Jedro

Ker je pritožbo vložila prvotožena stranka, ki ni podala izjave o pripoznavi, pač pa je tožbenemu zahtevku ugovarjala in predlagala njegovo zavrnitev, je odločitev o utemeljenosti ali dovoljenosti njene pritožbe odvisna od vprašanja, ali sta toženi stranki v pravdi navadna ali enotna sospornika.

Izrek

Pritožba se zavrže.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano delno sodbo na podlagi pripoznave ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke proti drugotoženi stranki Š.S., ker je le-ta pripoznala tožbeni zahtevek in ker ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati. Tožeči stranki je naložilo, da drugotoženi stranki povrne njene pravdne stroške v znesku 45.885,00 SIT. Proti tej sodbi se pritožuje prvotožena stranka P.M., Društvo za športno rekreacijo in telesno vzgojo. Zatrjuje pritožbeni razlog bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in sicer po 5., 6. in 13. točki 354. člena ZPP. Navaja, da je drugotožena stranka že pred vložitvijo tožbe prenesla svoje pravice in ni več lastnik oziroma imetnik pravice uporabe na nepremičnini, ki je predmet tožbenega zahtevka. Zaradi tega z nepremičnino ni mogla razpolagati in tudi ne podati veljavne izjave o pripoznavi zahtevka. Nerazumljiv je izrek sodbe v 2. točki, ki nalaga drugotoženi stranki izstavitev z. k. listine za prenos pravice uporabe navedenih nepremičnin na XXX d.o.o. Sodišče drugotožene stranke ne more zavezati k izstavitvi listine za prenos teh nepremičnin, ker za to ni nobene pravne podlage, kakor tudi ni dejanske podlage. Pripoznava zahtevka se nanaša na celotne površine parc. št. 342/1, 342/2, 342/3 in 342/4 k.o., iz listin v spisu in vlog tožeče stranke pa je razvidno, da je bil za namen gradnje večnamenske športne dvorane s strani upravnega odbora prvotožene stranke družbi XXX, d.o.o. odstopljen le tisti del teh zemljišč, ki je potreben za redno rabo objekta. Za ugotovitev, kateri del zemljišča je to in v kakšnem obsegu, je bila predlagana izvedba dokaza z izvedencem geometrom. Sodišče predlaganega dokaza ni izvedlo. Ker je oprlo svojo odločitev na nedovoljeno razpolaganje stranke in ker je izrek sodbe nerazumljiv, drugotožena stranka (pravilno prvotožena stranka) predlaga, da se izpodbijana sodba na podlagi pripoznave razveljavi. V odgovoru na pritožbo tožeča stranka predlaga, da drugostopno sodišče pritožbo prvotožene stranke kot nedovoljeno oziroma nedopustno zavrže. Navaja, da sta imeli v pravdi toženi stranki položaj navadnega sospornika, saj je glede na naravo njunega medsebojnega pravnega razmerja ter položaja do tožeče stranke mogoče zoper vsakega od njiju izdati različno sodbo oziroma sodbo različne vsebine. To predvsem iz razloga, ker je drugotožena stranka zemljiškoknjižna lastnica spornega zemljišča, medtem ko ima prenos zemljišča z drugotožene stranke na prvotoženo stranko še vedno samo obligacijskopravni karakter. Pritožba ni dovoljena. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano delno sodbo odločilo o zahtevku tožeče stranke proti drugotoženi stranki, glede na to, da je ta z vlogo z dne 3.11.1994 pripoznala tožbeni zahtevek. Odločitev je oprlo na določbo 331. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP/77), po kateri izda sodišče brez nadaljnjega obravnavanja sodbo, s katero tožbenemu zahtevku ugodi, če toženec do konca glavne obravnave pripozna tožbeni zahtevek, v kolikor ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati (tretji odstavek 3. člena ZPP/77). Ker je pritožbo vložila prvotožena stranka, ki ni podala izjave o pripoznavi, pač pa je tožbenemu zahtevku ugovarjala in predlagala njegovo zavrnitev, je odločitev o utemeljenosti ali dovoljenosti njene pritožbe odvisna od vprašanja, ali sta toženi stranki v pravdi navadna ali enotna sospornika. Le v primeru enotnega sosporništva je mogoče izdati sodbo na podlagi pripoznave, če so vsi sosporniki pripoznali tožbeni zahtevek. Toženi stranki v tej pravdni zadevi nista enotna, ampak le navadna sospornika in sta vsak zase v pravdi samostojna stranka (člen 200 ZPP/77). Le če je mogoče po zakonu ali po naravi pravnega razmerja spor rešiti samo na enak način za vse sospornike, se ti štejejo za enotno pravdno stranko, tako da se razteza, če zamudijo posamezni sosporniki kakšno pravdno dejanje, tudi nanje učinek pravdnih dejanj, ki so jih opravili drugi sosporniki. Tako opredeljuje enotno sosporništvo določba 201. člena ZPP/77. Glede na pravila materialnega prava, na katera procesni predpis napotuje, toženi stranki ni mogoče šteti za enotno pravdno stranko, saj je zoper oba možna različna sodba, kljub temu, da sta bila tožena solidarno. To izhaja predvsem iz dejstva, na katerega pravilno opozarja tožeča stranka, da je drugotožena stranka oziroma njen pravni prednik pri sporni nepremičnini parc. št. 342/1, 342/2, 342/3 in 342/4 k.o. v zemljiški knjigi vknjižen kot imetnik pravice uporabe, medtem ko prvotožena stranka svoje ugovore utemeljuje s pogodbo o prenosu nepremičnin oz. pravice uporabe na družbeni lastnini z dne 25.7.1988. Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko je izdalo zoper toženi stranki odločitvi različne vsebine, obravnavano delno sodbo pa bi smela s pritožbo izpodbijati le drugotožena stranka, na katero se odločitev sodišča nanaša. Pritožbo prvotožene stranke pa je potrebno zavreči kot pritožbo, ki jo je vložila neupravičena oseba (prvi in tretji odstavek 358. člena ZPP/77).