Jedro

Če več udeležencev v cestnem prometu s svojim protipravnim ravnanjem prispeva k prometni nesreči, ravnanje enega udeleženca v cestnem prometu ne izključuje odgovornosti drugega - vprašanja vzročne zveze se ne more reševati po principu pretrganja vzročne zveze, ampak odgovarjajo za kaznivo dejanje vsi tisti, katerih dejanja so v neposredni vzročni zvezi z nastankom prepovedane posledice.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

A. 1. Obsojeni S. K. je bil s sodbo Okrajnega sodišča v Murski Soboti spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po prvem odstavku 325. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ), za katero mu je sodišče izreklo pogojno obsodbo, v okviru katere mu je določilo kazen 4 (štiri) mesece in 15 (petnajst) dni zapora, ki ne bo izrečena, če obsojenec v preizkusni dobi 1 (enega) leta ne bo storil novega kaznivega dejanja. Višje sodišče v Mariboru je pritožbo obsojenčevih zagovornikov zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta obsojencu naložili plačilo stroškov kazenskega postopka.

2. Zoper pravnomočno sodbo so obsojenčevi zagovorniki vložili zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona, ker med protipravnim ravnanjem obsojenca in nastalo prepovedano posledico ni podana vzročna zveza, zato Vrhovnemu sodišču predlagajo, da zahtevi ugodi in izpodbijani sodbi spremeni tako, da obsojencu izreče oprostilno sodbo.

3. Vrhovni državni tožilec je v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, ki ga je podal na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), ocenil, da zahteva ni utemeljena. Po njegovem mnenju ugovor v zvezi z obstojem ali neobstojem vzročne zveze pomeni uveljavljanje zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zaradi katere zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

4. V odgovoru na odgovor vrhovnega državnega tožilca na zahtevo za varstvo zakonitosti zagovorniki obsojenca vztrajajo pri navedbah vložene zahteve in dodajajo, da se po stališču pravne teorije pri presoji obstoja vzročne zveze, dejansko vprašanje tiče zgolj ugotavljanja obstoja določenih dejstev, medtem ko je uporaba najbolj pravilne pravne norme pravno vprašanje.

B.

5. Vrhovno sodišče uvodoma poudarja, da tako po uveljavljeni sodni praksi (npr. sodba I Ips 230/2008 z dne 15. 1. 2009), kot po stališču pravne teorije, vprašanje vzročne zveze ni le dejansko, temveč tudi pravno vprašanje. Ugotavljanje vzročne zveze ne pomeni samo ugotavljanja naravnega poteka dogodkov, ampak je potrebno historični dogodek, ki je privedel do prepovedane posledice, s pomočjo sprejetih teorij o vzročni zvezi, tudi pravno ovrednotiti.

6. Obsojenčevi zagovorniki v zahtevi za varstvo zakonitosti navajajo, da sta sodišči na sicer pravilno ugotovljeno dejansko stanje, napačno uporabili določbo 325. člena KZ, pravila določb Zakona o varnosti cestnega prometa (v nadaljevanju ZVCP-1) in pravila, ki jih kazensko pravo pozna glede vzročne zveze, v posledici česar je bil kršen kazenski zakon v vprašanju, ali je dejanje, zaradi katerega se obsojenec preganja, kaznivo dejanje. V nadaljevanju zahteve zagovorniki predstavijo teoretična izhodišča in pravila glede presojanja obstoja vzročne zveze in njenega pretrganja in zaključijo, da bi sodišče ob upoštevanju teh pravil moralo ugotoviti, da ravnanje oškodovanca, ko je zapeljal z neprednostne na prednostno cesto, ne da bi pustil mimo vseh vozil, ki so vozila po prednostnem pasu, predstavlja kršitev prvega odstavka 44. člena ZVCP-1, ki je pretrgalo vzročno zvezo med protipravnim ravnanjem obsojenca in nastalo posledico. Zahteva pravnomočni sodbi očita, da ne loči med vprašanjem obstoja vzročne zveze in krivde. Slednja se presoja šele, ko je vprašanje vzročne zveze razčiščeno.

7. V sodbi I Ips 284/2005 z dne 27. 10. 2005 je Vrhovno sodišče zavzelo stališče, da se v primeru, ko več udeležencev v cestnem prometu s svojim protipravnim ravnanjem prispeva k prometni nesreči, vprašanja vzročne zveze ne more reševati po principu pretrganja vzročne zveze, ampak odgovarjajo za kaznivo dejanje vsi tisti, katerih dejanja so v neposredni vzročni zvezi z nastankom prepovedane posledice. V takšnih primerih protipravno ravnanje enega udeleženca v cestnem prometu ne izključuje odgovornosti drugega, niti ni pomembno kateri od udeležencev v cestnem prometu je povzročil nevarno prometno situacijo in kdo bi lahko prvi ukrepal za njeno preprečitev. Odločilna je zgolj presoja, ali je bila prometna nesreča v danih okoliščinah za prometne udeležence objektivno predvidljiva in ali bi jo lahko preprečili. Ob upoštevanju citiranih pravil, Vrhovno sodišče zaključuje, da zagovorniki z ugovorom o prekinitvi vzročne zveze ne morejo uspeti. Če bi bilo ugotovljeno, da je oškodovančevo ravnanje v neposredni vzročni zvezi z nastalo prepovedano posledico, bi to predstavljalo podlago za uveljavitev kazenske odgovornosti tudi zoper njega oziroma, če kazenski postopek zoper oškodovanca iz kateregakoli razloga ne bi bil mogoč, bi bil njegov prispevek k prometni nesreči upoštevan kot olajševalna okoliščina pri izbiri in odmeri kazenske sankcije obsojencu.

8. Glede na v pravnomočni sodbi ugotovljeno dejansko stanje, Vrhovno sodišče ugotavlja, da v obravnavanem primeru situacija iz prejšnjega odstavka (stek kršitev dolžnostnega ravnanja dveh ali več udeležence cestnega prometa) sploh ni podana. Zagovorniki zahtevo za varstvo zakonitosti gradijo na dejanski predpostavki, da je oškodovanec ravnal protipravno, česar pa sodišči prve in druge stopnje nista ugotovili. V zadnjem odstavku na četrti strani prvostopne sodbe je sodišče izrecno zapisalo, da morebitnega protipravnega ravnanja oškodovanca v obravnavanem postopku ni ugotavljalo in ga torej tudi ni moglo ugotoviti. Navedbe zagovornikov, da je oškodovančevo protipravno vključevanje v promet z neprednostne na prednostno cesto, prekinilo vzročno zvezo med obsojenčevim protipravnim ravnanjem in nastalo posledico, izhajajo iz drugačnega dejanskega stanja, kot je bilo ugotovljeno v obravnavanem postopku, s tem pa zagovorniki ponujajo lastno videnje dejanskega stanja, kar ne more biti razlog za uveljavitev tega izrednega pravnega sredstva.

9. Sodišči prve in druge stopnje sta na podlagi ocene dejanskih okoliščin prometne nesreče ugotovili, da je obsojenčeva vožnja v nasprotju z drugim odstavkom 30. člena ZVCP-1 v neposredni vzročni zvezi z nastalo prometno nesrečo, v kateri sta dve osebi utrpeli hude telesne poškodbe. Pri tem se je sodišče oprlo na ugotovitve sodnega izvedenca za promet F. B., ki je ugotovil, da je obsojenec po prednostni cesti, kjer je bila hitrost vožnje omejena na 50 km/h, vozil tovorno vozilo s hitrostjo 92 km/h. Oškodovanec, ki je z neprednostne ceste zavijal v levo na prednostno cesto, je imel zaradi ob prednostni cesti parkiranega vozila Land Rover Freelander, ki je dosti višje od ostalih vozil, moteno preglednost in v trenutku speljevanja glede na oddaljenost tovornega vozila le-tega ni mogel videti. Nadalje je bilo ugotovljeno, da do trčenja med vozili, glede na časovno potno analizo, ne bi prišlo, če bi obsojenec vozil s predpisano hitrostjo 50 km/h, saj bi bil obsojenec v tovornem vozilu od mesta trčenja oddaljen 26 m. Ko bi pripeljal do mesta trčenja bi bil osebni avtomobil oškodovanca že na svojem smernem vozišču, obsojenec pa bi tako lahko nadaljeval z vožnjo ob nezmanjšani hitrosti. Zaključek sodišča o obstoju vzročne zveze med obsojenčevo protipravno vožnjo in nastalo prometno nesrečo, v kateri sta oškodovanca utrpela hude telesne poškodbe, je tudi po presoji Vrhovnega sodišča pravilen in zakonit, sodišči sta pravilno uporabili materialno pravo kot tudi teoretična pravila o vzročni zvezi.

10. Nazadnje zagovorniki uveljavljajo še, da do nesreče ni prišlo zaradi kršitve pravil o hitrosti, ampak kvečjemu zaradi vožnje obsojenca po napačnem prometnem pasu (25. člen ZVCP-1), česar pa sodba obsojencu sploh ne očita.

11. Iz podatkov spisa izhaja, da se je obsojenec neposredno pred trenutkom trčenja oškodovancu skušal umakniti z zavijanjem v levo, ni pa izkazano, da bi že pred tem vozil po napačnem prometnem pasu. Položaj trčenja je natančno označen v izvedenskem mnenju na skici 1. Po presoji Vrhovnega sodišča navedeno za obstoj kaznivega dejanja po prvem odstavku 325. člena KZ ni relevantno. Obsojenec, ki je vozil tovorno vozilo z občutno prekoračeno hitrostjo, le-tega v kritični situaciji ni mogel obvladati. Manever zavijanja v levo je izključna posledica prehitre vožnje in odraža poskus preprečitve prometne nesreče, ki je, kot sta ugotovili sodišči prve in druge stopnje, v vzročni zvezi z obsojenčevo vožnjo v nasprotju z drugim odstavkom 30. člena ZVCP-1. 12. V pravnomočni sodbi je bilo torej vprašanje vzročne zveze med obsojenčevim ravnanjem in prometno nesrečo ter posledično vprašanje obsojenčeve krivde pravilno presojeno in pri tem niso bile storjene kršitve zakona. Zato je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo.

13. Glede na izid postopka je obsojenec na podlagi 98. a člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP dolžan plačati sodno takso kot strošek, ki je nastal v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti in bo odmerjena s posebnim plačilnim nalogom sodišča, pred katerim je tekel postopek na prvi stopnji.