Jedro

Z izvajanjem dokazov se ugotavljajo le dejstva, ki so sporna. Sodišče druge stopnje je zato spremembo sodbe pravilno utemeljilo z določbo 4. točke 358. člena ZPP, saj je bila (z njo postavljena) zahteva, da je relevantno dejansko stanje v sodbi sodišča prve stopnje ugotovljeno, po navedenem izpolnjena tako, da je bilo odločilno dejstvo (vložitev tožbe Družbenega pravobranilca samoupravljanja) v tej sodbi ugotovljeno implicitno.

Sodišče druge stopnje je pravilno poudarilo, da je po vložitvi tožbe Družbenega pravobranilca samoupravljanja nično vsako razpolaganje, ter pravilno zaključilo, da je poznejša Pogodba nična. ZLPP zlasti ne terja nikakršne zveznosti med tožbo DPS in skladnostjo konkretnega razpolaganja (po Pogodbi) s tem zakonom. Sankcija ničnosti velja za vsako razpolaganje s sredstvi večje vrednosti, dokler se razpravlja o tožbi Družbenega pravobranilca samoupravljanja, brez oziranja na dejansko oporečnost teh razpolaganj.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka mora tožeči stranki povrniti 3.430,20 EUR stroškov revizijskega odgovora, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka tega roka do plačila.

Obrazložitev

(1) Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbena zahtevka za ugotovitev ničnosti: pogodbe, ki sta jo dne 5. 10. 1996 sklenila P. p.o., L. in D. „Z.“, K., v obliki notarskega zapisa pri notarki ..., opr. št. SV 698/96 z dne 17. 10. 1996 (v nadaljnjem besedilu: Pogodbe), ter samega notarskega zapisa.

(2) Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbama tožeče stranke in stranskega intervenienta na njeni strani ter sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je navedenima zahtevkoma ugodilo.

(3) Tožena stranka proti sodbi sodišča druge stopnje vlaga revizijo. Uveljavlja razloge iz 1., 2. in 3. točke prvega odstavka 370. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Predlaga, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi in sodbo sodišča druge stopnje spremeni tako, da zavrne pritožbi tožeče stranke in njenega stranskega intervenienta ter potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Pri tem ne priglaša stroškov.

(4) Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije ter tožeči stranki in njenemu stranskemu intervenientu. Na revizijo odgovarja tožeča stranka, nasprotuje v njej ponujeni argumentaciji in predlaga, da se zavrne.

Revizija ni utemeljena (5) Predmet Pogodbe so bila medsebojna razmerja pravnih prednikov tožeče in tožene stranke v zvezi z njihovim skupnim vlaganjem v izgradnjo servisno-prodajnega objekta na Viču, opravljenim na podlagi dne 17. 7. 1986 sklenjenega, nato pa dvakrat dopolnjenega Samoupravnega sporazuma po Zakonu o združenem delu (Uradni list SFRJ, št. 53/76–40/89; ZZD) o združevanju dela in sredstev zaradi ustvarjanja in razporejanja skupnega dohodka. Na podlagi Pogodbe je pravni prednik tožeče stranke pravnim prednikom tožene stranke priznal terjatev v višini 4,346.263,00 DEM in se jim jo zavezal poravnati v 30 dneh.

(6) Tožeča stranka je ničnost Pogodbe uveljavljala na več pravnih podlagah. Sodišče prve stopnje je menilo, da zahtevka nista utemeljena na nobeni od njih; sodišče druge stopnje pa se je, izhajajoč iz dejstva, da je bil pravni prednik tožeče stranke v času sklenitve Pogodbe podjetje v družbeni lastnini s 100 % družbenega kapitala, oprlo na Zakon o lastninskem preoblikovanju podjetij (Uradni list RS, št. 55/92 –1/96; ZLPP), konkretno na tisti del tretjega odstavka 50. člena, ki določa, da je vsako razpolaganje podjetja s sredstvi večje vrednosti in z družbenim kapitalom podjetja do pravnomočne odločbe sodišča nično, če družbeni pravobranilec samoupravljanja (v nadaljevanju: DPS) začne pred sodiščem postopek iz drugega odstavka tega člena. Na tej podlagi je, potem ko je ocenilo, da znesek 4,346.263,00 DEM predstavlja premoženje večje vrednosti, in ko je ugotovilo, da je DPS dne 14. 3. 1996 zoper tožečo stranko vložil tožbo na podlagi drugega odstavka 50. člena ZLPP, zaključilo, da je Pogodba nična in da je posledično ničen tudi notarski zapis, v katerem je bila povzeta.

(7) Revidentka uveljavlja bistveno procesno kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo utemeljuje s tem, da sodišče druge stopnje „ni ugotavljalo, na podlagi česa je bila vložena tožba družbenega pravobranilca in očitno ni pregledalo revizijskega poročila“. Kot bo obrazloženo v nadaljevanju, citirane okoliščine niso pomembne z vidika uporabe prava, na podlagi katerega je o zadevi razsodilo sodišče druge stopnje. Že na načelni ravni je neutemeljeno grajanje odsotnosti razlogov o odločilnih dejstvih, ki naj bi imelo za posledico, da izpodbijane sodbe ne bi bilo mogoče preizkusiti, kadar grajanje izhaja iz nestrinjanja z materialnopravnim stališčem sodišča. Sodba se namreč lahko preizkusi, kadar se sodišče opredeli do dejstev, ki so odločilna po njegovi materialnopravni presoji, pa čeprav je ta presoja morda napačna (v teh primerih bo pač podan razlog zmotne uporabe materialnega prava). V predloženi zadevi je tako obravnavana kršitev že načeloma izključena, saj revidentka v obrazložitvi izpodbijane sodbe pogreša razloge, ki se kažejo za bistvene z njenega (drugačnega) materialnopravnega stališča. (8) Revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni utemeljen. Sodišče druge stopnje je pravilno poudarilo, da je po vložitvi tožbe DPS nično vsako razpolaganje, ter pravilno zaključilo, da sta poznejša Pogodba in notarski zapis nična. Za drugačno pravno tolmačenje v tretjem odstavku 50. člena ZLPP ni opore. ZLPP zlasti ne terja nikakršne zveznosti med tožbo DPS in skladnostjo konkretnega razpolaganja (po Pogodbi) s tem zakonom, kot zmotno uveljavlja revidentka. Razlog za to je mogoče pojasniti z naslednjim: Okoliščina, da podjetje razpolaga s sredstvi večje vrednosti, je po drugem odstavku 44. člena ZLPP indikacija za posel, s katerim bi se lahko obšlo namen zakona, da se lastninsko preoblikovanje izvede po vnaprej predvidenem postopku in pod enakimi pogoji za vse upravičence. Zato je bilo za takšen posel potrebno soglasje pristojne agencije. Kot specializirani in strokovno usposobljen organ bi ta s poslom soglašala, če bi se izkazalo, da je bila prvotna indikacija o suspektnosti posla neutemeljena. Vložitev tožbe DPS pa je posledica njegove ocene (ki jo črpa iz izsledkov revizije), da je do oškodovanja družbenega premoženja dejansko prišlo. Sum, ki zadene poslovanje podjetja v preoblikovanju, v tem primeru ni samo indiciran, marveč je posebej okrepljen. Od tod izvira sankcija ničnosti za vsako razpolaganje s sredstvi večje vrednosti, dokler se razpravlja o tožbi DPS, brez oziranja na dejansko oporečnost teh razpolaganj. Revidentka napačno miselno združuje tožbo DPS po drugem odstavku 50. člena ZLPP s tožbo v predloženi zadevi. Medtem ko je cilj prve tožbe onemogočenje dejanskega oškodovanja družbenega premoženja, je cilj druge ohranitev dejanskega stanja premoženja zaradi možnosti poznejše izvedbe preoblikovanja. V obravnavanem primeru, ki sodi k drugemu tipu zadev, revidentka zato neutemeljeno uveljavlja, da sodišče druge stopnje ni raziskalo, na podlagi česa je bila vložena tožba DPS („kaj je bil predmet ... te tožbe“, „katere so bile tožbene navedbe“, „sodišče ni prebralo revizijskega poročila Ški je bilo podlaga za tožbo DPSĆ“), saj to ni pravno pomembno. Enako nepomembne so tudi okoliščine, da naj bi ničnostni razlog po 50. členu ZLPP uveljavljal (kot je razumeti) šele stranski intervenient na strani tožeče stranke, s čimer naj bi nedopustno razširil tožbo (upoštevanje ničnosti pomeni uporabo materialnega prava; tožbeni zahtevek pa je določen s tožbenim predlogom, ki v postopku ni bil nikdar spremenjen); ter da naj intervenient ne bi imel potrebnega dovoljenja pristojnega organa za tožbo in da naj bi se tožeči stranki pridružil, ko je bil rok za tožbo že zamujen (zaključka o ničnosti ne utemeljuje ugotovitev, kdaj je bila vložena tožba v predloženi zadevi, marveč dejstvo, da je tožbo v drugem postopku vložil DPS).

(9) Revizijsko sodišče ne sprejema niti revizijskega stališča, da naj tožeča stranka (pravilneje: njen pravni prednik) ne bi razpolagala z družbenimi sredstvi, ker naj bi bila s Pogodbo zgolj ugotovljena višina terjatve (pravnih prednikov) tožene stranke. Vendar pa zavezovanje k povrnitvi vloženih sredstev v določenem roku gotovo pomeni razpolaganje v smislu ZLPP, na kar kaže že besedilo drugega odstavka 44. člena, ki razpolaganje navaja kot nadpomenko prodaje (nedvomno v smislu zavezovanja). Nadalje pa je, četudi drži, da je bilo treba pred lastninskim preoblikovanjem izločiti sredstva, ki so jih bili v podjetje vložili drugi subjekti, nepravilno šteti, da se ničnost iz tretjega odstavka 50. člena ZLPP zato ne more nanašati tudi na poslovanje, s katerim so se izločala sredstva drugih vlagateljev (tuja sredstva). To velja tudi za obveznost podjetja po prvem odstavku 47. člena ZLPP, na katerega se sklicuje revidentka. Razumljivo je namreč, da je bilo mogoče tudi s pogodbeno ureditvijo razmerij nekdanjih združevalcev sredstev (po ZZD) prizadeti interese upravičencev iz lastninskega preoblikovanja podjetja (tožeče stranke), če bi podjetje nekdanjim sovlagateljem priznalo vlaganja preko dejanskih. Dokler se je torej presojala tožba DPS, so bila na podlagi tretjega odstavka 50. člena ZLPP nična tudi tovrstna pogodbena (Pogodbena) razpolaganja.

(10) S tem, ko je sodišče druge stopnje navedlo, da je DPS dne 14. 3. 1996 zoper tožečo stranko vložil tožbo, z revizijo očitanih kršitev postopka ni storilo, saj je le navedlo, kar že dotlej ni bilo sporno (po vsebini revizije sodeč, kot bo še obrazloženo, pa tožena stranka vložitvi tožbe DPS neposredno ne oporeka niti sedaj). Glede dejstva vložitve tožbe DPS namreč v navedbah pravdnih strank ni bilo nasprotij, saj sta se nanj sklicevali obe (glej povzetek tožbenih trditev, prvi odstavek na drugi strani obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje, in povzetek trditev iz vloge tožene stranke, drugi odstavek na šesti strani iste obrazložitve). Datum vložitve te tožbe pa je navedel, potem ko se je pridružil tožeči stranki, njen stranski intervenient (glej drugi odstavek na sedmi strani obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje), s čimer je bilo samo konkretizirano dotlej nesporno dejstvo. Zato ne drži, da bi se bilo sodišče druge stopnje „oprlo na pritožbeno navedbo, glede katere se prvo sodišče ni opredelilo in tega dokaza ni neposredno izvedlo“. Z izvajanjem dokazov se namreč ugotavljajo le dejstva, ki so sporna. Sodišče druge stopnje je zato spremembo sodbe pravilno utemeljilo z določbo 4. točke 358. člena ZPP, saj je bila (z njo postavljena) zahteva, da je relevantno dejansko stanje v sodbi sodišča prve stopnje ugotovljeno, po navedenem izpolnjena tako, da je bilo odločilno dejstvo (vložitve tožbe DPS) v tej sodbi ugotovljeno implicitno.

(11) Ni podana niti izrecno zatrjevana kršitev po 10. točki drugega odstavka 339. člena ZPP (prek nje se varuje načelo neposrednosti). Neposrednosti, ki se nanaša na izvajanje dokazov, namreč ne more okrniti dejstvo, o obstoju katerega se je (brez dokazovanja) sklepalo iz skladnih navedb pravdnih strank. Revidentka pa ne uveljavlja utemeljeno niti tega, da naj bi ji bil onemogočen „polni dialog s sodiščem“, kar je v kontekstu očitka, citiranega v prejšnji točki te obrazložitve, vsebinsko uveljavljanje kršitve postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP (s tem razlogom se varuje načelo kontradiktornosti). Poleg že navedenega, da sta si bili stranki enotni, da je bila tožba DPS dejansko vložena, je namreč tudi iz revizije jasno vidno, da tožena stranka ne oporeka, da bi bila ta tožba vložena kdaj pozneje od dneva sklenitve Pogodbe (kar bi bilo edino pomembno); temveč na podlagi svojega zmotnega materialnopravnega izhodišča vztraja, da naj bi se stranski intervenient (ta ni isti subjekt kot DPS!) tožeči stranki pridružil prepozno, da bi še lahko uveljavljal oškodovanje družbenega premoženja, in da naj bi pravni predniki tožene stranke družbenega premoženja pri tožeči stranki ne oškodovali (kar je oboje nepomembno). Iz tega izhaja, da ravnanje sodišča druge stopnje ni bilo vzrok za to, da naj bi tožena stranka ne mogla polno sodelovati v postopku. Ker je to pripisati pomanjkljivi ugovorni podlagi, kršitve kontradiktornosti ni.

(12) Revidentka nazadnje vidi kršitev v tem, da sodišče ni odločilo o nasprotnem tožbenem zahtevku, ki ga je tožena stranka z nasprotno tožbo uveljavljala podrejeno za primer, da tožeča stranka s tožbo uspe. Sodišče druge stopnje pa ni smelo odločiti o nasprotni tožbi, saj je za njeno obravnavanje od pravnomočne ugoditve zahtevkom po tožbi (od izdaje sodbe sodišča druge stopnje) pristojno sodišče prve stopnje. Poleg tega je dopustno odločiti le o zahtevku po tožbi ali le o zahtevku po nasprotni tožbi z delno sodbo (drugi odstavek 314. člena ZPP). Zatrjevana kršitev zato ni podana.

(13) Vrhovno sodišče je odgovorilo na revizijske navedbe, ki so odločilnega pomena. Ker se uveljavljani razlogi niso izkazali za utemeljene in ker tudi sicer ni zasledilo, da bi bilo materialno pravo zmotno uporabljeno, na kar mora paziti po uradni dolžnosti, je revizijo na podlagi 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo.

(14) Na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP mora tožena stranka tožeči stranki povrniti vse priglašene stroške v zvezi z odgovorom na revizijo. Ti skupaj z davkom znašajo 3.430,20 EUR ((4500 točk x 0,459 EUR/točko + 793 EUR) x 1,20). Tožeča stranka je zahtevala še zamudne obresti od prisojenih stroškov, ki ji gredo od morebitne zamude z njihovim plačilom, ki bo nastopila, če bo brezuspešno potekel rok, določen za izpolnitev s to sodbo. Ta rok je enak 15-dnevnemu paricijskemu roku po 313. členu ZPP.