Jedro

Na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja, ki med strankama ni sporno, obstaja razlog za izpraznitev spornega stanovanja, ki je določen v 4. točki prvega odstavka 103. člena SZ-1, po katerem lastnik lahko odpove najemno pogodbo, če najemnik ne plača najemnine ali stroškov, ki se plačujejo poleg najemnine, v roku, ki ga določa najemna pogodba, če rok ni določen pa v 60 dneh od prejema računa. V zadevi ni sporno, da tožnica že v času, ko je bila upravičena do subvencionirane najemnine, le te v letu 2010 ni v celoti poravnavala, prav tako pa tudi ne polne najemnine od 1. 1. 2011 dalje. Sporno tudi ni, da od 1. 1. 2011 ni bila več upravičena do subvencionirane najemnine. To pa tudi pomeni, da ne obstoji socialni razlog, ki bi preprečeval odpoved najemne pogodbe zaradi neplačevanja najemnine iz prvega odstavka 104. člena SZ-1. Pravilnosti odločitve, da tožnica glede na ugotovljeno dejansko stanje nima izgleda za uspeh z vložitvijo pritožbe zoper odločitev prvostopnega organa pritrjuje sodna praksa. Vse sodbe, ki so v izpodbijani odločbi naštete in so opredeljene z opravilnimi številkami, se nahajajo tudi v upravnem spisu.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Tožena stranka je izpodbijano odločbo zavrnila prošnjo tožnice (nepravilno imenovana-A.A.), rojene dne ... 9. 1953, stanujoče B. Tožena stranka je presodila, da je zadeva očitno nerazumna, saj tožnica s pritožbo zoper sodbo Okrajnega sodišča v Sevnici št. P 35/2012 z dne 9. 10. 2012, s katero je sodišče razsodilo, da se tožnici (toženki v pravdni zadev) odpove najemno razmerje po pogodbi z dne 17. 11. 2009 za stanovanje št. 43 v izmeri 49,72 m2, in ga je dolžna praznega oseb in stvari izročiti v posest tožeči stranki – najemodajalcu (tožnici v pravdni zadevi), v 60 dneh pod izvršbo, nima izgleda za uspeh. Sodišče je svojo odločitev oprlo na predlagane in izvedene dokaze, v postopku pa je ugotovilo, da je imela tožnica subvencionirano najemnino v letu 2010, ki pa je ni plačevala, kot tudi ne polne zneske najemnine od 1. 1. 2011 dalje. Od tega dne ni bila več upravičena do subvencionirane najemnine. Dne 24. 5. 2012 je tožnica prejela opomin s strani najemodajalca z opozorilom, skladno z določbo 103. člena Stanovanjskega zakona (SZ-1). Tožnica je bila v postopku dne 9. 11. 2012 tudi zaslišana glede okoliščine neplačevanja najemnine. Izpostavila je slabe socialne razmere, kar bi bilo po 104. členu SZ-1 lahko razlog, ki bi preprečeval odpoved najemne pogodbe za neprofitno stanovanje zaradi neplačevanja najemnine. Vse to je že redno sodišče v pravdnem postopku upoštevalo in ni sledilo navedbam tožnice, da je bolezen nje in moža, nakup zdravil in pripomočkov iz lastnega žepa, prosilko skozi dalj časa trajajoče obdobje spravilo v pomanjkanje ter, da se preživljata samo z njeno pokojnino v znesku 350 EUR. Iz odločb Centra za socialno delo Sevnica namreč izhajajo vsi dohodki tožnice in njenega moža, ki so v letu 2010 znašali 661,10 EUR, kasneje 955,55 EUR in nato 964,85 EUR. Iz obrazložitve izhaja, da je tožnica v postopku dokazala socialno stisko samo za leto 2010, to je v letu, ko ji je bila tudi odobrena subvencionirana najemnina, v letu 2011 pa z vlogami za odobritev subvencionirane najemnine ni bila uspešna. Zato tudi po presoji tožene stranke obstaja odpovedni razlog po SZ-1. Pri tem se je sklicevala tudi na obstoječo sodno prakso glede na obravnavane primere s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago (II Cp 765/2011, I Cp 2062/2011, I Cp 2753/2011, III Cp 2890/2010, I Cp 3748/2011, I Cp 713/2012). Glede na navedeno je po presoji tožene stranke pričakovanje tožnice, da bo s tožbo uspela, očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago, zato je prošnjo tožnice zavrnila.

Tožnica se ne strinja z izpodbijano odločbo in predlaga, naj sodišče tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek, zahteva tudi povrnitev stroškov postopka. Opozarja, da v izreku izhaja, da je tožena stranka odločala o prošnji A.A., zato gre za kršitev pravil postopka. Neutemeljen je tudi zaključek, da je zahtevek nerazumen, da tožnica nima izgleda za uspeh, ker je Okrajno sodišče v Sevnici svojo odločitev oprlo na predlagane in izvedene dokaze. To bi namreč pomenilo, da nobena pritožba proti sodbi ne bi mogla biti uspešna, če je sodišče izvedlo vse predlagane dokaze. Organ za Bpp dejanskega stanja celotne zadeve ni raziskal, povzel je le obrazložitev prvostopne sodbe Okrajnega sodišča opr. št. P 35/2012 z dne 9. 10. 2012. Nepotrebno in neumestno je tudi sklicevanje tožene stranke na obstoječo sodno prakso in primere s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago. Tožena stranka se je namreč le sklicevala na instančne odločbe, pri čemer navaja le opravilne številke šestih zadev, nikjer pa ne pove podrobne vsebine in obrazložitve teh sodnih odločb. Zato je očitno, da iz obrazložitve izpodbijane odločbe niso navedeni in razvidni obrazloženi razlogi, ki bi v obravnavane primeru utegnili biti odločilni za presojo pravilnosti odločitve tožene stranke glede izpolnjevanja pogojev tožnice C.C. za dodelitev Bpp. Pomanjkljiva obrazložitev pa pomeni tudi kršitev 22. člena Ustave RS.

Tožena stranka je sodišču predložila upravne spise, posebnega odgovora na tožbo pa ni vložila.

K 1. točki izreka: Tožba ni utemeljena.

Tožnica sicer utemeljeno opozarja, da je tožena stranka nepravilno zapisala v svojem izreku, da se zavrne prošnja A.A., rojene dne ... 9. 1953, stanujoče B. Vendar po presoji sodišča, glede na podatke upravnega spisa, ni dvoma, da se izpodbijana odločba nanaša na tožnico C.C., rojeno ... 9. 1953 in stanujočo B. Zato po presoji sodišča ne gre za bistveno kršitev pravil postopka, saj se je v predmetni zadevi odločalo o prošnji C.C., rojene dne ... 9. 1953, B., ki je prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči tudi vložila. Gre očitno za pisno pomoto, ki jo organ glede na določbo 223. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) lahko vsak čas popravi. Glede na to, da je organ na pisno pomoto opozorjen, bo skladno z 223. členom ZUP moral tudi izdati popravni sklep. Poleg tega tudi iz tožbenih navedb tožnice izhaja, da je sama štela, da se izpodbijana odločba nanaša nanjo. Zato po presoji sodišča ta pisna pomota ne terja odprave izpodbijane odločbe.

Sodišče se v celoti strinja z razlogi izpodbijane odločbe, s katerimi tožena stranka utemeljuje, zakaj v zadevi ni izpolnjen pogoj za dodelitev brezplačne pravne pomoči iz prvega odstavka 24. člena ZBPP, po katerem je treba pri presoji o dodelitvi brezplačne pravne pomoči kot pogoje upoštevati okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo, med drugim tudi to, ali zadeva ni očitno nerazumna oziroma, da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh. Po presoji sodišča je tožena stranka v zadostni meri obrazložila, zakaj lahko sledi oziroma sprejema argumente sodbe Okrajnega sodišča v Sevnici opr. št. P 35/2012 z dne 9. 10. 2012, s katero je razsodila, da mora tožnica (toženka v pravdni zadevi) izročiti Stanovanjskemu skladu RS, Javni sklad, Ljubljana (tožnica v pravdni zadevi) sporno stanovanje v 60 dneh pod izvršbo. Tudi po presoji sodišča na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja, ki med strankama ni sporno, obstaja razlog za izpraznitev spornega stanovanja, ki je določen v 4. točki prvega odstavka 103. člena SZ-1, po katerem lastnik lahko odpove najemno pogodbo, če najemnik ne plača najemnine ali stroškov, ki se plačujejo poleg najemnine, v roku, ki ga določa najemna pogodba, če rok ni določen pa v 60 dneh od prejema računa. V zadevi ni sporno, da tožnica že v času, ko je bila upravičena do subvencionirane najemnine, le te v letu 2010 ni v celoti poravnavala, prav tako pa tudi ne polne najemnine od 1. 1. 2011 dalje. Sporno namreč tudi ni, da od 1. 1. 2011 ni bila več upravičena do subvencionirane najemnine. To pa tudi pomeni, da ne obstoji socialni razlog, ki bi preprečeval odpoved najemne pogodbe zaradi neplačevanja najemnine iz prvega odstavka 104. člena SZ-1, ki določa, da najemniku neprofitnega stanovanja ni mogoče odpovedati najemne pogodbe, če zaradi izjemnih okoliščin, v katerih se je znašel sam in osebe, ki poleg njega uporabljajo stanovanje in katerih ni mogel predvideti oziroma nanje ni mogel in ne more vplivati (smrt v družini, izguba zaposlitve, težja bolezen, elementarne nesreče in podobno), ni mogel poravnati najemnine in drugih stroškov, ki se plačujejo poleg najemnine v celoti ter je najkasneje v 30 dneh po nastanku okoliščin sprožil postopek za uveljavljanje subvencionirane najemnine in postopek za uveljavljanje izredne pomoči pri uporabi stanovanja in v tem roku o tem obvestil lastnika stanovanja. Kot rečeno v zadevi ni sporno, da tožnica do subvencionirane najemnine v letu 2011 ni bila več upravičena. Pravilnosti odločitve tožene stranke, da tožnica glede na ugotovljeno dejansko stanje nima izgleda za uspeh z vložitvijo pritožbe zoper odločitev prvostopnega organa tudi po presoji sodišča pritrjuje v odločbi citirana sodna praksa. Vse sodbe, ki so v izpodbijani odločbi naštete in so opredeljene z opravilnimi številkami, se nahajajo tudi v upravnem spisu. Zato ni utemeljen tožbeni ugovor, da bi morala tožena stranka te odločitve povzeti in se do njih opredeliti. Sodišče meni, da opredeljevanje do izrečenih (pravnomočnih) sodb niti ni pravica tožene stranke. Zadostuje, da se je tožena stranka na ustaljeno sodno prakso, opredeljeno z opravilnimi številkami, sklicevala. Tožnica je imela vso možnost, da bi v citirane sodbe oziroma odločitve Višjega sodišča vpogledala in ugovarjala, da je dejansko stanje, ki je bilo podlaga za presojo v citiranih sodbah, drugačno kakor v obravnavani zadevi, zaradi česar sklicevanje nanje ni utemeljeno. Tega ugovora pa tožnica ni uveljavljala. Sodišče zato nima pomislekov v pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe.

Ker je sodišče ugotovilo, da tožba ni utemeljena, jo je v skladu z določbo prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo.

K 2. točki izreka: Izrek o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem vsaka stranka trpi svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne ali zavrže ali postopek ustavi.