Jedro

Če delavec po vložitvi tožbe zaradi razveljavitve sklepa o opredelitvi za presežnega delavca ter razporeditvi na drugo delovno mesto z delodajalcem sporazumno razreši spor in ga delodajalec razporedi na ustrezno delovno mesto, tožbe pa ne umakne takoj, ko je zahtevek izpolnjen, mora povrniti nasprotni stranki pravdne stroške.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se v izpodbijanem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom sklenilo, da se zaradi umika tožbe postopek konča. Obenem je sklenilo, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 17.382,00 SIT v 8 dneh pod izvršbo.

Zoper navedeni sklep se pritožuje tožeča stranka, ki izpodbija odločitev o stroških postopka in predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi, in spremeni odločitev o stroških tako, da se zahtevek tožene stranke za povrnitev stroškov zavrne in se toženi stranki naloži plačilo stroškov pritožbenega postopka. V pritožbi navaja, da je tožena stranka s svojim ravnanjem sama povzročila nastanek stroškov, katerih povrnitev je kasneje uveljavljala, njeni stroški pa so nastali neodvisno od dejstva, da je tožeča stranka kasneje tožbo umaknila. Sodišče je napačno uporabilo materialno pravo, ko ni uporabilo 156. člena ZPP, oz. ker je na podlagi 158. člena ZPP naložilo plačilo stroškov tožeči stranki. V tej zadevi je prišlo do umika tožbe šele potem, ko je tožena stranka skupaj s tožnikom izvensodno rešila zadevo. Poleg tega tožnik poudarja, da so se na naroku dne 24.5.1995 reševala samo procesna vprašanja, zato toženi stranki v nobenem primeru ne bi šla polna nagrada po odvetniški tarifi.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopno sodišče pravilno odločilo, ker je tožeči stranki naložilo, da je dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka. Skladno z določbo 14. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS - Ur.l. RS št. 19/1994) se namreč v postopku pred delovnimi in socialnimi sodišči uporabljajo določbe zakona o pravdnem postopku, kolikor ni s tem zakonom drugače določeno. Glede stroškov postopka v individualnih delovnih sporih ZDSS nima posebnih določb - z izjemo 22. člena, ki v obravnavanem primeru ne pride v poštev, ker ne gre za spor o prenehanju delovnega razmerja, niti za povrnitev stroškov za izvedbo dokazov. Zato je potrebno pri odmeri stroškov postopka upoštevati določbe ZPP.

Iz podatkov v spisu izhaja, da je tožnik dne 31.5.1994 vložil tožbo, s katero je zahteval razveljavitev sklepa komisije za reševanje individualnih sporov SŽ Ljubljana št. 5.2-135/94 z dne 18.4.1994 ter povračilo stroškov postopka. S sklepom komisije, katerega razveljavitev je zahteval, je bil zavrnjen ugovor tožnika zoper sklep tožene stranke z dne 21.1.1994, s katerim je bil tožnik opredeljen kot trajno presežni delavec na delovnem mestu stroškovni in materialni knjigovodja, pri čemer naj bi se v skladu s programom reševanja presežnih delavcev razporedil na delovno mesto ključavničarja v Sekciji za vzdrževanje prog Postojna, v primeru, če ta razporeditev dejansko ne bo mogoča, pa mu bo prenehalo delovno razmerje, o čemer bo odločeno z dokončno odločbo. Iz odgovora na tožbo, ki je bil vložen 17.5.1995, izhaja, da je bil tožnik z dnem 19.4.1994 razporejen na delovno mesto skladiščnika v SP Postojna, zato naj bi razlog za tožbo odpadel. Dne 23.5.1995 je tožnik tožbo umaknil, ter v svoji vlogi navedel, da je vprašanje delovnega razmerja s toženo stranko sporazumno razrešil in sklenil pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas s polnim delovnim časom dne 20.10.1994. Skladno z določbo 158. člena ZPP (Ur.l.SFRJ št. 4/77, 27/90) mora tožnik, ki umakne tožbo, povrniti nasprotni stranki pravdne stroške, razen če jo je umaknil takoj, ko je toženec izpolnil zahtevek.

V tej zadevi ne gre za primer, ko bi tožnik umaknil tožbo takoj, ko je toženec izpolnil zahtevek. Sklepa o opredelitvi tožnika za trajno presežnega delavca nista bila razveljavljena, tožnik pa je bil očitno že v letu 1994 razporejen na delovno mesto skladiščnika (in ne ključavničarja, kot je bilo prvotno predvideno) in se je s tako razporeditvijo strinjal. Kljub temu pa je tožnik umaknil tožbo šele ob razpisu pripravljalnega naroka, ne pa takoj po sklenitvi pogodbe o zaposlitvi z dne 20.10.1994, ki jo omenja v svoji pisni vlogi, s katero je tožbo umaknil. Zato je prvostopno sodišče pravilno uporabilo določbo 158. člena ZPP, ko je sklenilo, da mora tožnik povrniti nasprotni stranki pravdne stroške, ki so odmerjeni v skladu z veljavno Odvetniško tarifo (Ur.l.RS št.7/95) ter v skladu s 155. členom ZPP.

Uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, v postopku pred prvostopnim sodiščem pa ni bilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dožnosti. Zato je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu, to je v 2. točki izreka, potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

Sodišče je določbe ZPP uporabilo smiselno kot predpis Republike Slovenije v skladu s 4. členom Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o neodvisnosti Republike Slovenije (Ur.l. RS št. 1/91-I in 45/I/94).