otroka je dodelilo v varstvo in vzgojo materi, tožnika pa obsodilo na plačilo preživnine od 1.12.1993 dalje za vsakega otroka 10.000,00 SIT mesečno.

Pritožili sta se obe pravdni stranki. Sodišče druge stopnje je toženkino pritožbo zavrnilo, delno pa je ugodilo tožnikovi pritožbi in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo pod 3. točko izreka tako, da je oče dolžan plačevati za ml. sina D.V. od 1.12.1993 dalje preživnino po 7.000,00 SIT mesečno, ter presežek preživninskega zahtevka zavrnilo kot neutemeljen. V preostanku je tudi to pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper sodbo sodišče druge stopnje vlaga tožena stranka revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Smiselno predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in napadeno sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi preživninskemu zahtevku tudi za ml. sina D. Sodišče druge stopnje ni upoštevalo pritožbenih navedb tožene stranke, ampak je sledilo le tožnikovim navedbam. Tako je že v pritožbi navedla, da ni prejela tožbe. Tudi med postopkom na prvi stopnji ji sodišče ni dalo možnosti, da pove svoje stališče. Najprej je hotela govoriti, pa jo je sodnik zavrnil, da naj govori takrat, ko bo imela besedo, nato pa zaradi velikega psihičnega pritiska ni mogla vsega povedati. Ko je hotela prebrati zapisnik, pa ji niso pustili te možnosti. Vse to je povedala tudi sodniku, ki je napako priznal. Ne držijo navedbe tožeče stranke, da toženka ne plačuje stanarine, saj stanuje z otrokoma v stanovanju, ki bo predmet delitve skupnega premoženja. Neresnične so tožnikove navedbe, da ne prejema nadomestila za vožnje na delo, kar pove priloženo potrdilo. Sedaj je začel delati in ni več v bolniškem staležu. Toženka ima s stanovanjem stroške v znesku 21.041,00 SIT. Sodišče tudi ni upoštevalo, da ima sin D. stroške tudi s treniranjem košarke, in da tekmuje v znanju angleščine. Uvrstil se je v finalni izbor za šolanje v ZDA in Veliki Britaniji, kar bo tudi zahtevalo stroške. Denar v gostilni, kjer priložnostno dela, je zaslužil med prostim časom, medtem ko oče preživlja dopust v dragih motelih.

Na vročeno revizijo (390. člen ZPP) tožeča stranka ni odgovorila, Javni tožilec Republike Slovenije se o vročeni reviziji ni izjavil. Revizija ni utemeljena.

Po uradni dolžnosti upoštevne (386. člen ZPP) bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz določila 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP v pravdi ni bilo. Druge se upoštevajo le, če jih revident izrecno uveljavlja.

Tožena stranka zatrjuje kršitev določb ZPP in trdi, da ji sodišče prve stopnje z vrsto ravnanj (ni prejela tožbe, nemožnost navajanja, spraševanja, branja zapisnika) ni omogočilo, da se izjavi o zahtevkih in navedbah nasprotnika. Te očitke se da strniti kot smiselno zatrjevanje bistvene kršitve določb ZPP oz. uveljavljanje kršitve načela kontradiktornosti (5. člen v zvezi s 7. točko 2. odstavka 354. člena ZPP). Določilo 5. člena namreč pravi, da mora sodišče dati vsaki stranki možnost, da se izjavi o zahtevkih in navedbah nasprotne stranke. Vendar revizijsko sodišče ugotavlja, da te kršitve na prvi in s tem v zvezi tudi na drugi stopnji, ni bilo. V pritožbi (l.št. 34) tožena stranka najprej sprašuje sodišče, zakaj ji ni vročilo tožbe; nato v naslednji vrsti odgovori, da je bila tožba prebrana. To pomeni, da čeprav ji sodišče prve stopnje ni pravilno vročilo tožbe, je bila tožena stranka z vsebino seznanjena in zato ne drži njena trditev, da ji ni bila dana možnost obravnavanja.

Nato je pred sodiščem prve stopnje tekel dokazni postopek in sodišče je opravilo glavno obravnavo, na kateri je bila toženka prisotna in je zapisnik podpisala, ne da bi v zvezi s potekom ali vsebino podala kakšen ugovor (l.št.13). Zato revizijsko sodišče toženkinim navedbam v zvezi s potekom glavne obravnave ne more slediti.

Pred odgovorom na revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava je potrebno pojasniti, da ni mogoče vložiti revizije zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (3. odstavek 385. člena ZPP). Tako so neupoštevne navedbe tožene stranke o stroških v zvezi s stanovanjem, o dodatnih otrokovih aktivnostih in s tem v zvezi stroških za ml. sina D. ter o tem, da tožnik dobi od delodajalca povrnjene potne stroške.

Tožena stranka v reviziji tudi navaja, da je tožnik po koncu glavne obravnave začel normalno delati in da ni več v bolniškem staležu. Gre za novoto, katere revizijsko sodišče ne more upoštevati (387. člen ZPP). Obe nižji sodišči pa odločata le na podlagi dejstev, ki so že obstajala do konca glavne obravnave. Pač pa lahko pomeni obstoj takega dejstva spremenjene okoliščine za spremembo prisojene preživnine v pomenu določila 132. člena ZZZDR (Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, Uradni list SRS, št. 14/89).

Tožena stranka izpodbija sodbo sodišča druge stopnje v delu, v katerem je znižalo preživnino za ml. D. od 10.000,00 SIT na 7.000,00 SIT mesečno. Ob ugotovitvi sodišča prve stopnje, da ml. D. prejema štipendijo 4.354,00 SIT mesečno, in da občasno dela v gostilni, je sodišče druge stopnje pri določitvi zneska preživnine pravilno upoštevalo tudi otrokove dohodke, kar ima za posledico ustrezno nižjo preživninsko obeznost staršev.

Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena in ne razlogi, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno revizijo zavrniti kot neutemeljeno (393. člen ZPP).