Jedro

Tožnica biva v javnem socialno varstvenem zavodu, ki je del mreže javne službe, katere namen je, da se socialne varstvene storitve institucionalnega varstva omogočijo čim večjemu številu upravičencev pod enakimi pogoji. V skladu z zakonodajo je pri urejanju razmerij med socialno varstvenim zavodom in upravičencem na prvem mestu sporazumna rešitev. Prvostopni organ si je za to prizadeval, ko to tudi v več poskusih ni uspelo, je bilo mogoče o zadevi odločiti le z odločbo o razvezi pogodbe.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je prvostopni organ odločil, da se pogodba sklenjena med Domom upokojencev A. in tožečo stranko o plačevanju stroškov domskega varstva in oskrbe, št. 57-79/SD-95 z dne 7. 4. 1995 razveže (1. točka izreka). B.B. se mora preseliti v enoposteljno sobo, drugo dvoposteljno sobo ali sprejeti sostanovalko v roku 30 dni od prejema odločbe (2. točka izreka). Dom upokojencev A. in B.B. morata pred spremembo iz 2. točke skleniti dogovor o zagotavljanju storitve institucionalnega varstva (3. točka izreka). Iz obrazložitve izhaja, da je bila tožnica sprejeta v oskrbo Doma upokojencev A. na podlagi pogodbe o plačevanju stroškov domskega varstva in oskrbe, št. 57-79/SD-95 z dne 7. 4. 1995. Tožnica biva sama v standardni dvoposteljni sobi v enoti X. Dom je prejel od Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve in Sveta doma navodila, da mora v dvoposteljne sobe nameščati po dva stanovalca. Stanovalcem, ki sami bivajo v dvoposteljni sobi, mora dom zagotoviti v roku šestih mesecev od 15. 5. 2009 enoposteljno sobo v svojih enotah, ali pa jim omogočiti, da sprejmejo sostanovalca. Dne 18. 3. 2009 je po pritožbi stanovalke prvostopni organ prejel dopis ministrstva, v katerem je prejel navodila, da se morajo cene v enoposteljnih sobah izenačiti oziroma se ne sme zaračunavati različnih cen za stanovalce, ki so bili sprejeti v dom pred 1. 2. 2005. Dom je opravil več sestankov s stanovalci v zvezi z nastalo problematiko, več razgovorov pa je predstavnica doma imela tudi s tožečo stranko, ki ji je ponudila več prostih mest v enoposteljnih sobah, ki pa jih je tožnica vse odklonila. Tožnica se v nobeno od enoposteljnih sob ni želela preseliti z obrazložitvijo, da so premajhne. Ker tožnica nobene od ponujenih rešitev ni bila pripravljena sprejeti, ponujeno ji je bilo namreč štirinajst prostih enoposteljnih sob, ki pa jih je tožnica vse odklonila, je prvostopni organ s sklicevanjem na 29. člen Pravilnika o postopkih pri uveljavljanju pravice do institucionalnega varstva izdal izpodbijano odločbo.

Tožnica se je zoper to odločbo pritožila, Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve pa je z odločbo št. 12205-4/2011/4 z dne 2. 8. 2011 njeno pritožbo zavrnilo. Iz obrazložitve izhaja, da je na podlagi veljavnih standardov za izvajanje socialno varstvenih storitev institucionalnega varstva Dom upokojencev A. sobo, v kateri je nastanjena tožnica, ustrezno spremenil iz enoposteljne sobe v dvoposteljno ter na podlagi navodil ministrstva predstavil tožnici več možnosti premestitve v drugo enoposteljno sobo ali pa ob njenem strinjanju nastanitev sostanovalke v sobo. Ker s tožnico nobenega dogovora ni bilo mogoče skleniti, je prvostopni organ utemeljeno izdal izpodbijano odločbo. Prvostopni organ je dvoposteljno sobo prekategoriziral v enoposteljno skladno z veljavnimi standardi za izvajanje storitev institucionalnega varstva. To pomeni, da se v tej sobi ne izvaja več nadstandardna storitev institucionalnega varstva v enoposteljni sobi ampak standardna storitev institucionalnega varstva v dvoposteljni sobi. V skladu s tem, v tej sobi ne more biti nameščena le ena oseba, ampak dve, saj se v javnem socialno varstvenem zavodu, ki ga je ustanovila Republika Slovenija, zagotavlja storitev institucionalnega varstva v mreži javne službe, ta mreža pa je določena v nacionalnem programu socialnega varstva. Če bi bila v omenjeni sobi nameščena le ena oseba, eden od upravičencev do institucionalnega varstva ne bi mogel dobiti omenjene storitve. Standardi veljajo za vse stanovalce doma upokojencev enako in ni mogoče delati izjem. Tožnica je bila s premestitvijo seznanjena že leta 2009 in bi se lahko v tem času pripravila na spremembo, sicer pa ji je skušal prvostopni organ zadevo, kar se da olajšati in ji je ponudil kar štirinajst enoposteljnih sob, katere pa je vse zavrnila. Iz tega je mogoče sklepati, da prostovoljno ni pripravljena sprejeti nobene enoposteljne sobe. Glede na to je drugostopni organ ob uporabi 92. člena Zakon o socialnem varstvu (v nadaljevanju ZSV) in 29. člena Pravilnika o postopkih pri uveljavljanju pravice do institucionalnega varstva tožničino pritožbo zavrnil. Tožeča stranka je vložila tožbo zoper zgoraj navedeno odločbo zaradi nepopolno oziroma nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja. Zatrjuje, da v odločbi niso navedena bistvena in odločilna dejstva za odločitev. Ker bistveni razlogi za odločitev niso navedeni, prav tako pa ni navedena pravna podlaga, se izpodbijane odločbe ne da preizkusiti. Po mnenju tožeče stranke ni ugotovljeno, ali so izpolnjeni pogoji za tak postopek oziroma za postopanje po drugem odstavku 5. člena Pravilnika o postopkih pri uveljavljanju pravice do institucionalnega varstva ter ali so izpolnjeni pogoji za razvezo pogodbe, št. 57-97/SD-95 z dne 7. 4. 1995 in za premestitev tožeče stranke v enoposteljno sobo oziroma za sprejem sostanovalke. Tožeča stranka meni, da ne gre za okoliščine, zaradi katerih je bilo treba nujno ukrepati, zato ni pogojev za postopanje po drugem odstavku 5. člena Pravilnika. Po mnenju tožnice je do izpodbijane odločbe prišlo samo zaradi pritožbe ene od stanovalk glede obračunavanja oskrbnine in ni bilo nobene potrebe, da so bili v reševanje tega problema vključeni vsi. Tožnica v isti sobi biva že 16 let na podlagi pogodbe sklenjene leta 1995. Tudi po sedanji kategorizaciji ta soba presega normativ enoposteljne sobe le za 2 m2. Po velikosti torej soba bistveno ne odstopa, zaradi večje kvadrature pa tožnica plačuje tudi primerno višjo oskrbnino. Njenih razlogov, da ostane v tej sobi, ni nihče ugotavljal. Zaradi nastale situacije ima številne zdravstvene težave. Meni, da vse navedeno predstavlja razloge, zaradi katerih ni mogoče razvezati pogodbe iz leta 1995, zato pa obstajajo tudi zadržki iz 29. člena Pravilnika. Tožeča stranka predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi, priglaša pa tudi stroške tega upravnega spora.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi. Pojasnjuje, da je bila soba, v katero je nameščena tožnica, prekategorizirana iz enoposteljne v dvoposteljno sobo v skladu z veljavnimi standardi za izvajanje storitve institucionalnega varstva. Zato v tej sobi ne more biti nameščena le ena oseba, ampak dve, saj se v javnem socialno varstvenem zavodu, ki ga je ustanovila Republika Slovenija, zagotavlja storitev institucionalnega varstva v mreži javne službe, ki je določena v nacionalnem programu socialnega varstva. Enaki standardi veljajo za vse stanovalce doma. Glede na to tožnica ne more sama ostati v sobi, ki je po veljavnih normativih kategorizirana kot dvoposteljna soba, ne glede na to, da je v tej sobi že več kot 15 let in ne glede na to, da si je sobo opremila po svoje. Tožena stranka predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Zakon o socialnem varstvu (v nadaljevanju ZSV) v prvem odstavku 92. člena določa, da si je socialno varstveni zavod dolžan prizadevati da z upravičencem doseže dogovor o trajanju, vrsti in načinu zagotavljanja storitve. Če pa z upravičencem ni mogoče skleniti dogovora o trajanju, vrsti in načinu zagotavljanja storitve institucionalnega varstva iz 92. člena tega zakona, odloča socialno varstveni zavod o namestitvi, premestitvi ali odpustu upravičenca iz zavoda po določbah Zakona o splošnem upravnem postopku, če posamezna vprašanja upravnega postopka s tem zakonom niso drugače urejena (96. člen ZSV). Podrobneje postopke pri uveljavljanju pravice do institucionalnega varstva ureja Pravilnik o postopkih pri uveljavljanju pravice do institucionalnega varstva. Tudi ta določa, da v primeru, ko z uporabnikom zaradi razlogov na njegovi strani ali spremenjenih razmer ni mogoče skleniti dogovora iz 92. člena ZSV, odloči zavod v splošnem upravnem postopku tudi o premestitvi in odpustu uporabnika iz zavoda v primerih, ko je glede na okoliščine potrebno nujno ukrepati. Premestitev v okviru zavoda na predlog zavoda se opravi na podlagi ugotovitve in predloga komisije, da je uporabnika zaradi spremenjenih potreb pri izvajanju storitve, potrebno premestiti v del ali enoto zavoda, kjer je omogočeno izvajanje potrebne storitve oziroma oskrbe (prvi odstavek 29. člena Pravilnika). Ko ni mogoče doseči dogovora, zavod izda odločbo o premestitvi, dogovor, na podlagi katerega je bil uporabnik sprejet v zavod, pa se razveže (četrti odstavek 29. člena Pravilnika).

Dejansko stanje v obravnavani zadevi med strankama ni sporno. Tožnica je bila nameščena v Dom upokojencev A. na podlagi pogodbe o plačevanju stroškov domskega varstva in oskrbe z dne 7. 4. 1995. V pogodbi je bilo določeno, da lahko preneha na zahtevo katere koli pogodbene stranke s 30 - dnevnim odpovednim rokom. Kot izhaja iz nespornih podatkov spisa, se je soba, v kateri biva tožnica, v letu 2009 skladno z veljavnimi standardi za izvajanje storitve institucionalnega varstva prekategorizirala iz enoposteljne v dvoposteljno sobo. Zato je bilo tožnici, enako kot tudi drugim stanovalcem v te vrste sobah, ponujeno, da se odloči za drugo enoposteljno sobo, ali da sprejme v to sobo, v kateri biva, sostanovalko. Tožnica na nobeno od ponujenih rešitev ni pristala, zato je prvostopni organ, ko ni prišlo do dogovora s tožnico, tudi po presoji sodišča pravilno izdal izpodbijano odločbo, na podlagi 96. člena ZSV in četrtega odstavka 29. člena Pravilnika o postopkih pri uveljavljanju pravice do institucionalnega varstva.

Tožnica tudi s tožbenimi navedbami ne more doseči drugačne odločitve. Ni mogoče pritrditi njenim navedbam, da dejstva, ki so pomembna za odločitev, v postopku izdaje izpodbijane odločbe niso bila ugotovljena. Za odločitev je namreč bistveno, da je soba, v kateri biva tožnica, v skladu z veljavnimi standardi prekategorizirana v dvoposteljno sobo in je torej namenjena za bivanje dveh stanovalcev. Pri tem je do izpodbijane odločitve prišlo zaradi spremenjenih razmer – prekategorizacije sobe in ker tožnica na nobeno od ponujenih rešitev ni pristala. Ker o tem ni bilo mogoče doseči dogovora, na kar napotujeta 92. člen ZSV in 5. člen Pravilnika o postopkih pri uveljavljanju pravice do institucionalnega varstva, čeprav si je prvostopni organ zato zelo prizadeval, glede na to, da je bilo opravljenih s tožnico več razgovorov in ji je bilo ponujeno štirinajst enoposteljnih sob, je bilo nato v zadevi pravilno odločeno z izpodbijano odločbo (96. člen ZSV in 29. člen Pravilnika).

K zgoraj navedenemu sodišče še dodaja, da je sicer mogoče razumeti tožnico, da se ne želi seliti iz sobe, v kateri biva že toliko let, vendar pa tožnica biva v javnem socialno varstvenem zavodu, ki je, kot je tožnici pojasnil že drugostopni organ, v mreži javne službe, katere namen je, da se socialne varstvene storitve institucionalnega varstva omogočijo čim večjemu številu upravičencev. Pravila delovanja javnega zavoda pa veljajo za vse uporabnike. V skladu z 92. členom ZSV in 4. členom Pravilnika je pri urejanju razmerij med socialno varstvenim zavodom in upravičencem na prvem mestu sporazumna rešitev. Prvostopni organ si je za to prizadeval, ko to tudi v več poskusih ni uspelo, je bilo mogoče o zadevi odločiti le z odločbo.

Izpodbijani upravni akt je torej tudi po presoji sodišča pravilen in na zakonu utemeljen, zato je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

Tožeča stranka je zahtevala tudi povrnitev stroškov postopka. Če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1). Ker je sodišče tožbo zavrnilo, mora torej tožeča stranka sama nositi svoje stroške, zato je sodišče odločilo kot izhaja iz II. točke izreka te sodbe.