Jedro

Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno stališče, da bi morala tožena stranka dokazati, da je tožnica opravljala naloge, ki niso stalne. Ker tega tudi po presoji pritožbenega sodišča ni storila, sklenitev obravnavanih pogodb za določen čas ni bila zakonita (56. člena ZDR-1 v zvezi s tretjim odstavkom 68. člena ZJU).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožnica sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo sklepa z dne 11. 12. 2015 in 3. 2. 2016, ki ju je tožena stranka izdala tožnici (I. točka izreka sodbe) ter ugotovilo, da je tožnici delovno razmerje pri toženi stranki 1. 12. 2015 prenehalo nezakonito (II. točka izreka sodbe). Ugotovilo je, da je imela tožnica s toženo stranko sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas za uradniško delovno mesto višji svetovalec za čas od 1. 12. 2015 do začetka veljavnosti Akta o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest pri toženi stranki z dne 25. 2. 2016, po tem času do vključno 31. 5. 2016 pa za ustrezno delovno mesto (III. točka izreka sodbe). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožnico v roku 15 dni pozvati na delo ustrezno delovno mesto za nedoločen čas (IV. točka izreka sodbe) ter da ji je dolžna v roku 15 dni priznati vse pravice iz delovnega razmerja v obdobju od 1. 12. 2015 do 11. 4. 2016 za polni delovni čas, v obdobju od 12. 4. 2016 do 31. 5. 2016 pa za delovni čas 20 ur tedensko (V. točka izreka sodbe). Toženi stranki je nadalje naložilo, da je dolžna tožnici v roku 15 dni za čas od 1. 12. 2015 dalje obračunati bruto nadomestilo plače, znižano za nadomestilo za brezposelnost in za plačo, ki jo je tožnica prejela pri drugem delodajalcu, od tako dobljene razlike odvesti davke in prispevke, tožnici pa izplačati neto nadomestilo plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 6. dne v mesecu za plačo preteklega meseca do plačila (VI. točka izreka sodbe). V preostalem (tj. za ugotovitev, da je bila tožnici nezakonito odpovedana pogodba o zaposlitvi; da ji je delovno razmerje prenehalo že 30. 11. 2015; da ima sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas za delovno mesto višji svetovalec tudi za čas po 25. 2. 2016; da je tožena stranka dolžna tožnico pozvati na delo na delovno mesto višji svetovalec; da je tožena stranka dolžna tožnici za čas od 12. 4. 2016 do 31. 5. 2016 priznati pravice iz delovnega razmerja za polni delovni čas in da ji je dolžna priznati delovno razmerje za čas od 1. 6. 2016 do ponovne reintegracije k toženi stranki; da je tožena stranka dolžna za čas od 1. 12. 2015 dalje tožnici obračunati bruto plačo, ki ni znižana za prejeto bruto nadomestilo za čas brezposelnosti in prejeto plačo pri drugem delodajalcu; da je tožena stranka dolžna tožnici plačati zakonske zamudne obresti od prisojenih neto razlik nadomestila v plači tudi za 5. dan v mesecu glede plače preteklega meseca) je tožbeni zahtevek zavrnilo (VII. točka izreka sodbe). Odločilo je, da mora tožena stranka v roku 15 dni od vročitve sodbe tožnici povrniti stroške postopka v znesku 742,53 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka izpolnitvenega roka do plačila (VIII. točka izreka sodbe).

2. Zoper navedeno sodbo, razen zoper njen zavrnilni del, se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP, tj. zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe spremeni, tako da tožbeni zahtevek zavrne. V pritožbi nasprotuje zaključku sodišča prve stopnje, da so bila dela, ki jih je opravljala tožnica, stalna in da tehnične pomoči ni mogoče opredeliti kot projekt z omejenim časom trajanja. Navaja, da je bilo delo na projektu vezano na določeno programsko obdobje, ki ni bilo stalno. Pojasnjuje, zakaj je tehnična pomoč nujen del projekta in zakaj ne predstavlja stalnega dela. Sodišču prve stopnje očita, da je enačilo pojem tehnične pomoči s pojmom financiranja, kar je v nasprotju s stališči, ki jih je Vrhovno sodišče RS zavzelo v sodbi opr. št. VIII Ips 65/2013. Uveljavlja, da je sodišče prve stopnje s tem kršilo njeno pravico iz 22. člena Ustave Republike Slovenije (URS). Pojasnjuje, da je bila sprememba načina zaposlovanja sprejeta s strani Vlade RS, ki je s sklepom 26. 2. 2015 za opravljanje nalog projekta A. odobrila zaposlitev do 375 oseb za nedoločen čas. Z Aktom o spremembah Akta o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest pri toženi stranki so bila zato oblikovana nova delovna mesta za nedoločen čas, tožena stranka pa je za zasedbo teh delovnih mest objavila javni natečaj. Opozarja na določbo 122. člena URS, da je zaposlitev v upravnih službah načeloma mogoča samo na podlagi javnega natečaja. Izpostavlja tudi določbi 7. in 27. člena Zakona o javnih uslužbencih in zatrjuje, da v izbirnih postopkih za zasedbo prostih delovnih mest vedno spoštuje načelo enakopravne dostopnosti do delovnih mest in načelo javnega natečaja. Poudarja, da so bili v izbirnih postopkih izbrani kandidati, ki so se izkazali kot najbolj strokovno usposobljeni za opravljanje dela na razpisanih delovnih mestih. Opozarja, da je sodišče prve stopnje z izpodbijano odločitvijo vzpostavilo pravni režim, ki ga zakonodaja ne dopušča in v zvezi s tem uveljavlja kršitev načela enakega obravnavanja iz 14. člena URS. Nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je v pogodbah o zaposlitvi za nedoločen čas zapisano, da so dela in naloge identične prejšnjemu programskemu obdobju, saj je v resnici zapisano, da gre za opravljanje istovrstnih nalog. Zatrjuje, da so se upravičene aktivnosti na projektu B. iztekle 30. 11. 2015, obdobje upravičenih javnih izdatkov pa 31. 12. 2015. Aktivnosti na posameznih operacijah, sofinanciranih iz programa A. za obdobje ..., se neodvisno od projekta B. niso zaključile 30. 11. 2015, saj te aktivnosti predstavljajo njene obveznosti v vlogi posredniškega telesa. V obdobju od 1. 12. 2015 do 31. 3. 2016 so se v zvezi s projektom B. izvedla le posamezna opravila, vendar tožena stranka za njihovo izvedbo ni zaposlila nobenega uslužbenca. Opozarja na stališče, ki ga je glede zaposlitev za čas trajanja projektov zavzelo Vrhovno sodišče RS v sodbi opr. št. VIII Ips 100/2012. 3. Tožnica je podala odgovor na pritožbo tožene stranke, v katerem prereka pritožbene navedbe, predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijanega dela sodbe. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah zatrjevanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Zlasti ni podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo v pritožbi smiselno uveljavlja tožena stranka, saj izrek izpodbijane sodbe ne nasprotuje njenim razlogom, zato je pritožbeno sodišče sodbo lahko preizkusilo. Sodišče prve stopnje je glede vseh odločilnih dejstev pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bila tožnica zaposlena pri toženi stranki na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 31. 12. 2007 na delovnem mestu višji svetovalec v Projektni enoti za program C. v Sektorju D. v Direktoratu E. Pogodba o zaposlitvi je bila sklenjena za določen čas in sicer za čas trajanja projekta B. - Ministrstvo F. (v nadaljevanju: projekt B.) oziroma do 30. 6. 2015. Zaradi sklepa o podaljšanju projekta B. do 3. 12. 2015 sta stranki 30. 6. 2015 sklenili novo pogodbo o zaposlitvi za določen čas od 1. 7. 2015 do 30. 11. 2015 za delovno mesto višji svetovalec v Projektni enoti za program C. v Sektorju D. v Direktoratu E. 7. V skladu s 3. točko prvega odstavka 68. člena Zakona o javnih uslužbencih (ZJU; Ur. l. RS, št. 63/07 in nadalj.) se z javnim uslužbencem lahko sklene pogodba o zaposlitvi za določen čas za strokovna dela, ki se organizirajo kot projekti z omejenim časom trajanja. Delovno razmerje se v takih primerih sklene za čas trajanja projekta (tretji odstavek 69. člena ZJU), na podlagi določbe tretjega odstavka 68. člena ZJU pa je treba glede omejitve sklepanja zaporednih pogodb o zaposlitvi za določen čas in glede posledic kršitev določb prvega odstavka 68. člena ZJU uporabljati določbe Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013). Ta v 11. alineji prvega odstavka 54. člena kot zakonit razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas določa pripravo oziroma izvedbo dela, ki je projektno organizirano, v skladu s četrtim odstavkom 55. člena ZDR-1 pa se lahko v tem primeru (ne glede na omejitev iz drugega odstavka 55. člena)1 pogodba o zaposlitvi za določen čas sklene za obdobje, daljše od dveh let, če projekt traja več kot dve leti in če se pogodba o zaposlitvi sklene za ves čas trajanja projekta.

8. Tožnica v tem individualnem delovnem sporu uveljavlja transformacijo delovnega razmerja iz določenega v nedoločen čas. V postopku na prvi stopnji je zatrjevala, da je ves čas zaposlitve pri toženi stranki opravljala enaka dela ter da pri tehnični pomoči ne gre za začasno, temveč za stalno potrebo po delu. Ker je sodišče prve stopnje presodilo, da delo, ki ga je opravljala tožnica, ni bilo projektno, temveč je šlo za stalno delovno nalogo tožene stranke, ter da je tožena stranka s sklenitvijo pogodbe o zaposlitvi za določen čas tudi presegla časovno omejitev iz četrtega odstavka 55. člena ZDR-1, je tožbenemu zahtevku v pretežni meri ugodilo. Zoper to odločitev se pritožuje tožena stranka.

9. Pritožbeno sodišče pritrjuje presoji sodišča prve stopnje, da tehnične pomoči ni mogoče opredeliti kot projekt z omejenim časom trajanja, temveč da gre v resnici za opravila stalne narave, ki so bila potrebna v vseh zaporedoma si sledečih obdobjih izvajanja operativnih programov in se še vedno izvajajo. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje namreč izhaja, da izvajanje nekaterih programov (npr. G., H., ...) prehaja iz enega programskega obdobja v drugega, za implementacijo teh programov, vključno s programi, ki so v vsakokratnem operativnem obdobju novi, pa je zadolžena tehnična pomoč. V okviru te je delo skrbnice pogodb, ki so bile v okviru projekta B. sklenjene med toženo stranko in upravičenci, opravljala tudi tožnica. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da se je to delo pri toženi stranki opravljalo v vseh obdobjih prejemanja sredstev iz Evropskega socialnega sklada in se je opravljalo tudi potem, ko je bil projekt B. že zaključen. Tožena stranka zato v pritožbi neutemeljeno vztraja pri navedbah, da je bilo delo tožnice na projektu B. vezano na določeno programsko obdobje, ki ni bilo stalno. Bistveno je, kar je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje, da se tudi v zvezi s programom A. za programsko obdobje A. (v nadaljevanju: projekt A.) opravljajo naloge, ki jih je pri toženi stranki opravljala tožnica. Pravilnosti te ugotovitve ne omaja pritožbena navedba tožene stranke, da je v pogodbah o zaposlitvi javnih uslužbencev, ki jih je tožena stranka zaposlila v zvezi s projektom A., v resnici zapisano, da gre za opravljanje istovrstnih in ne identičnih delovnih nalog, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje. Da se pri toženi stranki tudi v zvezi s projektom A. opravljajo naloge skrbnika pogodb namreč potrjujejo izpovedi tožnice in prič I.I. in J.J., ki jih sodišče prve stopnje ni iztrgalo iz konteksta, kot to zatrjuje pritožba. Pravilna je tudi presoja sodišča prve stopnje, da dejstvo, da je v operativnem obdobju A. prišlo do sprememb na področju financiranja,2 ne vpliva na ugotovitev, da je potreba po opravilih tehnične pomoči trajnejše narave.

10. Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno stališče, da bi morala tožena stranka dokazati, da je tožnica opravljala naloge, ki niso stalne. Ker tega tudi po presoji pritožbenega sodišča ni storila, sklenitev obravnavanih pogodb za določen čas ni bila zakonita (56. člena ZDR-1 v zvezi s tretjim odstavkom 68. člena ZJU). Tožena stranka se v pritožbi neutemeljeno sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 100/2012 z dne 6. 11. 2012, saj ta temelji na izhodišču, da je bilo določeno delo projektno organizirano oz. da se je tudi delo, ki ga je nekdo opravljal v okviru zaposlitve, opravljalo v okviru tega projekta. Ker je bilo v obravnavani zadevi ugotovljeno, da naloge tehnične pomoči niso bile del projekta oziroma da te naloge ob zaključku projekta niso prenehale, ne gre za primerljivi zadevi.

11. Neutemeljeno je tudi pritožbeno sklicevanje na sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 65/2013 z dne 25. 11. 2013, saj dejansko stanje v tej zadevi prav tako ni primerljivo obravnavanemu.3 Sodišče prve stopnje zato z izpodbijano odločitvijo ni kršilo pravice tožene stranke do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave Republike Slovenije (URS; Ur. l. RS; št. 83/2001 in nadalj.), kot to zatrjuje pritožba.

12. Dejstvo, da bila sprememba načina zaposlovanja sprejeta s strani Vlade RS in da je ta 26. 2. 2015 sprejela sklep, s katerim je za opravljanje del v zvezi s projektom A. odobrila zaposlitev do 375 oseb za nedoločen čas, ne vpliva na obveznost tožene stranke, da je dolžna tožnico na podlagi izpodbijane sodbe pozvati nazaj na delo na ustrezno delovno mesto. Pritožba tudi neutemeljeno uveljavlja, da je sodišče prve stopnje z ugoditvijo tožbenemu zahtevku za reintegracijo kršilo določbo 122. člena URS4 ter 7. (načelo enakopravne dostopnosti) in 27. člen ZJU (načelo javnega natečaja). V primeru sklenitve pogodbe o zaposlitvi za določen čas v nasprotju s prvim odstavkom 68. člena ZJU se namreč šteje, da je delavec (oziroma javni uslužbenec) sklenil pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas (56. člen ZDR-1), zaradi tega pa je tožena stranka, ker sodne razveze pogodbe o zaposlitvi ni predlagala, dolžna tožnico pozvati nazaj na delo. Pritožba zato neutemeljeno uveljavlja, da je sodišče prve stopnje kršilo načelo enakosti pred zakonom iz 14. člena URS, ker je z izpodbijano odločitvijo vzpostavilo pravni režim, ki ga zakonodaja ne dopušča. 13. Glede na to, da je tožbeni zahtevek za transformacijo delovnega razmerja iz določenega v nedoločen čas utemeljen že zato, ker delo, ki ga je pri toženi stranki opravljala tožnica, ni bilo projektno, se pritožbeno sodišče ni opredeljevalo do pritožbenih navedb zoper presojo sodišča prve stopnje, da je tožena stranka s sklenitvijo pogodb o zaposlitvi za določen čas presegla časovno omejitev, ki jo glede njenega trajanja predpisuje četrti odstavek 55. člena ZDR-1 (prvi odstavek 360. člena ZPP).

14. Ker uveljavljani pritožbeni razlogi ter razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, niso podani, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v skladu s 353. členom ZPP potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

15. Tožena stranka stroškov pritožbe ni priglasila. Tožnica sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj ta ni bistveno prispeval k rešitvi zadeve, zato ga ni mogoče šteti med potrebne stroške (155. člen ZPP).

1 Ta določa, da delodajalec ne sme skleniti ene ali več zaporednih pogodb o zaposlitvi za določen čas za isto delo, katerih neprekinjen čas trajanja bi bil daljši kot dve leti, razen v primerih, ki jih določa zakon ter v primerih iz druge, četrte, pete, šeste in štirinajste alineje prvega odstavka 54. člena ZDR-1. 2 V finančni perspektivi B. je bila z vidika delitev sredstev Slovenija ena kohezijska regija, v finančni perspektivi A. pa je razdeljena na dve kohezijski regiji (vzhod - zahod). 3 V zadevi opr. št. VIII Ips 65/2013 je bilo ugotovljeno, da je znotraj samega projekta obstajalo več programov oziroma projektov, ki so trajali krajše časovno obdobje in so bili odvisni od financiranja in tehnične pomoči. 4 Ta določa, da je, razen v primerih, ki jih določa zakon, zaposlitev v upravnih službah mogoča samo na temelju javnega natečaja.