Jedro

V konkretnem primeru ni mogoče govoriti o pravno zavarovanem interesu javnosti, da bi tožnico opazovala v medijih, kako je bila na skrivaj posneta gola, ko je v odmaknjeni naravi na dopustu z družino. Toženka z objavo spornih fotografij ni uresničevala svobode novinarskega izražanja (39. člen URS), temveč je zasledovala zgolj željo po senzaciji.

Revidentka sodišču druge stopnje neutemeljeno očita, da se ni opredelilo do pritožbenih očitkov glede obstoja duševnih bolečin. Gre namreč le za ponovitev navedb, ki jih je toženka podala že na prvi stopnji in je nanje tudi dobila odgovor. Ker se s temi razlogi toženka v pritožbi ni konkretno soočila, takšno postopanje ne terja odgovora pritožbenega sodišča, ki bi presegal sklicevanje na razloge sodišča prve stopnje. Poleg tega je iz argumentov izpodbijane sodbe mogoče razbrati miselno pot, na podlagi katere je pritožbeno sodišče prišlo do zaključka o neutemeljenosti omenjenih pritožbenih navedb.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku za prepoved objave fotografij tožnice, posnetih na otoku ..., zlasti fotografij golega oprsja oziroma drugih intimnih delov tožničinega telesa. Toženki je še naložilo, naj tožnici za nepremoženjsko škodo plača 2.000,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, presežni zahtevek iz tega naslova (18.865,00 EUR) pa je zavrnilo. Ugotovilo je, da je toženka 22. 8. 2005 v reviji ... objavila fotografije tožnice z družinskega dopusta, ki prikazujejo tožničino golo oprsje, čeprav je Okrajno sodišče v Ljubljani izdalo začasno odredbo, ki takšno objavo prepoveduje, toženki pa je objavo prepovedala tudi tožnica. Upoštevalo je, da je tožnica „medijska oseba“, a je ocenilo, da objava spornih fotografij, ki prikazujejo tožnico med družinskim dopustom na oddaljeni plaži, ni bila pomembna za obveščenost javnosti oziroma ni bil podan objektivni interes javnosti, da se s temi fotografijami seznani. Toženka je z objavo fotografij zasledovala zgolj željo po senzaciji in je nedopustno posegla v tožničino pravico do zasebnosti. Pri presoji višine odškodnine je upoštevalo, da je poseg tožnici povzročil jezo, nemir, izjemno slabo in nelagodno počutje, potrtost, žalost, strah in stres, zaradi česar je bila skupaj le s svojo družino oziroma doma, imela je občutek, da jo vsi gledajo, znanci so jo klicali in jo spraševali o fotografijah. Ker je bila v tistem času v sedmem tednu nosečnosti, se je bala, da bo stres škodljivo vplival tudi na njenega še nerojenega otroka. Zaradi dogodka je obiskala več zdravnikov.

2. Sodišče druge stopnje je toženkino pritožbo zavrnilo, delno pa je ugodilo tožničini pritožbi in odškodnino za nepremoženjsko škodo zvišalo na 5.000.00 EUR, sicer pa je tudi njeno pritožbo zavrnilo in prvostopenjsko sodbo v nespremenjenem delu potrdilo. Soglašalo je z odločilnimi razlogi sodišča prve stopnje in pritrdilo stališču, da je toženka nedovoljeno posegla v pravno zavarovano osebnostno sfero tožnice. Dodalo je, da je šlo za poseg v dve razsežnosti tožničine sicer neločljive osebnostne sfere – objava tožničinih fotografij kljub njenemu izrecnemu nasprotovanju in sodni prepovedi je poseg v pravico na lastni podobi, ker pa je tožnica na fotografijah zgoraj gola, je prišlo še do posega v njeno intimnost (ki je sestavni del zasebnosti). Poleg tega je bila tožničina zasebnost okrnjena tudi zato, ker je bila objavljena fotografija iz njenega družinskega življenja. Ocenilo je, da pri sporni objavi ni šlo za uresničevanje svobode novinarskega izražanja, saj o pravno zavarovanem interesu javnosti, da bi tožnico opazovala v medijih, kako je bila na skrivaj posneta gola, ko je v odmaknjeni naravi na dopustu z družino, ni mogoče govoriti. Zvišanje prisojene odškodnine je utemeljilo z načeli individualizacije in objektivne pogojenosti odškodnine, upoštevalo pa je tudi okoliščino, da je bilo poseženo v dva vidika tožničine osebnostne sfere, zlasti še, da je tožnica objavo prepovedala in ji je toženka z ignoriranjem jasno izražene volje storila osebno silo. Poleg tega se je oprlo še na odškodninsko zadevo, kjer je bilo oškodovanki (manekenki, ki je bila gola v garderobi brez dovoljenja posneta med preoblačenjem med modno revijo, posnetek pa je bil nato dvakrat predvajan po televiziji) prisojenih šest povprečnih neto plač.(1)

3. Zoper sodbo pritožbenega sodišča toženka vlaga revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo spremeni v smeri zavrnitve tožbenega zahtevka, sicer pa naj sodbi sodišč nižjih stopenj razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša tudi stroške. Uvodoma nasprotuje stališču pritožbenega sodišča, da je rumeni tisk tržni proizvod, katerega namen je lahko le zaslužek in škodoželjnost, ali pa gre zgolj za prazno družbeno igro. Meni, da bi bilo takšno oceno možno podati le v luči konkretne vsebine prispevka, ne pa na načelni ravni. Opozarja na okoliščine primera, zaradi katerih bi morali sodišči pripisati večjo težo svobodi izražanja (tožnica je s svojim stilom oblačenja izstopala v primerjavi z estradnimi kolegi, gradila je podobo z močnim erotičnim nabojem, ki na provokativen način razkriva intimne dele tožničinega telesa – oprsja; tožnica je s promoviranjem pevske kariere, usmerjenim v seksualnost, namerno ustvarjala interes javnosti, katerega je toženka zasledovala z objavo fotografij; fotografije so bile posnete na javni plaži in ne na težko dostopni oziroma nedostopni plaži, poleg tožnice in njene družine so bili tam še drugi ljudje; tožnica bi se lahko umaknila na bolj odmaknjen del; ker tega ni storila, z razgaljenjem ni izražala interesa po zasebnosti in je pristala na možnost, da bo fotografirana). Pritožbeno sodišče se ni opredelilo do pritožbenih navedb glede verodostojnosti tožničine izpovedbe o duševnih bolečinah, in sicer, da je tožnica že pred sporno objavo za edicijo Nova javnosti razkrivala precej bolj intimne stvari, da je z omenjeno edicijo sodelovala tudi po škodnem dogodku in da se je leto po sporni objavi znova izpostavila enakemu dejanskemu položaju, v katerem je bila spet fotografirana z golim oprsjem. Sodišče tudi ni odgovorilo na pritožbene navedbe, da je neverodostojnost tožničine izpovedi glede duševnih bolečin izkazana v zvezi z zahtevkom za povrnitev premoženjske škode, ki ga je tožnica sicer umaknila, a je toženka kljub temu predlagala dokaze v smeri nepristnosti listin, predloženih s strani tožnice. Revidentka nadalje meni, da tožničini občutki zaradi sporne objave ne dosegajo praga pravno priznane škode. Nasprotuje tudi razlogom, na podlagi katerih je pritožbeno sodišče zvišalo prisojeno odškodnino za nepremoženjsko škodo, in opozarja, da takšna odločitev zasleduje kaznovalni namen, ki v obstoječem sistemu odškodninskega prava nima podlage. Dokazni postopek ni pokazal, da so bile tožničine duševne bolečine večje zaradi posega v več vidikov osebnostne sfere oziroma zaradi povzročene ji osebnostne sile. Tudi odškodninska zadeva, na katero se je oprlo pritožbeno sodišče, po mnenju toženke ni primerljiva s konkretno zadevo. Toženka končno navaja, da s sporno objavo ni kršila začasne prepovedi, saj je bila z njo seznanjena v času, ko objave ni mogla več preprečiti. Tako je pojasnil direktor toženke A. A., čigar izpovedbo je pritožbeno sodišče očitno spregledalo.

4. Revizija je bila vročena tožnici, ki nanjo ni odgovorila.

5. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Ugotovljeno dejansko stanje v celoti utemeljuje izpodbijano odločitev, ki temelji na določbah 134. in 179. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) ter 35. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju URS). Razlogi sodišč nižjih stopenj o temelju tožbenega zahtevka so izčrpni in pravilni, toženka pa jih z vztrajnim ponavljanjem stališč in okoliščin, ki so že bile (pravilno) presojene, ne more ovreči. Del revizijskih očitkov v tem delu tudi nedopustno nasprotuje ugotovljenemu dejanskemu stanju, na katerega je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP). Odločilna in utemeljena je presoja, da v konkretnem primeru ni mogoče govoriti o pravno zavarovanem interesu javnosti, da bi tožnico opazovala v medijih, kako je bila na skrivaj posneta gola, ko je v odmaknjeni naravi na dopustu z družino, in še, da toženka z objavo spornih fotografij ni uresničevala svobode novinarskega izražanja (39. člen URS), temveč je zasledovala zgolj željo po senzaciji. Širše stališče pritožbenega sodišča o rumenem tisku, ki mu toženka nasprotuje v reviziji, glede na navedeno ni bistveno za odločitev v tej pravdi.

8. Revidentka sodišču druge stopnje neutemeljeno očita, da se ni opredelilo do pritožbenih navedb, s katerimi je izpodbijala verodostojnost tožničine izpovedbe o duševnih bolečinah. Ta očitek ni podan že zato, ker gre zgolj za ponovitev navedb, ki jih je toženka podala že na prvi stopnji in je nanje tudi dobila odgovor.(2) Sodišče prve stopnje je pojasnilo, da tožničino sodelovanje z edicijo N. (pred in po škodnem dogodku) in njeno ponovno dopustniško sončenje z razgaljenim oprsjem ne pomeni, da ni trpela duševnih bolečin. Sledilo je tožničini izpovedbi, toženkine dokazne predloge v zvezi z umaknjenim zahtevkom za povrnitev premoženjske škode pa je obrazloženo zavrnilo. Z nobenim od teh razlogov se toženka v pritožbi ni konkretno soočila, takšno postopanje pa ne terja odgovora pritožbenega sodišča, ki bi presegal sklicevanje na razloge sodišča prve stopnje. Poleg tega je iz argumentov izpodbijane sodbe mogoče razbrati miselno pot, na podlagi katere je pritožbeno sodišče prišlo do zaključka o neutemeljenosti omenjenih pritožbenih navedb.(3) Med drugim je vsebovana v razlogih, da je ranljivost lastna vsakomur, če se proti njegovi izrecni volji posega v njegovo intimnost, družinsko zasebnost in pravico na lastni podobi.

9. Načelo individualizacije denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo zahteva določitev pravične denarne odškodnine glede na intenzivnost (stopnjo) in trajanje duševnih bolečin glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu. V skladu z načelom objektivne pogojenosti višine obravnavane odškodnine pa mora sodišče pri njeni odmeri gledati na pomen prizadete dobrine in namen odškodnine, pa tudi na to, da ne bi šla na roke težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom (prvi in drugi odstavek 179. člena OZ).

10. Odmero odškodnine za duševne bolečine zaradi okrnitve osebnostne pravice v konkretnem primeru utemeljujejo že dejanske ugotovitve o tožničinih duševnih bolečinah (glej razloge sodbe sodišča prve stopnje na 15. in 16. strani). Znesek 5.000,00 EUR pravilno izpolnjuje pravni standard pravične denarne odškodnine, saj je prisojena odškodnina primerljiva z odškodninami za podobno škodo, hkrati pa upošteva vse individualne značilnosti tožnice. Odškodnina v višini 5,3 povprečnih neto plač je tudi ustrezno umeščena v sistem razvrstitve škod. V reviziji napadeni razlogi izpodbijane sodbe, s katerimi je sodišče druge stopnje dodatno utemeljilo zvišanje odškodnine, tako niti niso odločilni. Končno je dodati, da revizijsko sklicevanje na izpoved direktorja toženke, ki ji sodišči nižjih stopenj nista sledili, nedopustno posega v dejansko podlago izpodbijane sodbe (tretji odstavek 370. člena ZPP).

11. Ker razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, niso podani in je izpodbijana sodba tudi materialnopravno pravilna, je sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).

12. Revizijski neuspeh deli tudi zahteva za povrnitev stroškov revizijskega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

Op. št. (1): Sodba II Ips 164/92 z dne 12. 4. 1991, povzeta v Jadek Pensa in drugi, Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo, GV Založba, Ljubljana 2001, primer 691, str. 750. Op. št. (2): Zobec v Ude in drugi, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, Uradni list RS in GV Založba, Ljubljana 2009, str. 496. Op. št. (3): Sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 38/2005 z dne 21. 9. 2006.