Jedro

Pravdno sodišče je glede ugotovitve dejstev, od katerih je v kazenskem postopku odvisna odločitev, da obstaja kaznivo dejanje in kazenska odgovornost, vezano na pravnomočno obsodilno sodbo.

Sodba ne pojasni, zakaj ne upošteva poškodb, ki jih je navajal tožnik že v trditveni podlagi tožbe. Omenja sicer mnenje sodnega izvedenca dr. D., ki je bil postavljen že v kazenskem postopku, ne navede pa, zakaj ga ne upošteva (ne gre za predpravdno mnenje, ki nima dokazne moči).

Razlog, da tožnik ni predlagal dopolnitve izvedenskega mnenja dr. C., ne pomeni, da se sodišču do pripomb tožnika ni treba opredeliti.

Izrek

Pritožbama se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi v 1. točki izreka glede nepremoženjske škode (za znesek 5.000,00 EUR) in v 2. točki izreka ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Sicer se pritožbi zavrneta in se v nerazveljavljenem delu (1. točka izreka glede premoženjske škode) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je toženec dolžan tožeči stranki plačati odškodnino v znesku 2.800,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 3. 2011 dalje. V presežku (do uveljavljanih 5.350,00 EUR) je tožbeni zahtevek zavrnilo. Tožencu je naložilo, da tožniku povrne stroške pravdnega postopka v znesku 1.076,91 EUR.

Zoper sodbo se pritožujeta obe stranki, obe iz vseh pritožbenih razlogov prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Tožnik se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, in odškodnino zviša, podrejeno pa, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno razsojo, vse s stroškovno posledico. Toženec se pritožuje zoper ugodilni del sodbe in predlaga, da pritožbeno sodišče njegovi pritožbi ugodi in sodbo spremeni, podrejeno pa, da jo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Tožnik soglaša z odločitvijo po temelju in poudarja, da je toženec poskušal nesprejemljivo prikazati, da temelj tožbenega zahtevka, kljub pravnomočni kazenski sodbi, ni podan. Sodba ne upošteva vseh poškodb, ki jih je dobil tožnik. Iz obvestila zdravniku in izvedenskega mnenja dr. D. ne more biti sporno, da je imel pretres možganov in posledično glavobole, kar ni upoštevano. Že v okviru trditvene podlage je to navajal, ponovil pa je tudi v pripombah (druga pripravljalna vloga) na izvedensko mnenje dr. C.. Na mnenje dr. D. se je skliceval tudi toženec in ni razloga, da ga sodišče ne bi upoštevalo. Sodišče ni pojasnilo, zakaj v okviru določanja višine odškodnine ni upoštevalo vseh dokazov, kljub jasnemu predlogu tožnika, ki je v okviru pripomb na mnenje dr. C. predlagal, da se upošteva tudi mnenje dr. D.. Ni razloga, da sodišče mnenja dr. D. in izvidov SB Brežice ni upoštevalo in gre za kršitev tožnikovih pravic. Treba je upoštevati vse dokaze, ki so bili sprejeti kot takšni v dokazne namene in na njihovi podlagi tudi sprejeti odločitev. Prisojena odškodnina iz naslova telesnih bolečin je prenizka. Poleg številnih vidnih odrgnin na levi strani čela, pod levim očesom, na levi strani prsnega koša, na levem boku, nad zgornjim delom desne ritnice, na desnem komolcu in desnem kolenu, pri čemer je šlo za dokaj velike odrgnine, je imel tudi poškodbo glave, pri čemer je bil udarec takšen, da je za krajši čas tudi izgubil zavest. Imel je pretres možganov, kar je kot diagnoza navedeno tudi v odpustnem pismu in glavobole, ki jih prej ni poznal. Bolečine je trpel v daljšem obdobju, kot je to sodišče upoštevalo. Sam zaključek bolniškega staleža še ne pomeni prenehanja bolečin. Glavoboli so se pojavljali več kot 12 dni, kar je po poškodbi glave povsem normalno. Sodba pa v zadostni meri tudi ne upošteva vseh neprijetnosti in nevšečnosti, ki jih sicer ugotavlja izvedenec. Tožnik je prepričan, da je prisojena odškodnina 1.800,00 EUR prenizka tudi upoštevaje siceršnjo sodno prakso (dosega le 1,8 povprečne mesečne plače). Iz naslova zmanjšanja življenjske aktivnosti je upravičen do 500,00 EUR, kot je vtoževal. Tudi priča S. Z., ki jo sodba upošteva kot dokaz, je izpovedala, da je, ko je tožnik prišel iz bolnišnice, bilo delo na njej, da imajo manjšo kmetijo, da se je vse to vleklo 14 dni ali mesec dni. Skratka, tožnikovo življenje je bilo po sami poškodbi popolnoma spremenjeno nekaj časa, saj ni mogel opravljati del doma, na kmetiji, prav tako pa ni hodil v službo. Tudi za strah sodba prisodi prenizko odškodnino, saj ne upošteva, da je bil tožnik v hudem strahu ob samem dogodku, pa tudi v strahu za zdravljenje, glede na poškodbe glave in prisotne glavobole. Tožnik je prepričan, da je glede na naravo dogodka upravičen do višje odškodnine. Za materialno škodo mu sodba ne prizna zahtevka v zvezi z verižico oziroma z obeskom verižice, pri čemer je za verižico povedal, da jo je dobil nazaj, obeska pa ne. Toženec ni nasprotoval povračilu glede izgube verižice in obeska, navajal je le, da je pretiran znesek. Posledično, ker je upravičen do višje odškodnine, je njegov uspeh višji, kar vpliva tudi na stroškovni izrek in predlaga ustrezno spremembo.

Toženec sodišču prve stopnje očita, da ni dopustilo oziroma ni dvomilo in ni preizkušalo postavke nedopustnosti ravnanja toženca. Ugodilo je sicer njegovemu dokaznemu predlogu in zaslišalo S. G., ki je potrdil, da ni mogoče, da bi toženec tožnika porinil. Sodišče je izpoved te priče štelo za neprepričljivo z utemeljitvijo, da ni bil zaslišan v kazenskem postopku. Moralo bi podati tehtne razloge za svojo odločitev, česar v konkretni zadevi ni storilo. Prisojena odškodnina za telesne bolečine je previsoka glede na stopnjo bolečin in njihovo trajanje. Stalne in občasne zmerne bolečine je tožnik prestajal le do konca izteka bolniškega staleža, do 17. 4. 2009, v skupnem trajanju 6 dni. Previsoko pa je ovrednotilo sodišče tudi nevšečnosti, ki naj bi jih tožnik trpel. Tudi odškodnina iz naslova zmanjšanja življenjske aktivnosti je previsoka. Tožnik je bil odsoten z delovnega mesta zgolj 12 dni, torej hujših duševnih bolečin ni imel, glede bodočih pa je bilo stališče sodnega izvedenca jasno, in sicer, da je po zaključenem zdravljenju tožnikova splošna življenjska aktivnost takšna, kot pred škodnim dogodkom. Ob trajanju maksimalno dve uri zmernega primarnega strahu in 2 dni sekundarnega strahu zmerne intenzitete za izid zdravljenja, prisojena odškodnina iz naslova strahu ne more predstavljati pravične odškodnine. Toženec se ne strinja s prisojenim zneskom iz naslova premoženjske škode. Ni jasno, na kakšni podlagi temelji zaključek sodbe, da sta bili trenerka in majica tožnika strgana. Iz pričanja M. Ž. je razvidno, da je tožnik imel majico raztegnjeno in ne raztrgano. Sodba nekritično povzame navedbo tožnika in mu sledi, da je bila dejanska vrednost oblačil 30,00 EUR. Nasprotuje tudi odmerjenim pravdnim stroškom. Iz stroškovne obrazložitve ni razvidno, za katera opravila je pravdnima strankama priznalo stroške in v kakšni višini, zato se odločitev v tem delu ne da preizkusiti.

Stranki sta druga drugi na pritožbo odgovorili in predlagali njeno zavrnitev.

Pritožbi sta delno utemeljeni.

Glede temelja Sodba ugotavlja, da tožnik vtožuje škodo, ki jo je utrpel v istem historičnem dogodku, zaradi katerega je bil toženec že pravnomočno obsojen (sodba Okrajnega sodišča v Krškem I K 21024/2010 z dne 18. 3. 2011). Pravdno sodišče je glede ugotovitve dejstev, od katerih je v kazenskem postopku odvisna odločitev, da obstaja kaznivo dejanje in kazenska odgovornost, vezano na pravnomočno obsodilno sodbo (14. člen ZPP). Toženec zato ne more uspešno uveljavljati, da do obravnavanega škodnega dogodka ni prišlo, kot prikazuje v pritožbi. S pravnomočno sodbo je bilo ugotovljeno, da je toženec tožnika poškodoval s tem: „da je dne 5. 4. 2009 na cesti skozi naselje H. z roko porinil R. Z., ki se je z motornim kolesom peljal skozi naselje, da je padel po cestišču, nakar ga je z nogo večkrat brcnil v telo in glavo“. Ne glede na to, da je sodišče sledilo dokaznemu predlogu toženca in zaslišalo pričo S. G., ki je povedal, da ni mogoče, da bi toženec tožnika udaril, toženec s pritožbeno grajo dokazne ocene(1), drugačne odločitve ne more doseči. Glede nepremoženjske škode Sodba prisodi odškodnino za poškodbe, ki jih je dobil tožnik, ki jih ugotavlja izvedenec dr. S. C., ki ga je sodišče prve stopnje postavilo v predmetnem postopku. Pri določitvi višine odškodnine upošteva, da je tožnik utrpel udarnine po glavi ter številne udarnine po telesu (prsnem košu, trebuhu in ledveni regiji).

Tožnik upravičeno trdi, da sodišče ni upoštevalo vseh poškodb, ki jih je dobil. Sodba ne pojasni, zakaj ne upošteva poškodb, ki jih je navajal tožnik že v trditveni podlagi tožbe (2). Omenja sicer mnenje sodnega izvedenca dr. D., ki je bil postavljen že v kazenskem postopku, ne navede pa, zakaj ga ne upošteva (ne gre za predpravdno mnenje, ki nima dokazne moči). V pripombah na izvedensko mnenje dr. C., ki ga je sodišče postavilo v predmetnem postopku, se je tožnik glede poškodb skliceval na mnenje dr. D. Nanj se je, kot upravičeno opozarja tožnik, skliceval tudi toženec (1. točka odgovora na tožbo). Zgolj navedba sodbe, da šteje mnenje dr. C. za popolno in strokovno, pri čemer pa slednji pretresa možganov (diagnoza je zapisana tudi v odpustnem kartonu iz bolnice, A5) ni upošteval, ne zadošča. Sodba se ne opredeli glede glavobolov, s katerimi je tožnik utemeljeval strah za izid zdravljenja, čeprav je ustrezno trditveno podlago ponudil že v tožbi (3). Enako velja glede duševnih bolečin za zmanjšanje življenjskih aktivnosti (4). Sodba tožniku sicer iz naslova duševnih bolečin zaradi (začasne) zmanjšane življenjske aktivnosti prizna odškodnino, pri čemer pa se do trditev v tožbi ne opredeli.

Pretres možganov in glavoboli, v kolikor bi bili ugotovljeni, bi vplivali na prisojo višine odškodnine. Gre torej za odločilno dejstvo, o čemer sodba nima razlogov, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Hkrati, ker se sodišče ni izreklo do navedb in dokazov tožnika, pa predstavlja tudi kršitev tožnikove pravice do izjave (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Razlog, da tožnik ni predlagal dopolnitve izvedenskega mnenja dr. C., ne pomeni, da se sodišču do pripomb tožnika ni treba opredeliti (5).

Ugotovljene absolutne bistvene kršitve določb postopka, ki jih glede na njihovo naravo ne more odpraviti pritožbeno sodišče samo, so na podlagi prvega odstavka 354. člena ZPP narekovale ugoditev pritožbama glede odločitve o nepremoženjski škodi, razveljavitev izpodbijane sodbe v tem obsegu ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Do drugih pritožbenih trditev, glede previsoko oziroma prenizko prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo, se zato pritožbenemu sodišču ni treba opredeljevati.

Ob rob stališču sodbe, da tožniku pripada odškodnina za duševne bolečine zaradi (začasnega) zmanjšanja življenjske aktivnosti (6), je treba povedati, da je zavzeto stališče materialnopravno zmotno. Začasno zmanjšanje življenjske aktivnosti se le izjemoma prizna kot posebna odškodninska postavka, sicer se upošteva pri višini odškodnine za telesne bolečine (7).

Posebni napotki sodišču prve stopnje glede na povedano niso potrebni. Ob ponovnem odločanju bo moralo odpraviti ugotovljene bistvene kršitve določb postopka in o višini nepremoženjske škode ponovno odločiti.

Glede premoženjske škode Sodba tožniku iz naslova premoženjske škode prizna škodo na raztrgani trenerki in majici, pri čemer sledi tožnikovi izpovedbi glede vrednosti (30,00 EUR). Neutemeljeno se tožnik zavzema, da mu pripada odškodnina še za obeske, ki jih je imel na zlati verižici, glede katere je povedal, da jo je dobil nazaj. Kot pravilno navaja sodba, v zvezi z obeski na zlati verižici ni ponudil trditvene podlage in je obeske in njihovo vrednost prvič navajal v izpovedbi. Izpovedba stranke pa trditvene podlage ne nadomešča. Posledično se tožnik ne more sklicevati na to, da toženec trditev ni prerekal (8). Neutemeljen pa je tudi pritožbeni očitek toženca, da sodba nekritično sledi tožniku, da sta bila njegova trenirka in majica raztrgana in prisodi vrednost, ki jo oceni tožnik. Toženec v postopku pred sodiščem prve stopnje ni oporekal trditvi glede uničenih oblačil, s sklicevanjem na izpoved priče M. Ž. pa trditvene podlage ne more nadomestiti. Trditve v pritožbi predstavljajo nedopustno pritožbeno novoto (9), ki je po prvem odstavku 337. člena ZPP pritožbeno sodišče ne sme upoštevati.

Po povedanem glede premoženjske škode uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani in ker tudi ni procesnih in materialnih razlogov, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je v tem delu pritožbeno sodišče pritožbi zavrnilo ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Zaradi delne razveljavitve odločitve o glavni stvari je pritožbeno sodišče razveljavilo tudi stroškovno odločitev. O stroških postopka pred sodiščem prve stopnje ter pritožbenih stroških bo odločalo sodišče prve stopnje s končno odločbo (četrti odstavek 165. člena ZPP).

- - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - (1) Sodba izpovedbo priče S.G. šteje za neprepričljivo, toženec pa nasprotuje razlogom za tako stališče (da priča ni bila zaslišana v kazenskem postopku).

(2) V trditveni podlagi tožbe (4., 5., 6. odstavek II. točke tožbe) je tožnik med poškodbami navajal tudi pretres možganov in posledične glavobole, kar vse je ugotovil že izvedenec dr. D. v kazenskem postopku.

(3) V 7. odstavku II. točke tožbe med drugim navaja „Tudi v času zdravljenja je tožnik čutil strah v zvezi z izidom zdravljenja, saj so se mu začeli pojavljati glavoboli, ki jih prej ni poznal, prav tako ni vedel, kako resna je poškodba glave.“

(4) V 9. odstavku II. točke tožbe je tožnik med drugim navedel „Tožnik ima še vedno hujše težave z glavo..., po samem dogodku je postal drug človek in je zelo nervozen … Tožnik je bil precej prikrajšan tudi za opravljanje vseh drugih aktivnosti, druženje s prijatelji, rekereativno igranje nogometa in košarke, kolesarjenje, kar vse je zanj imelo prav tako negativne posledice“.

(5) V pripravljalni vlogi 21. 12. 2012 (gre za pripombe na izvedensko mnenje dr. C.) je tožnik opozarjal na poškodbo glave, pretres možganov, ki je bil ugotovljen z izvedenskim mnenjem dr. D., posledične glavobole, ki jih je trpel kar lep čas po dogodku in posledice, ki so mu ostale (glavoboli kot posledica udarca v glavo, vrtoglavice, bil je omejen tako v vsakdanjih aktivnostih kot pri športnih in delovnih aktivnostih), pri čemer je izrecno izpostavljal, da se izvedenec (dr. C.) do njih ni ustrezno opredelil. (6) Tožnik se zavzema za zvišanje odškodnine iz tega naslova na 500,00 EUR in poudarja, da sodišče ni upoštevalo izpovedbe priče S. Z., da je bilo tožnikovo življenje po sami poškodbi popolnoma spremenjeno nekaj časa (14 dni ali mesec dni).

(7) Primerjaj VS Sodba II Ips 247/2000 z dne 29.11.2000, VSL Sodba in sklep II Cp 2867/2012 z dne 22. 5. 2013, VSL Sodba II Cp 3111/2012 z de 8.5.2013

(8) Tožnik je v tožbi (II. točka izreka) uveljavljal premoženjsko škodo v višini vsaj 350,00 EUR iz naslova poškodb motorja in njegovih oblačil ter zlate verižice.

(9) Po določbi 7. člena in 212. člena ZPP morajo stranke ponuditi trditve in dokaze za svoje trditve in sicer najkasneje na prvem naroku (286. člen ZPP), kasneje pa le, če izkažejo, da brez svoje krivde tega niso mogle storiti prej (4. odstavek 286. člena ZPP).