Jedro

V nepravdnem postopku za ureditev meje sodišče uredi mejo med zemljišči, če je ta sporna. Meja je sporna predvsem takrat, ko vsaka od strank zatrjuje različen potek mejne črte. Če potek meje ni sporen, temveč je sporno le lastništvo na delu zemljišča, gre za lastninski spor, ki se rešuje v pravdnem postopku.

Velikost spornega vmesnega prostora tudi ne predstavlja merila za presojo, ali gre za mejni ali lastninski spor.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v 1. točki izreka razveljavi.

Sicer se pritožba zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v 2. točki potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ustavilo nepravdni postopek ter odločilo, da se bo ta nadaljeval pred istim sodiščem po pravilih pravdnega postopka (1. točka izreka). Zavrnilo pa je predlog zoper drugo, tretje, peto in osmo navedenega nasprotnega udeleženca (2. točka izreka).

2. Zoper sklep se pritožuje predlagatelj zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Višjemu sodišču predlaga, da sklep razveljavi in sporno mejo uredi po elaboratu pokazane meje, oziroma da sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navaja, da je sodišče ugotovilo, da so bili v postopek povabljeni vsi lastniki mejnih nepremičnin ter da nobeden od njih pokazani meji ni nasprotoval. Odločitev sodišča je zato nezakonita in v nasprotju z razlogi, ki jih pri tem navaja. Protispisna naj bi bila tudi ugotovitev sodišča o vsebini predloga, saj je predlagatelj predlog popravil tako, da ga je prilagodil elaboratu. Pritožba meni, da so stranke postopka vsi, ki jih je predlagatelj navedel v predlogu, saj se v tem postopku rešujejo tudi drugi pravni položaji. V zemljiški knjigi je pri nekaterih mejnih nepremičninah vpisana družbena lastnina, železnica, javno dobro ipd., ne da bi bil naveden upravljalec, zato je predlagatelj kot stranko utemeljeno navedel tudi RS. Pritožba opozarja še, da je prvo navedeni nasprotni udeleženec G, d. d., v stečaju, zaradi česar je treba njegov naziv ustrezno popraviti. Sodišče je napačno tolmačilo tudi prizadevanje predlagatelja, da se spor uredi sporazumno, saj mu tega ni mogoče šteti v škodo.

3. Odgovor na pritožbo so podali etažni lastniki večstanovanjske stavbe na D. (9. do 25. nasprotni udeleženci). Zatrjujejo, da so oni lastniki sporne parcele, saj gre za pripadajoče zemljišče k večstanovanjski stavbi. Predlagajo zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je zmotno ocenilo, da v obravnavanem primeru ne gre za mejni spor, temveč za (klasični) lastninski spor.

6. V nepravdnem postopku za ureditev meje sodišče uredi mejo med zemljišči, če je ta sporna (131. čl. Zakona o nepravdnem postopku; ZNP). Meja je sporna predvsem takrat, ko vsaka od strank zatrjuje različen potek mejne črte. Če potek meje ni sporen, temveč je sporno le lastništvo na delu zemljišča, gre za lastninski spor, ki se rešuje v pravdnem postopku.

7. Sodišče prve stopnje sâmo ugotavlja, da imajo predlagatelj in nasprotni udeleženci različno stališče o tem, kje poteka meja med parcelama 169/4 in 169/28 (last predlagatelja), ter parcelama 169/30 (last prvega nasprotnega udeleženca) in 184/15 (last šestega nasprotnega udeleženca), vse k. o. X. Predlagatelj namreč zatrjuje, da mejo predstavlja črta, ki je v skici terenske meritve sodnega izvedenca geodetske stroke mag. J.D (list. št. 48) označena z oranžno prekinjeno črto. Drugače menita četrta in sedma nasprotna udeleženka, ki sta edini (aktivno) sodelovali v postopku. Mejo po njunem zatrjevanju predstavlja najverjetnejša katastrska meja, ki je na skici terenske meritve označena s črno črto. Protispisne so torej pritožbene navedbe, da potek meje med udeleženci ni bil sporen. Glede na to, da udeleženci dejansko zatrjujejo vsak svojo mejo med zemljišči, pa je napačen zaključek sodišča, da ne gre za mejni spor.

8. Dejstvo, da so do meje, kot jo je pokazal predlagatelj, kar tri meje med zemljišči, nima takšne teže, kot je menilo sodišče prve stopnje. To je namreč le posledica nenavadne oblike parcele 184/15, ki se na SV delu zajeda v parcelo 169/30, oboje k. o. X. Sporen vmesni prostor, ki je na skici terenske meritve označen z modro in oranžno barvo, tako predstavlja le pas teh dveh zemljišč. Ne gre torej za situacijo, ko bi vmesni prostor tvoril (celotno) samostojno parcelo.

9. Velikost spornega vmesnega prostora tudi ne predstavlja merila za presojo, ali gre za mejni ali lastninski spor. Da v obravnavanem primeru ta meri kar 255 m², zato ne more biti odločilno, kot je napačno menilo sodišče. Ne drži niti, da bi šlo za tovrsten spor lahko le v primeru, če bi zatrjevana meja od katastrske meje odstopala do največ 0,5 m. Za takšno stališče namreč ni zakonske podlage.

10. Tudi sklicevanje predlagatelja na to, da na spornem delu zemljišč 184/15 in 169/30 k. o. X že od leta 1961 izvaja dobroverno in zakonito posest, ne omogoča zaključka, da gre za klasičen lastninski spor. Predlagatelj namreč predlaga ureditev meje na podlagi močnejše pravice, kar je primarni kriterij pri urejanju meje (prim. 77. čl. Stvarnopravnega zakonika; SPZ).

11. Sodišče prve stopnje je torej napačno uporabilo določbo 1. odst. 17. čl. ZNP, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa (1. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku; ZPP v zvezi s 37. čl. ZNP). Pritožbeno sodišče je zato pritožbi v tem delu ugodilo in sklep sodišča prve stopnje v 1. točki izreka razveljavilo (3. točka 365. čl. ZPP). Sodišče bo moralo torej nadaljevati postopek in odločiti o predlogu za ureditev meje.

12. Pravilna pa je odločitev o zavrnitvi predloga zoper drugo, tretje, peto in osmo navedenega nasprotnega udeleženca.

13. Formalni udeleženci postopka za ureditev meje so lastniki zemljišč, med katerimi je meja sporna (1. odst. 132. čl. ZNP), materialni udeleženci pa tudi tisti, čigar interes bi utegnil biti z odločbo prizadet (1. odst. 19. čl. ZNP). Predlagatelj je kot nasprotnega udeleženca pravilno navedel le G, d. d. - v stečaju (kot lastnika parcele 169/30), T, d. o. o. (kot lastnika parcele 184/15), ter M. in S, d. o. o., kot lastnika parcel v tromeji (parcele 612/3, 650 in 644/3).

14. Legitimacija ostalih subjektov kljub drugačnemu stališču pritožbe ni podana. Razlogi za takšno stališče, ki jih sodišče navaja v prvem odstavku na tretji strani sklepa, so pravilni. Pritožba tudi sicer ne pojasni, zakaj bi bila njihova udeležba potrebna, temveč zgolj pavšalno navrže, da je bila opredelitev strank ustrezna.

15. Argumentirano, a neutemeljeno pritožba napada le odločitev sodišča o udeležbi RS. Glede lastništva parcele 612/3 k. o. X je sodišče pravilno upoštevalo dopis RS z dne 4. 1. 2011 (list. št. 71), iz katerega izhaja, da je ta parcela del D. v upravljanju MOL, zato se RS postopka ni udeleževala. Pritožba se sicer sklicuje na podatke zemljiške knjige, iz katere pa izhaja le, da parcela 612/3 predstavlja javno dobro, ni pa navedeno, kdo z njim upravlja (ali država ali lokalna skupnost). Dokaza, ki bi omogočal drugačen zaključek, predlagatelj ni predložil. Ker je RS navedla, da ni niti lastnica niti upravljalka te parcele, in navedla, da je to MOL, to pa ni bilo konkretno prerekano, je pravilen sklep, da pasivna legitimacija RS ni podana.

16. Pritožbeno sodišče glede etažnih lastnikov večstanovanjske stavbe, ki stoji na parceli 184/15 k. o. X, dodaja, da ti lahko priglasijo udeležbo v postopku, če menijo, da bo njihov interes z odločitvijo sodišča prizadet. Sicer pa njihova udeležba v predmetnem postopku ni nujna (v smislu nujnega enotnega sosporništva), zato so neutemeljeni očitki sodišča, da bi jih moral predlagatelj navesti kot nasprotne udeležence.

17. Pritožbeno sodišče je na podlagi obrazloženega pritožbo v preostalem delu zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje v 2. točki izreka potrdilo (2. točka 365. čl. ZPP).