Jedro

Namen določila 160. člena ZPP je jasen: če tretji v postopku izvršbe upniku z zadostno stopnjo verjetnosti izkaže, da ima pravice, ki izključujejo dopustnost izvršbe, pa upnik kljub temu ugovoru tretjega nasprotuje, tako da mora tretji svoje pravice uveljavljati v pravdi, je upnik tisti, ki mora nositi stroške. V nasprotnem primeru, ko tretji v postopku izvršbe z zadostno verjetnostjo svojih pravic ne dokaže, je nasprotovanje upnika v ugovoru tretjega do te mere utemeljeno, da mu v pravdnem postopku ni treba nositi nobenih stroškov.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep (II. točka izreka) potrdi.

II. Tožeča stranka krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje izdalo sodbo, s katero je tožbenemu zahtevku tožnice na nedopustnost izvršbe premičnih stvari ugodilo (I. točka izreka), ter odločilo, da vsaka stranka krije svoje pravdne stroške (II. točka izreka).

2. Zoper odločitev o stroških se pritožuje tožnica in izpostavlja 160. člen Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Zatrjuje, da je sodišče prve stopnje zmotno presodilo dejanski stan, ko je navedlo, da je bil dolžnik A. A. ob rubežu navzoč, vendar ni trdil, da obstaja na zarubljenih predmetih pravica tretjega, čeprav je mati tožnice izvršitelju izjavila, da v zgornjem delu hiše živi tožnica. Nadalje navaja, da je s predloženimi računi in pričami dokazala, pred tem pa tudi utemeljeno dokazovala izvršitelju, da je lastnica zarubljenih premičnih stvari, kljub temu je izvršitelj te stvari zarubil. Napačna je ugotovitev sodišča, koliko napitnine je tožnica dobivala, priče kot delodajalci pa tega pred sodiščem niso upali izpovedati. Tožnici so zaradi nestrokovnega postopanja izvršitelja ter zanašanja toženca na zakonsko določbo, da mu ne bo treba plačati stroškov, nastali visoki pravdni stroški, ki ji jih mora poravnati. Predlaga, da pritožbeno sodišče samo odloči o stroških ali pa zadevo vrne v ponovni postopek sodišču prve stopnje ter priglaša pritožbene stroške.

3. Toženec na pritožbo ni odgovoril. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbena trditev, da je sodišče zmotno presodilo, da je bil dolžnik A. A. ob rubežu navzoč, vendar ni trdil, da obstaja na zarubljenih predmetih pravica tretjega, je sicer točna, saj ga sodišče ni vprašalo ničesar v zvezi s pravicami tretjega. Sodišče se je v 11. točki obrazložitve zato zmotno sklicevalo na dejstvo, da ni trdil, da bi te pravice obstajale, a navedeno odločitve sodišča prve stopnje v stroškovnem delu ne more spremeniti.

6. 160. člen ZPP določa, da če se v izločitveni pravdi ugodi tožbenemu zahtevku za izločitev stvari, pa sodišče ugotovi, da je tožena stranka kot upnik v izvršilnem postopku utemeljeno mislila, da na teh stvareh ne obstajajo pravice drugih, odloči, da mora vsaka stranka kriti svoje stroške. Namen navedenega določila je jasen: če tretji v postopku izvršbe upniku z zadostno stopnjo verjetnosti izkaže, da ima pravice, ki izključujejo dopustnost izvršbe, pa upnik kljub temu ugovoru tretjega nasprotuje, tako da mora tretji svoje pravice uveljavljati v pravdi, je upnik tisti, ki mora nositi stroške. V nasprotnem primeru, ko tretji v postopku izvršbe z zadostno verjetnostjo svojih pravic ne dokaže, je nasprotovanje upnika v ugovoru tretjega do te mere utemeljeno, da mu v pravdnem postopku ni treba nositi nobenih stroškov.

7. Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je toženec ob rubežu utemeljeno verjel, da na zarubljenih stvareh ne obstaja pravica tožnice. Kot izhaja iz 7. strani rubežnega zapisnika (priloga C 1) je izvršitelj povzel, da je tožničina mati B. B. izjavila, da je ona lastnica vseh premičnih stvari, razen premičnin v sobah, kjer spita sin A. A. in bivši partner M. A. Glede tožnice ni navedla ničesar, je pa ob rubežu tožnica sama navajala, da živi v mansardi in so premične stvari njena last. Ker sta v času rubeža tožnica in njena mati zatrjevali lastništvo premičnih stvari in ker iz treh računov DIPO (priloge A 5 do A 7) izvršitelj ni mogel razbrati, na katere premične stvari se nanašajo, kar je v zapisniku navedel, je toženec utemeljeno verjel, da na zarubljenih predmetih ne obstaja tožničina lastninska pravica.

8. Pravilno je sodišče prve stopnje navedeno okoliščino presodilo tudi v času podaje ugovora tretjega (sklep izvršilnega sodišča v prilogi A 2). Iz navedenega sklepa izhaja, da so ugovore tretjega podali tožničina mati B. B., C. C., dve gospodarski družbi ter tožnica. Nadalje iz navedenega sklepa izhaja, da je tožnica kot dokazila predložila račune DIPO in GA, ter pisne pogodbe za rabljene stvari, sklenjene s fizičnimi osebami. Ugotoviti gre, da označbe premičnih stvari na računih DIPO (širina, višina in globina) tudi sedaj niso identične tistim, ki jih je sodišče označilo v sodbi, iz njih pa nedvoumno ne izhaja, za katere premične stvari gre. Toženec kot upnik je v postopku ugovora tretjega utemeljeno ugovarjal lastništvu zarubljenih predmetov, saj je iz dokazil izhajalo, da je bila pisna izjava D. D. narejena nekaj dni po rubežu, ugovor tretjega glede lastništva premičnih stvari pa sta vložila tudi C. C. in B. B. Sodišče prve stopnje je zato pravilno zaključilo, da tudi ob podaji ugovora tretjega tožnica verjetnosti lastništva premičnih stvari ni izkazala s takšno stopnjo, da bi ji upnik lahko utemeljeno verjel. 9. Navedeno je posebej izkazano v pravdnem postopku, saj sodišče prve stopnje lastninske pravice na spornih premičninah, ki jo je tožnica zatrjevala, ni ugotovilo, med drugim je ugotovilo celo, da je tožnica predložila pogodbo o prodaji, sklenjeno z osebo, ki je na dan sklenitve, ki je naveden v pogodbi, sploh ni poznala. Tožnici je priznalo zahtevek na podlagi lastniške posesti, kar je štelo za pravico, ki preprečuje izvršbo, ne pa na podlagi lastninske pravice pri premičnih stvareh, ki jo je tožnica zatrjevala. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožnica prebivala z materjo, očetom in bratom v skupni družinski hiši. Čeprav je prebivala v svojem stanovanju v mansardi, upnik v izvršilnem postopku zaradi družinskih vezi in skupnega bivanja ni mogel ugotoviti lastninske pravice posameznih članov pri premičnih stvareh. Po oceni pritožbenega sodišča je upravičeno nasprotoval ugovoru tožnice kot tretje v izvršilnem postopku in je sodišče prve stopnje v pravdi pravilno uporabilo 160. člen ZPP.

10. Pritožbene navedbe, da je tožnica s predloženimi računi in pričami dokazala tako sodišču kot izvršitelju, da je lastnica zarubljenih stvari, so zato neutemeljene, saj tega sodišče v pravdi ni ugotovilo. Pritožbene navedbe glede napitnine in zaslišanja prič delodajalcev, ki si pred sodiščem niso upali izpovedovati, pa niso relevantne za odločanje o stroških postopka. Še posebej je neutemeljena pritožbena trditev glede nestrokovnega postopanja izvršitelja, saj v tem primeru ni toženec tisti, ki bi moral zaradi morebitnega takšnega postopanja nositi kakršnekoli stroške.

11. Ob povedanem je pritožbeno sodišče na podlagi druge točke 365. člena ZPP izpodbijani sklep potrdilo, tožnica pa krije svoje pritožbene stroške, saj s pritožbo ni uspela (165. člen ZPP).