Jedro

Za nesrečo premikajočih se motornih vozil gre tudi, če se ne premikajo vsa vozila, vpletena v nesrečo. Tožničin avto je stal in bil označen; toženčev avto je zaradi neprilagojene hitrosti zadel tožničinega. Odgovornost toženca je 70 %, tožnice pa 30 %.

Izrek

1. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba v izreku o glavni stvari in obrestih spremeni tako, da se glasi: " Tožena stranka je dolžna solidarno plačati tožeči stranki 48.000,00 SIT (z besedo: oseminštirideset tisoč 00/100) z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 10.10.1994 dalje do plačila, v 15 dneh, da ne bo izvršbe.

Kar zadeva tožeča stranka več, se zavrne." 2. Pritožbi druge tožene stranke se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi v izreku o stroških - zadnji in predzadnji odstavek izreka - in se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek in odločanje.

3. Pritožbeni stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, po katerem naj bi bila tožena stranka dolžna solidarno plačati tožeči stranki 84.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 10.10.1994 dalje do plačila. Hkrati je odločilo, da je tožeča stranka dolžna povrniti prvemu tožencu pravdne stroške v znesku 44.850,00 SIT in da je tožena stranka dolžna solidarno povrniti tožeči stranki pravdne stroške v znesku 42.136,00 SIT. Sodišče prve stopnje je o stvari odločalo drugič. S prvo sodbo je bilo odločeno, da je tožena stranka dolžna solidarno tožeči stranki plačati 36.000,00 SIT, ker je v prvotnem postopku ugotovilo, da je tožena stranka do 30 % odgovorna za škodo, ki je nastala tožeči stranki. Ker je v ponovljenem postopku sodišče prve stopnje prišlo do enake ugotovitve kot v prvotnem postopku, je presežek tožbenega zahtevka zavrnilo. Tudi v ponovljenem postopku je ugotovilo, da je tožena stranka odgovorna do 30 % za škodo, ki je nastala tožeči stranki, medtem ko 70 % odgovornosti za škodo nosi tožeča stranka sama.

Proti odločitvi sodišča prve stopnje se pritožujeta tožeča stranka in druga tožena stranka Z. - slednja zaradi odločitve o pravdnih stroških.

Tožeča stranka se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov po zakonu o pravdnem postopku - ZPP - in predlaga razveljavitev sodbe ter obravnavanje pred spremenjenim senatom. Navaja: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ponovno odločilo, da gre za deljeno odgovornost, ker gre za nezgodo premikajočih se motornih vozil s krivdo obeh voznikov. Tožnica opozarja, da je v nasprotju z izvedenimi dokazi in ugotovitvami sodišča prve stopnje ugotovitev, da je šlo za nesrečo premikajočih se motornih vozil. Tožničin avto je namreč v času trčenja stal na desnem voznem pasu in se bolj desno ni mogel umakniti. Kar zadeva ponovljeni postopek, je bistvena ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bilo mogoče zagledati stoječe vozilo na razdalji 130 m. Priča L.M. je izpovedal, da je preglednost tam 40 do 50 m, ker je tam ovinek. Po trditvah navedene priče naj bi bilo mogoče zagledati tožničin avto zaradi ovinka na razdalji 40 m. Taka izpoved priče pa je izpodbita z ugotovitvami ogleda, kjer je bilo ugotovljeno, da je bilo mogoče zagledati tožničin avto na razdalji 130 m. V ponovljenem postopku so tudi priče, ki jih je predlagala tožena stranka, potrdile, da so zaznale, da je tožničin avtomobil že stal na mestu, kjer je prišlo do trčenja in da niso zaznale navedenega vozila med vožnjo. Izvedeni dokazi kažejo, da je bilo mogoče vozilo zagledati na zadostni razdalji. Prvi toženec je mislil, da bo lahko peljal mimo tožničinega ustavljenega vozila, pri tem pa je napačno ocenil razdaljo bližajočega se kombija. Ob upoštevanju okoliščin, predvsem pa ob upoštevanju zelo močne poledice, je bila hitrost prvotoženčevega vozila občutno previsoka.

Iz izpodbijane sodbe ni razvidno, v čem naj bi bila podana odgovornost za nastalo škodo na strani tožničinega moža do 70 % in na strani prvotoženca do 30 %.

Druga tožena stranka Z. se zoper sodbo pritožuje v delu, kjer je odločeno o pravdnih stroških. Uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb postopka. Navaja: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek in hkrati toženi stranki prisodilo povračilo pravdnih stroškov v znesku 42.136,00 SIT. Sodišče prve stopnje je o tožbenem zahtevku že odločilo s sodbo z dne 13.1.1992, ki je postala glede drugotožene stranke pravnomočna in izvršljiva. Drugotožena stranka je na podlagi citirane pravnomočne sodbe izplačala tožnici prisojeno odškodnino z obrestmi in ji povrnila tudi prisojene pravdne stroške v skupnem znesku 52.723,00 SIT. Zato tožena stranka tožnici ne dolguje ničesar.

Sodišče prve stopnje je odločilo o zahtevku, o katerem je že bilo pravnomočno razsojeno. Predlaga spremembo sodbe tako, da se tožbeni zahtevek tudi glede povračila stroškov kot neutemeljen zavrne.

Pritožba tožnice je delno utemeljena.

Sodišče prve stopnje ni napravilo nobene očitane bistvene kršitve določb postopka, saj je svoje stališče glede odgovorosti ene in druge stranke obrazložilo. Podana tudi ni nobena druga bistvena kršitev določb pravdnega postopka, na katero bi moralo pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Tudi dejansko stanje je v zadostni meri razčiščeno. Po mnenju pritoženega sodišča pa je napačna materialnopravna odločitev sodišča prve stopnje.

V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje glede tožničinega avtomobila oziroma voznika ugotovilo, da bi tudi z umikom bolj v desno naleta avtomobilov ne bilo mogoče preprečiti; da je bilo tožničin avtomobil sicer mogoče videti, da pa je dajal vtis, da pelje, ker ni imel prižganih utripalk - ker je imel prižgan desni smerokaz, je kazalo, da bo spraznil cesto. Glede prvega toženca je bilo ugotovljeno, da je bila cesta skrajno poledenela. Prvi toženec vožnje ni prilagodil razmeram na cesti, saj ni mogel ustaviti, ko je ugotovil, da avto stoji. Pritožba ima sicer prav, da je določena nejasnost v zvezi z razdaljo, vendar pa ta nejasnost ni bistvenega pomena. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje je preglednost sicer 130 m, priča M. pa govori o 40 m zaradi ovinka. Sodba sicer pravi, da je bila vidljivost zmanjšana zaradi megle, za kar ima v spisu oporo (list. št. 21 in 60). Vendar pa je bistveno, da je priča M. izpovedal, da je avto sicer opazil prej, vendar je šele tik pred trčenjem bilo mogoče videti, da stoji. Tako razdalja 130 ali 40 m ni več odločilna - tudi če ga je bilo mogoče videti že na razdalji 130 m, pa je bilo šele tik pred trčenjem mogoče videti, da avto stoji.

Tožničin mož bi z utripalkami moral nase opozoriti, pa ni. Glede na to je določen delež odgovornosti za škodo tudi na strani tožnice oziroma njenega moža, vendar ne v takem obsegu, kot je to ugotovilo sodišče prve stopnje. Prvi toženec je tisti, katerega odgovornost je večja, saj je vedel, da je cesta močno poledenela, voziti bi moral skrajno previdno in tudi računati s tem, da na taki cesti lahko naleti na oviro še prej kot na cesti v običajnih vremenskih okoliščinah. Vozil je prehitro glede na razmere (glej člen 45/1 Zakona o temeljih varnosti cestnega prometa - ZTVCP). Njegova odgovornost je tako 70 %, odgovornost tožničinea moža pa 30 %, kajti tudi on je kršil določilo istega zakona, člen 71/2, ki pravi med drugim, da mora voznik, ki je prisiljen ustaviti vozilo na vozišču zaradi tega, ker ni brezhibno ali iz kakšnega drugega opravičenega vzroka, ukreniti vse, kar je treba, da ustavljeno vozilo ne spravi v nevarnost drugih vozil. Pravna podlaga, ki jo je našlo sodišče prve stopnje, pa je po mmenju pritožbenega sodišča sicer pravilna.

Uporabiti je treba določilo 2. odstavka 178. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR, ki ga je sodišče prve stopnje citiralo, pri čemer je tožnica, ker je avto vozil njen mož, imetnica v smislu citiranega člena, nesrečo pa je treba šteti kot nesrečo premikajočih se motornih vozil, čeprav je tožničin avto stal. Tožničin avto je sicer res stal, vendar pa se je premikal avto prvega toženca. Te določbe namreč ni mogoče razumeti tako, da bi se nanašala samo na situacijo, ko se premikajo vsa vozila, vpletena v nesrečo. Ko pritožba govori o tem, kaj so priče v ponovljenem postopku povedale, je treba ugotoviti, da je bil ponovno zaslišan le L.M., ki se je peljal s prvim tožencem. Ostale priče so bile zaslišane prej.

Četudi bi res tako izpovedale, kot trdi pritožba, to ne more biti odločilno glede na to, da je bil prav priča M. tisti, ki je sedel v avtu prvega toženca, ko je prišlo do nesreče in je v zvezi z vprašanjem, kako hitro je bilo mogoče opaziti, da avto stoji, prav njegovo pričanje odločilnega pomena. V ostalem pa pritožba drugače ocenjuje dokaze in torej daje svojo dokazno oceno, medtem ko novih odločilnih dejstev in dokazov ne navaja. Glede na to, kar je bilo spredaj povedano o odgovornosti enega in drugega, torej podrobneje na ostale pritožbene trditve ni treba odgovarjati.

Tako je torej bilo treba pritožbi delno ugoditi in sodbo spremeniti tako, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki še 48.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje prvostopne sodbe, to je od 10.10.1994, kar je v skladu s tožbenim zahtevkom. 70 % od zahtevanih 120.000,00 je 84.000,00 SIT. Ker je 36.000,00 SIT tožeča stranka že prejela s prvo sodbo, ji gre torej še 48.000,00 SIT. V preostanku je bilo torej treba zahtevek zavrniti.

Pritožba druge tožene stranke je utemeljena.

Glede druge tožene stranke je sodba sicer res postala pravnomočna, vendar pa pritožbene trditve kažejo bolj na to, da dejansko stanje v zvezi s stroški ni ugotovljeno, glede na to, da druga tožena stranka v pritožbi trdi - in za to predlaga tudi dokaze - da je del stroškov že plačan in da je zato obveznost druge tožene stranke do plačila stroškov drugačna, kot je odločeno v sodbi. Celoten izrek o stroških v sodbi je bilo zato treba razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje, ki bo moralo v ponovljenem postopku presoditi trditve in dokaze druge tožene stranke v zvezi s stroški, nato pa o njih ponovno odločiti, upoštevaje odločitev pritožbenega sodišča in vključno s stroški pritožbenega postopka.

Odločitev pritožbenega sodišča je v tem delu utemeljena na določilu člena 370/1 ZPP v zvezi s členom 380 tč. 3 in 381 istega zakona.

Odločitev pritožbenega sodišča glede spremembe sodbe pa je utemeljena na določilu člena 373 tč. 4 ZPP.