Jedro

V skladu z določilom četrtega odstavka 122. člena ZFPPIPP velja, in nasprotni dokaz ni dovoljen, da se je stranka postopka zaradi insolventnosti ali druga oseba seznanila z vsebino sodne odločbe, vloge druge stranke v tem postopku ali drugega pravnega dejanja s potekom osmih dni po objavi tega pravnega dejanja.

Tožnica je za škodo in povzročitelja izvedela 1. 3. 2015, tožbo v zadevi pa je vložila 9. 4. 2018, to je po poteku tri letnega roka (352. člen OZ), zato je njen zahtevek za povračilo škode zastaran in ga je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka je dolžna toženima strankama povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 922,96 EUR v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, da sta ji toženca dolžna plačati odškodnino v višini 46.203,74 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 2. 2015 dalje do plačila ter znesek 4.814,26 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 11. 2015 dalje do plačila (I. točka izreka) in odločilo, da jima je dolžna povrniti pravdne stroške, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom po pravnomočnosti odločbe o glavni stvari (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnica iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zaključek sodišča, da je za sporno poravnavo izvedela 1. 3. 2015, je napačen. Iz izrednega poročila stečajnega upravitelja z 20. 2. 2015 (B20) ne izhaja, za kakšen znesek in pod kakšnimi pogoji je bila poravnava sklenjena. Stečajni upravitelj je navedel, da mora soglasje k poravnavi podati stečajno sodišče, o tem, da je bilo soglasje dano, pa podatkov ni. Poravnava je bila sklenjena pod odložnim pogojem, da bo dolžnik obveznosti izpolnil do 31. 3. 2015. Kdaj konkretno je bilo plačilo po poravnavi izvedeno, stečajni upravitelj v svojih poročilih ni navedel. Tožnica je že v tožbi trdila, da je za obstoj poravnave izvedela šele junija 2015, česar toženca nista prerekala. Dejansko ji je škoda nastala šele ob razdelitvi stečajne mase. Sodišče je o tem, kdaj je izvedela za sporno poravnavo in njeno vsebino, ni zaslišalo, s čimer je zagrešilo kršitev pravice do poštenega sojenja v širšem pomenu. Neutemeljena je tudi zavrnitev 2. točke tožbenega zahtevka, ki se nanaša na plačilo zneska 4.814,26 EUR. Gre za znesek, ki se je nahajal v stečajni masi stečajnega dolžnika po zaključku postopka in ki je po končnem poročilu stečajnega upravitelja pripadal tožnici kot družbenici. Stečajni upravitelj je to izplačilo protipravno preprečil. 3. Toženca v odgovoru na pritožbo predlagata zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V skladu z določilom prvega odstavka 352. člena Obligacijskega zakonika (OZ) odškodninska terjatev za povzročeno škodo zastara v treh letih, odkar je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki jo je povzročil. Tožnica je v tožbi trdila, da je bila oškodovana v stečajnem postopku St 000/2012 zaradi napak tožencev kot stečajnih upraviteljev zaradi sklenitve sodne poravnave z družbo E., d. o. o., za znesek 46.203,47, ter za znesek 4.814,26 EUR, ki ji je po zaključku stečajnega postopka pripadel, a sta ji toženca izplačilo preprečila. Zatrjevala je, da sta toženca kot stečajna upravitelja sodno poravnavo z dolžnikom stečajne dolžnice, v kateri je bila tožnica družbenica, sklenila februarja 2015. Zanjo pa je tožnica izvedela šele junija 2015. Da je bila sodna poravnava izvršena 31. 3. 2015, med pravdnima strankama ni bilo sporno (navedba tožnice v 3. točki tožbe in navedba tožencev v 4. točki odgovora na tožbo).

6. Pritožbene navedbe tožnice, da je za sodno poravnavo izvedela šele junija 2015, niso utemeljene. Ne drži namreč pritožbeni očitek, da toženca te navedbe nista prerekala, saj nasprotno izhaja iz 4. točke odgovora na tožbo. V skladu z določilom četrtega odstavka 122. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP) velja, in nasprotni dokaz ni dovoljen, da se je stranka postopka zaradi insolventnosti ali druga oseba seznanila z vsebino sodne odločbe, vloge druge stranke v tem postopku ali drugega pravnega dejanja s potekom osmih dni po objavi tega pravnega dejanja. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je stečajni upravitelj izredno poročilo, v katerem je navedel razloge za sklenitev sodne poravnave, objavil na spletni strani AJPES 20. 2. 2015. Osemdnevni rok od objave izrednega poročila stečajnega upravitelja je tako potekel 1. 3. 2015. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bila tožnica z dnem 1. 3. 2015 seznanjena s sodno poravnavo, je zato pravilna. Ker glede na zakonsko določilo četrtega odstavka 122. člena ZFPPIPP nasproten dokaz za izpodbijanje tega dejstva ni dovoljen, je neutemeljen pritožbeni očitek o kršitvi pravice tožnice do poštenega sojenja zaradi zavrnitve dokaza z njenim zaslišanjem, kot tudi očitek v zvezi z vsebino sodne poravnave glede odložnega pogoja in podaje soglasja k sodni poravnavi. Obstoj navedenih okoliščin namreč na trenutek seznanitve tožnice s sodno poravnavo ni vplival. Škoda je nastala s sklenitvijo sodne poravnave in ne ob razdelitvi stečajne mase ter so nasprotne pritožbene navedbe neutemeljene. Glede na to, da je tožnica za škodo in povzročitelja izvedela 1. 3. 2015, tožbo v zadevi pa je vložila 9. 4. 2018, to je po poteku tri letnega roka (352. člen OZ), je njen zahtevek za povračilo škode v višini 46.203,37 EUR zastaran in ga je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo.

7. Pritožba neutemeljeno izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje, da toženca s preprečitvijo izplačila zneska 4.814,26 EUR nista ravnala protipravno. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta toženca po pravnomočnosti sklepa o zaključku stečajnega postopka prejela sklep o predhodni odredbi Okrajnega sodišča v Velenju Z 15173025 s 16. 12. 2015, s katerim jima je bilo prepovedano poravnati terjatev v višini 4.814,26 EUR, ki jo je imela tožnica po sklepu Okrožnega sodišča v Celju St 000/2012 z dne 24. 11. 2015, dolžnici (tožnici) pa je bilo prepovedano to terjatev izterjati ali kako drugače z njo razpolagati. Glede na to, da je za preprečitev izplačila terjatve v višini 4.814,26 EUR obstajala pravna podlaga v sklepu Okrajnega sodišča v Velenju Z 15173025 s 16. 12. 2015, torej njuno protipravno ravnanje ni bilo podano. Zaradi zadržanja zneska 4.816,26 EUR je bil poravnan dolg tožnice do upnika S., d. o. o., zato se premoženje tožnice tudi ni zmanjšalo. Pritožbene navedbe, ki grajajo zaključek sodišča prve stopnje, da toženca z zadržanjem sredstev v višini 4.814,26 EUR po zaključku stečajnega postopka nista ravnala protipravno, so zato neutemeljene.

8. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni, prav tako pa niso podani po uradni dolžnosti upoštevni razlogi (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

9. Tožnica s pritožbo ni uspela. Tožencema so v pritožbenem postopku nastali stroški odgovora na pritožbo v višini 1.125 točk ter materialni izdatki v višini 21,25 točk, skupaj 1.146,25 točk, kar povečano za 10 % zaradi zastopanja dveh strank znaša 1.260,87 točk, ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke v višini 0,60 EUR 756,52 EUR, povečano za 22% DDV pa 922,96 EUR. Na podlagi določila prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s 165. členom ZPP je tožnica dolžna tožencema povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 922,96 EUR v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.