Jedro

Kaznivo dejanje žaljive obdolžitve je mogoče storiti z afirmativno, brezpogojno trditvijo o žaljivih dejstvih. Obdolženka v obravnavanem prispevku ni raznašala dejstev v taki obliki, zato je višje sodišče z izpodbijano sodbo pravilno ugotovilo, da dejanje nima znakov kaznivega dejanja. Lahko bi šlo za kaznivo dejanje razžalitve, ki ga je mogoče storiti tudi z namigovanjem na domnevna žaljiva dejstva, čeprav v pogojni obliki, če je to storjeno z namenom zaničevanja, ali pa z izražanjem negativnih vrednostnih sodb. Vsebina komentarja obdolženke pa je bila kritika državnih organov, zasebni tožilec je bil omenjen le za izhodišče. Kritika je bila v javnem interesu in v skladu s funkcijo novinarskega dela. Poseg v zasebnosti in dostojanstvo zasebnega tožilca je bil glede na naravo komentarja kot zvrsti novinarskega prispevka, glede na pravico javnosti, da je o tem obveščena ter pravico novinarjev in medijev do izražanja svojih mnenj in do obveščanja, uravnotežen.

Izrek

Zahteva vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Temeljno sodišče v L., enota v L., je s sodbo z dne 16.3.1994, izreklo obd. R.P. zaradi kaznivega dejanja žaljive obdolžitve po 2. v zvezi s 1. odstavkom 108. člena KZ-77 pogojno obsodbo, v kateri ji je določilo kazen 2 mesecev zapora s preizkusno dobo enega leta. VS v L. je z izpodbijano sodbo ugodilo pritožbi zagovornika in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je obdolženko oprostilo obtožbe, ker dejanje, ki ga je obtožena, ni kaznivo dejanje.

Vrhovni državni tožilec svetnik F.M. je zoper sodbo višjega sodišča vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona, ker naj bi imelo dejanje obdolženke vse znake očitanega ji kaznivega dejanja. V sodbi višjega sodišča se zmotno trdi, da je del spornega besedila "...in po medijskem razkritju nekaterih očitno kaznivih dejanj..." v pogojnem naklonu, ker je ta del izrečen kot brezpogojna trditev. V povednem naklonu je tudi drugi del besedila, da bi se zasebni tožilec D.K. in B. "...morala že zdavnaj znajti za zapahi" kot posledici prve brezpogojne trditve. Ti trditvi bi lahko škodovali časti in dobremu imenu zasebnega tožilca, zato ima dejanje obdolženke po mnenju državnega tožilca vse znake kaznivega dejanja žaljive obdolžitve. Predlaga, da vrhovno sodišče ugotovi, da je bila z izpodbijano sodbo prekršena določba 2. odstavka v zvezi s 1. odstavkom 108. člena KZ RS.

Zagovornik obdolženke je v odgovoru na zahtevo predlagal, da se kot neutemeljena zavrne, ker uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja. V zahtevi se očita višjemu sodišču, da je zmotno razlagalo vsebino besedila, to pa je vprašanje o dejanski okoliščini, ki ne more biti predmet zahteve za varstvo zakonitosti. Stališče v zahtevi, da določbe o nekaznivosti v 6. odstavku 108. člena KZ-77 v obravnavanem primeru niso uporabne, je tudi zmotno.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po določbah 6. odstavka 108. člena KZ-77 se ne kaznuje za žaljivo obdolžitev, kdor pri izvrševanju časnikarskega poklica o drugem trdi ali raznaša, da je storil kaznivo dejanje, če dokaže, da je imel utemeljen razlog verjeti v resničnost takih trditev in se po določbah 3. odstavka 106. člena KZ-77 ne kaznuje niti za razžalitev, če trditev ni izrekel ali razširjal z namenom zaničevanja.

Obravnavano kaznivo dejanje naj bi R.P. storila pri izvrševanju časnikarskega poklica, ker je kot komentatorka na TV ... v dnevniku kritično ocenjevala učinkovitost državnih organov pri odkrivanju in pregonu kaznivih dejanj v zvezi z lastninjenjem podjetij v družbeni lastnini, posebej podjetja X v Z. Po določbah 12. člena Zakona o javnem obveščanju (Uradni list SRS št. 2/80 in 42/89), ki je veljal v času domnevnega kaznivega dejanja, so morali novinarji pri svojem delu upoštevati načela novinarske etike, varovati človekovo dostojanstvo in splošne družbene interese. V obravnavanem primeru gre za trk večih, z ustavo, mednarodnim pravom in zakonom zavarovanih svoboščin in temeljnih pravic: na eni strani pravice medijev in novinarjev do svobodnega izražanja in informiranja po 2. odstavku 39. člena Ustave RS, po 1. odstavku 10. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah (EKČP) in 1. in 2. odstavku 19. člena Mednarodnega pakta o državljanskih ni političnih pravicah (PDPP), na drugi strani pa pravice zasebnega tožilca kot posameznika do neokrnjene moralne integritete (34. in 35. člen Ustave, 3. člen EKČP, 17. člen PDPP), do pravičnega sojenja pred nepristranskim sodiščem (2. odstavek 23. člena Ustave, 14. člen PDPP, 1. odstavek 6. člena EKPČ) na podlagi domneve nedolžnosti (27. člen Ustave, 2. odstavek 14. člena PDPP, 2. odstavek 6. člena EKČP). Te pravice niso absolutnega značaja, razmerja med njimi so urejena v 3. odstavku 15. člena Ustave, v točki a), 3. odstavka 19. člena PDPP in 2. odstavku 10. člena EKČP, po katerih je pravica do svobodnega izražanja in informiranja omejena tudi, če je to nujno za zavarovanje ugleda posameznika, za zavarovanje nepristranosti in avtoritete sodišča ter človekovih pravic in svoboščin drugih, kar vključuje tudi pravico do pravičnega sojenja ob spoštovanju domneve nedolžnosti. Takšno razmerje med pravico do svobodnega izražanja in svobode medijev ter pravico posameznika do spoštovanja njegovega človekovega dostojanstva je bilo vsebovano tudi v 3. odstavku 106. člena KZ RS, vendar v obratnem kontekstu: razžalitev ni bila protipravna, če je bila storjena pri novinarskem delu in brez namena zaničevanja. Okvire dopustnega novinarskega poseganja v pravice drugih določajo tudi pravila novinarske poklicne etike in Deklaracija Sveta Evrope o sredstvih množičnega komuniciranja in človekovih pravicah iz leta 1970. Ta deklaracija v točki C-2 določa, da pravica do svobode izražanja lahko le z najmanjšim mogočim vmešavanjem posega v pravico do spoštovanja zasebnega življenja, ki vključuje moralno celovitost, čast in ugled, zato ni dovoljeno prikazovanje nekoga v slabi luči, razširjanje nepotrebnih in nadležnih dejstev. V Resoluciji Sveta Evrope o etičnih načelih časnikarstva iz leta 1993 se zahteva, da se pri novinarskem delu jasno razločuje med vestmi in mnenji, da je treba vesti preveriti, jih predstaviti nepristransko in jih ločiti od govoric. Izražanje mnenj, ki niso podvržena preskusu resničnosti, mora biti pošteno in etično. Podobna pravila ima tudi kodeks novinarjev Slovenije iz leta 1991, ki v 1., 2., 3. in 8. točki določa, da novinar poroča na podlagi dejstev in dokazil znanega porekla, da je dolžan informacije preveriti, nepreverjene pa kot take označiti. Razločiti mora informacije o dejstvih, pri katerih je dokaz resničnosti mogoč, od komentarja, varovati mora človekovo osebnost in pri obvestilih o kaznivih dejanjih upoštevati domnevo nedolžnosti.

Vrhovno sodišče je mnenja, da v obravnavanem primeru R.P. pri opravljanju novinarskega dela ni ravnala v nasprotju s predpisi in pravili o poklicni dolžnosti in ni storila kaznivega dejanja. Kaznivo dejanje žaljive obdolžitve je mogoče storiti z afirmativno, brezpogojno trditvijo o žaljivih dejstvih. Resničnost teh trditev je bilo v skladu s 4. odstavkom 108. člena KZ-77 mogoče preverjati. Obd. R.P. v prispevku ni raznašala trditev o dejstvih v takšni obliki, zato je višje sodišče z izpodbijano sodbo pravilno ugotovilo, da dejanje nima znakov tega kaznivega dejanja. Lahko bi imelo znake kaznivega dejanja razžalitve, ki ga je moč storiti tudi z namigovanjem na domnevna žaljiva dejstva, čeprav v pogojni obliki, če je to storjeno z namenom zaničevanja, ali pa z izražanjem podcenjevalnih vrednostnih sodb. Vsebina komentarja obdolženke je bila kritika državnih organov zaradi neučinkovitosti v zatiranju nezakonitosti pri lastninjenju podjetij v družbeni lastnini. Podjetje X ter zasebni tožilec kot njegov direktor sta bila omenjena le za izhodišče te kritike. Kritika je bila v javnem interesu in v skladu s funkcijo novinarskega dela. Poseg v osebnost in dostojanstvo zasebnega tožilca je bil glede na naravo komentarja kot zvrsti novinarskega prispevka, glede na pravico javnosti, da je o tem obveščena ter pravico novinarjev in medijev do izražanja svojih mnenj in do obveščanja, uravnotežen. Vrhovno sodišče meni, da komentar ni presegel okvirov pravice do svobode izražanja. Zasebni tožilec se lahko čuti prizadetega v svojem človeškem dostojanstvu in lahko ocenjuje, da mu bo omemba v komentarju škodovala v morebitnem kazenskem postopku, toda ker ne iz načina izražanja ne iz drugih okoliščin ne izhaja, da bi obd. R.P. omenjala zasebnega tožilca v komentarju z namenom zaničevanja, ne gre niti za kaznivo dejanje razžalitve.