Jedro

Tožnik zgolj z navedbami, da plačila ne zmore ter da je prepričan, da bo v sporu uspel, ni izpolnil zahteve o trditvenem in dokaznem bremenu glede obstoja težko popravljive škode.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi drugega odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo zahtevo tožeče stranke za izdajo začasne odredbe. Zahtevo za izdajo začasne odredbe (s katero je tožeča stranka predlagala odlog izvršitve izpodbijanega sklepa tožene stranke) je tožeča stranka vložila skupaj s tožbo, s katero zahteva odpravo sklepa tožene stranke, št. Bpp ... z dne 23. 6. 2011, s katerim je tožena stranka sklenila, da je tožnik dolžan povrniti stroške, izplačane iz naslova brezplačne pravne pomoči, v skupnem znesku 1.368,46 EUR na račun Okrožnega sodišča v Krškem.

2. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa sodišče prve stopnje navaja, da tožnik ni izkazal zakonskega pogoja za izdajo začasne odredbe, da mu bo z izvršitvijo izpodbijanega akta nastala težko popravljiva škoda.

3. Tožnik v pritožbi navaja, da naloženo plačilo zanj predstavlja veliko finančno breme, ki ga z nizko pokojnino ne zmore brez hudih posledic za njegovo preživljanje. Za izplačilo žene po sodni poravnavi je moral najeti kredit, denar si je izposodil tudi pri zasebnikih. Zato je stališče sodišča, da za tožnika plačilo zahtevanega zneska ne predstavlja težko popravljive škode, nesprejemljivo. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu za začasno odredbo ugodi oziroma podrejeno, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Priglaša tudi pritožbene stroške.

4. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

K I. točki izreka:

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Na podlagi določbe drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank.

7. Začasna odredba predstavlja nujni ukrep, s katerim sodišče ob izpolnjenih zakonskih pogojih (začasno) odloži izvršitev dokončnega upravnega akta oziroma na ustrezen način začasno uredi sporno pravno razmerje. Odločanje o začasni odredbi zahteva restriktiven pristop. Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višino škode, predvsem pa mora izkazati, da je taka škoda za njo težko popravljiva.

8. Tudi po presoji Vrhovnega sodišča tožnik s svojimi navedbami v zahtevi za izdajo začasne odredbe ni izkazal nastanka težko popravljive škode. Zgolj z navedbami, da plačila ne zmore in da bi mu z izvršitvijo plačila nastala nenadomestljiva škoda, ter da je hkrati prepričan, da bo v zadevi uspel, tožnik ni izpolnil zahtev o trditvenem in dokaznem bremenu, kar je Vrhovno sodišče podrobneje obrazložilo v prejšnjem odstavku. Tožnik zahtevi za izdajo začasne odredbe tudi ni predložil nobenega dokaza, ki bi potrjeval njegove navedbe. Pravna pričakovanja tožnika v zvezi z vloženo tožbo pa sama po sebi ne morejo biti razlog za izdajo začasne odredbe.

9. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče pritožbo na podlagi 76. člena v zvezi s prvim odstavkom 82. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

K II. točki izreka:

10. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato v skladu s prvim odstavkom 154. člena in prvim odstavkom 165. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi z 22. členom Zakona o upravnem sporu – ZUS-1 sama trpi svoje stroške tega pritožbenega postopka.