Jedro

Sam toženec je dejanje (posek dreves), ki potrditvah tožeče stranke predstavlja poseg v njeno posest, potrdil. Ker sodišče ugotavlja sporna dejstva, tistih, ki jih je stranka pred sodiščem med postopkom priznala pa ne (1. odst. 214. čl. ZPP), se sodišče prve stopnje upravičeno ni v večji meri ukvarjalo z ugotavljanjem dejstva samega poseka. Pritožbena graja je v pretežni usmerjena v izpodbijanje dokazne ocene sodišča prve stopnje, zlasti ugotovitve, da je bila tožeča stranka posestnica sporne gozdne parcele. Vendar pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje kljub nasprotujočim si izvedenim dokazom, dokazno oceno napravilo skrbno, vestno in natančno, kot mu to narekuje določilo 8.čl. ZPP.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se sklep sodišča prve stopnje potrdi. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka motila tožečo v neposredni posesti nepremičnine parc. št. 963 vl. št. 60 k.o., v naravi gozd s tem, da je dne 13.11.1998 na tej nepremičnini sekala drevesa. V bodoče ji je prepovedalo podobna motilna dejanja in ji naložilo povrnitev 134.596,12 SIT stroškov tožeči stranki. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo. Zoper sklep se je tožena stranka pravočasno pritožila iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. list RS št. 26/99, v nadaljevanju ZPP). Sodišče prve stopnje je prišlo do zaključka, da je tožeča stranka imela v posesti sporno parcelo pred 13.11.1998 na podlagi napačne dokazne ocene. Zmotno je ugotovilo, da so izpovedbe tožnice, njene matere in tožničine sestre skladne in jim pri tem posvetilo vso vero. Na drugi strani pa vseh nevpletenih in zato po mnenju pritožnika nepristrankskih prič sploh ne upošteva oziroma meni, da so njihove izpovedbe nezanesljive. Tožnica je povedala, da so v letih 1993 in 1994 sekali v gozdu bukovino, ki jo je odkazal gozdar V.B. in tedaj je bila zadnjič v gozdu pred obravnavanim dogodkom. Priča gozdar V. B. pa je izpovedal, da sporna parcela ne leži v njegovem revirju in zato ni mogel odrediti sečnje, kot to trdi tožnica. Iz dokumentacije, ki jo je na njen predlog pribavilo sodišče, izhaja, da ni bilo nobenih odkazov po letu 1980. Tožnica torej ne govori resnice. Tožnica je povedala, da je v letu 1996 - 1997 sekal njen mož. Ne toženec ne njegov oče takšne sečnje nista opazila v njima lastnem gozdu. Če bi takšne sečnje bile, bi onadva vložila tožbo zaradi motenja posesti oziroma posega v lastninsko pravico. Tožnica je povedala, da je bil dne 13.11.1998 ponedeljek, bil pa je petek. Na drugi strani je toženec izpovedal, da je leta 1998 sekal brez odkazila, kar glede na pribavljeno dokumentacijo drži. Pred tem je v gozdu sekal toženčev oče leta 1988. Toženec v spornem gozdu nikoli ni videl tožnice ali njene družine, čeprav je gozd v neposredni bližini toženčeve hiše. Tudi toženčev oče ni nikoli omenil, da bi v tem gozdu našel panje, ki jih ne bi on posekal. Tako se izkaže, da je bil pred tožencem v posesti spornega gozda njegov oče, tožnica ali njeni predniki pa nikdar. Tožnica tudi prizna, da v spornem gozdu niso nikoli grabili ali pripravljali drva, kar je običajno. Da je bil gozd vedno v posesti toženca oziroma njegovega očeta, je potrdila priča D.Š., ki ni v sorodu z nobeno od strank. Povsem neumestna je ugotovitev sodišča, da je priča bolj gledala za gobami, kot pa opazovala spremembe v gozdu. Razmere je dobro poznala tudi priča P.M., ki je tudi potrdila, da so z gozdom vedno gospodarili toženec in njegovi predniki. Toženec se tudi ne strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je priča A.J. neverodostojna, ker naj bi spreminjala izjavo. Gre za starejše, preproste ljudi, ki se zlahka pustijo zmesti na sodišču. To velja tudi za pričo D.J., ki jo je sodišče štelo za zelo verodostojno, pri tem pa spregledalo, da je povedala, da so sekali v gozdu leta 1980, da še iz otroštva pozna gozd, nakar pa na izrecno vprašanje ni znala opisati nobene značilnosti tega gozda. Če bi sodišče pravilno ocenilo vse dokaze, bi moralo priti do zaključka, da so si tožnica in njena družina šele po smrti očeta toženca začeli lastiti tožencu lastno nepremičnino. Sodišče prve stopnje ni nikjer obrazložilo motilnega dejanja. V tem delu je izpodbijani sklep neobrazložen, kar pomeni bistveno kršitev postopka po 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče njegovi pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Pritožba ni utemeljena. Zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, ki naj bi bila v neobrazložitvi odločilnega dejstva, t.j. motilnega dejanja tožene stranke, ni podana. Sam toženec je namreč dejanje, ki potrditvah tožeče stranke predstavlja poseg v njeno posest, potrdil - potrdil je namreč, da je dne 13.11.1998 sekal v spornem gozdu. Ker sodišče ugotavlja sporna dejstva, tistih, ki jih je stranka pred sodiščem med postopkom priznala pa ne (1. odst. 214. čl. ZPP), se sodišče prve stopnje upravičeno ni v večji meri ukvarjalo z ugotavljanjem dejstva samega poseka in obrazložitev, kot jo je zapisalo (str. 3 sklepa), povsem zadošča. Pri nadaljnjem preizkusu obstoja pritožbenega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka je pritožbeno sodišče ugotovilo, da kršitve, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (2.odst. 350. čl. ZPP), niso podane. Pritožbena graja je v pretežni usmerjena v izpodbijanje dokazne ocene sodišča prve stopnje, zlasti ugotovitve, da je bila tožeča stranka posestnica sporne gozdne parcele. Vendar pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje kljub nasprotujočim si izvedenim dokazom, dokazno oceno napravilo skrbno, vestno in natančno, kot mu to narekuje določilo 8.čl. ZPP, pri čemer (utemeljeno) ni izvedlo le dokaza z zaslišanjem A.Š., kateremu razmere v času motenja niso bile znane, izvedlo pa je vse druge dokaze, ki sta jih v postopku predlagali pravdni stranki. Prepričljivo je navedlo razloge, zakaj sprejema izpovedbo določenih prič in iz katerih razlogov ne izpovedbe drugih. Tako je logično obrazložilo, da je pogovor o lastništvu parcele očitno sledil ugotovitvi tožnice, da parcela ni vpisana v zemljiški knjigi kot last tožeče stranke ter nadalje ocenilo izpovedbo vseh zaslišanih prič in strank vsake posebej, vseh skupaj in uspeh celotnega postopka. D.Š., katerega izpovedbo kot izpovedbo nepristranske priče v pritožbi izpostavlja tožena stranka, je sam izpovedal, da ni opazil, da bi bilo v gozdu kaj posekanega. Zakaj tega ni opazil (zaradi nabiranja gob ali iz drugih razlogov) niti ni važno, dejstvo pa je, da obe stranki trdita, da sta v gozdu sekali. Zaključek, da tej priči vendarle ne gre nekritično slediti, je torej povsem na mestu. Tudi dejstvo, da poseki ne izhajajo iz dokumentacije Zavoda za gozdove RS in izpovedbe delavca tega zavoda V.B. prav tako ne dokazujejo, da posekov ni bilo. Poseke v letu 1988 zatrjuje tudi tožena stranka v pritožbi, pa ti prav tako niso dokumentirani, pri tem pa ne trdi, da bi bili opravljeni brez odkazila - tudi ti podatki torej ne morejo biti odločilni za presojo. P.M. so bile razmere znane do leta 1962, ker pa se posestno varstvo nudi glede na zadnje posestno stanje, njena izpovedba ne more biti relevantna. Ne glede na to, za kakšne priče gre, ostaja dejstvo, da je priča A.J. spreminjala izjavo in jo je moralo zato sodišče prve stopnje oceniti v povezavi z ostalimi izvedenimi dokazi. Tožnica sama je res izpovedala, da v gozdu niso grabili, kar pa ne pomeni, da ga niso imeli v posesti; sicer pa tudi tožena stranka ne trdi, da bi v gozdu počela kaj takega. Že doslej povedano kaže, da je pravilno sklepanje sodišča prve stopnje, da je izpovedba tožnice in prič F.J. ter D.J. veliko bolj skladna in zato sprejemljiva. To pa potrjuje opravljeno dokazno oceno, namreč, da je bila tožeča stranka posestnica spornega gozda. Na takšno dokazno oceno ne more vplivati okoliščina, da je tožnica napačno navedla, kateri dan v tednu je bilo storjeno motilno dejanje, saj je od motenja (13.11.1998) do njenega zaslišanja (19.10.1999) poteklo skoraj eno leto in se je torej lahko zmotila, niti okoliščina, da D. J. ni navedla kakšne posebne značilnosti sporne gozdne parcele - če namreč gozno parcelo pozna že iz otroških let, je povsem možno, da v njej kakšnih posebnosti niti ne zaznava. Glede na ugotovljeno dejansko stanje, torej posest tožeče stranke ter samovoljen poseg tožene stranke, ki predstavlja motilno dejanje, je pravilna tudi materialnopravna presoja spora sodišča prve stopnje, ki je nudilo posestno varstvo tožeči stranki v skladu z določili Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih. Pritožba tožene stranke je torej neutemeljena. Pritožbeno sodišče jo je zato zavrnilo in potrdilo sklep prve stopnje (2. tč. 365. čl. ZPP). Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu 1. odst. 166. čl. ZPP v zvezi s 1. odst. 155. čl. ZPP. Tožeča stranka je na pritožbo tožene stranke odgovorila. Ker pa je pritožba zoper sklep enostransko pravno sredstvo, pritožbeno sodišče odgovora na pritožbo ni upoštevalo niti ni tožeči stranki priznalo stroškov, povezanih z njegovo sestavo in vložitvijo (366. čl. ZPP).