Jedro

Pri vprašanju pravočasnosti predloga za obnovo postopka gre za preizkus obstoja procesne predpostavke. Če sodišče oceni, da procesna predpostavka pravočasnosti obnovitvenega predloga ni podana, predlog zavrže, ne glede na to, ali je predlog tudi vsebinsko obravnavalo. Zato sodišče kljub temu, da predloga ni zavrglo kot prepoznega že pred narokom, temveč je to storilo šele po izvedenih številnih narokih, ni storilo očitanih bistvenih kršitev določb postopka 398. člen in 399. člena ZPP in absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pravilna uporaba določbe prvega odstavka 398. člena ZPP o zavrženju prepoznega predloga za obnovo postopka, ne pomeni kršitve pravice tožnika do obravnave.

Pravočasnost predloga za obnovo postopka ZPP veže na dan, ko je stranka mogla navesti sodišču novo dejstvo oziroma nova dokazila, ne pa na dan, ko je ta dokazila prejela (II Ips 421/2001, VIII Ips 560/2007). Tožnik bi lahko že spornega dne, ko se je v odškodninskem sporu pojavil dvom v razsodnost in je predlagal izvedbo dokaza z ustreznim izvedencem, istočasno vložil predlog za obnovo postopka, v katerem bi uveljavljal novo dejstvo, to je nerazsodnost v času očitanih kršitev iz izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Za presojo pravočasnosti predloga za obnovo iz obnovitvenega razloga po 10. točki 394. člena ZPP ni odločilen trenutek, ko se je tožnik prepričal o resničnosti novega dejstva, temveč bi moral obnovitveni predlog vložiti v tridesetih dneh od takrat, ko je izvedel za zatrjevano (po njegovem mnenju novo) dejstvo nerazsodnosti, ki jo je ugovarjal. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrglo predlog za obnovo postopka kot prepozen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je sklenilo, da se predlog tožnika za obnovo postopka zavrže in da tožnik sam krije svoje stroške postopka.

2. Tožnik vlaga pritožbo zoper sklep iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter izpodbijani sklep spremeni tako, da dovoli obnovo postopka, oziroma da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navaja, da je odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi predloga za izločitev sodne izvedenke dr. A.A. z dne 1. 6. 2018 nezakonita. Izvedenka je bila sodelavka dr. B.B. in dr. C.C., ki imata svoji ambulanti v isti ustanovi, kjer se je tožnik krajše obdobje zdravil. Oba sta podala mnenji v drugih sodnih postopkih, ki se glede psihičnega stanja tožnika bistveno razlikujeta od mnenj ostalih izvedencev psihiatrične stroke. Ker je za pravilno izdelavo izvedenskega mnenja bistveno, da tožnik zaupa izvedencu in mu razkrije osebne podatke o svojem bolezenskem stanju, izvedenka pa je izpovedovala o promiskuiteti tožnika, bi jo moralo sodišče zaradi pristranskosti izločiti. Vztraja, da bi moralo sodišče postaviti predlagana izvedenca izven območja D., saj so bili na tem območju izvedenci, ki so med seboj povezani, bodisi že postavljeni v različnih postopkih bodisi so tožnika že zdravili in so zato pristranski. Nasprotuje nestrokovnim in pristranskim ugotovitvam izvedenke. Tožnik je predlagal soočenje izvedenke dr. A.A. z dr. E.E. in lečečim psihiatrom dr. F.F. ter postavitev novega izvedenca psihiatrične stroke z namenom preverjanja nepristranskosti in strokovnosti izvedenke, kar je sodišče neutemeljeno zavrnilo. Zavrnitev teh dokazov predstavlja kršitev načela kontradiktornosti. V zvezi z odločitvijo sodišča prve stopnje o zavrženju obnovitvenega predloga navaja, da je sodišče na naroku za obravnavo predloga dne 30. 6. 2017 sprejelo sklep, da se obnova dopusti, nato pa predlog po triletnem obravnavanju zavrglo. Izpodbijani sklep je bil izdan v drugi fazi obnove, to je v razveljavitvenem postopku iz razloga nepravočasnosti, čeprav je po stališču teorije v razveljavitvenem postopku predlog mogoče zavreči zgolj, če ni dovoljen. Postopek obnove z izvedbo naroka preide v drugo fazo, to je razveljavitveni postopek, če sodišče obnovitvenega predloga predhodno ne zavrže. Podana je absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj o odločilnem dejstvu (glede dopustitve obnove postopka) obstaja nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sklepa o vsebini zapisnika in tem zapisnikom. Kršitve 398. in 339. člena ZPP ter 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP so podane, ker je sodišče zavrglo predlog po tem, ko ga je vsebinsko obravnavalo, s čimer tožniku ni bila dana možnost obravnavanja. Zatrjuje, da si izvedenski mnenji dr. A.A. in dr. G.G. med seboj nasprotujeta. Sodišče je izvedenkama postavilo vprašanja, ki se v pretežni meri nanašajo na vprašanje nerazsodnosti tožnika v času očitanih kršitev in ne v smeri ugotavljanja pravočasnosti predloga za obnovo. Nobena od izvedenk ni potrdila sklepanja sodišča o nepravočasnosti predloga. Protispisna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik pravočasnost predloga utemeljeval s svojo neprištevnostjo. Pravočasnost predloga je tožnik utemeljeval z navedbo, da mu je vložitev predloga predlagala in ga sestavila H.H., ki je o tem predložila pisno izjavo, potem ko sta se oba seznanila z vsebino izvedenskega mnenja dr. E.E. z dne 19. 12. 2016. S prejemom tega mnenja dne 20. 1. 2017 se je tožnik seznanil z naravo in učinki svoje bolezni in se zavedal, da je očitane kršitve v odpovedi storil pod vplivom bolezni, to je v stanju nerazsodnosti. Tožniku je bilo postavljenih več psihiatričnih diagnoz. Zgolj seznanitev z diagnozo ne pove nič o vplivu bolezni na pretekla ravnanja. Tožnik je po pravnomočnosti sodbe o zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi v letu 2015 prvič prejel antipsihotično terapijo. Tožnik ni imel uvida v posledice svoje bolezni zaradi njene narave, kar je razvidno iz izvida z dne 5. 5. 2016. Tožnik ni bil dolžan iz svojega bolezenskega stanja anticipirati posledic, vključno z neprištevnostjo. Zato bi moralo sodišče skrbnost tožnika glede pravočasnosti vložitve predloga oceniti ob upoštevanju njegovih zmožnosti. V zvezi s pravočasnostjo predloga sodišče ni zaslišalo dr. E.E. in dr. F.F., zato je storilo bistveno kršitev določb postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče ni upoštevalo, da je tožnik psihiatrični bolnik, ki mu je bila kasneje odvzeta procesna sposobnost. Očitek sodišča, da tožnik izvedenkama ni postavil vprašanj v smeri ugotavljanja pravočasnosti vložitve predloga, ki jih je izpostavil na zadnjem naroku za glavno obravnavo, je posledica pomanjkljivega procesnega vodstva sodišča in predstavlja kršitev enakega varstva pravic. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka navedbe v pritožbi in predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep v mejah razlogov, ki jih uveljavlja tožnik v pritožbi, pri tem pa je skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) v zvezi s 366. členom ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v teh določbah, in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Tožnik v pritožbi zoper sklep uveljavlja nepravilnost oziroma nezakonitost sklepa o zavrnitvi predloga za izločitev sodne izvedenke psihiatrične stroke dr. A.A. z dne 1. 6. 2018. Pomanjkanje nepristranskosti pri sodno postavljenemu izvedencu lahko pomeni kršitev načela enakosti orožij kot enega izmed vidikov poštenega postopka. Vendar morajo biti očitki pristranskosti utemeljeni. Očitek, ki se nanaša na povezavo izvedenke A.A. z dr. B.B. in dr. C.C. in s tem na pristranskost izvedenke, ni utemeljen. Dejstvo, da je bila izvedenka sodelavka drugih dveh izvedencev, ki sta pred tem dala drugačno mnenje, ni v nasprotju z določbami ZPP. Bistveno je, da sodna izvedenka ni bila s tožnikom v stiku, ga obravnavala ali celo zdravila. Tožnik ni zatrjeval, da izvedenko pozna ali da bi z njo imel konflikten odnos, ki bi zbujal dvom v njeno nepristranskost. V spisu ni nobenega podatka, da bi bila izvedenka kakorkoli povezana s toženo stranko. Drži, da je tožnik predlagal postavitev izvedencev iz I. in J., vendar pa takšen predlog za sodišče ni zavezujoč. Sodišče, ki vodi dokazovanje z izvedencem, določi izvedenca, kateremu zaupa izvedensko delo. Tožnik ne more vnaprej izločati vseh izvedencev iz določenega območja zaradi subjektivnega občutka oziroma predvidevanj o njihovi medsebojni povezanosti. Tožniku je bila zagotovljena možnost podajanja pripomb, dopolnitev oziroma postavljanja pisnih in ustnih vprašanj. Svoje delo je izvedenka opravila temeljito, saj je mnenje izdelala najprej pisno, nato pa je bila še ustno zaslišana. V celoti je odgovorila na vprašanja sodišča in tožnika oziroma njegovega pooblaščenca, pred tem pa tožnika osebno pregledala. Tudi izpoved izvedenke o promiskuiteti tožnika ne kaže na njeno pristranskost. Zato je po presoji pritožbenega sodišča pravilen zaključek sodišča, da je izvedenka izvedensko mnenje podala vestno in v skladu s pravili znanosti in stroke. Ker glede na navedeno ni bilo razlogov, da bi sodišče postavilo novega izvedenca in izvedenko soočilo z dr. E.E. ter dr. F.F., je takšen predlog utemeljeno zavrnilo, tako da ni kršilo 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in pravice iz 22. člena Ustave Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 33/91-I in nasl. - Ustava RS).

7. Pritožba očita odločitvi sodišča prve stopnje o zavrženju predloga za obnovo postopka kršitev iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Izpodbijani sklep nima takšnih pomanjkljivosti, da ga sploh ne bi bilo možno preizkusiti. Svojo odločitev je sodišče ustrezno obrazložilo; pojasnilo je, zakaj predlog ni pravočasen. Zato ni podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Prav tako ni podana kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta je podana takrat, ko je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar je navedeno v obrazložitvi sklepa o vsebini zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov in samimi temi zapisniki oziroma prepisi, to je, ko gre za napako pri povzemanju vsebine in sodišče zapisnikom ali prepisom pripiše drugačno vsebino od tiste, ki jo imajo v resnici. Takega nasprotja med obrazložitvijo sklepa in vsebino zapisnika oziroma prepisa ni mogoče ugotoviti.

8. Tožnik je dne 13. 2. 2017 v predlogu za obnovo postopka, končanega s sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani Pd 1674/2010 z dne 21. 6. 2012, ki je bila potrjena s sodbo pritožbenega sodišča Pdp 926/2012 z dne 13. 12. 2012, uveljavljal obnovitveni razlog po 10. točki prvega odstavka 394. člena ZPP, ki določa, da se s sodno odločbo pravnomočno končani postopek lahko na predlog stranke obnovi, če stranka izve za nova dejstva ali pa najde ali pridobi možnost uporabiti nove dokaze, na podlagi katerih bi bila lahko izdana zanjo ugodnejša odločba, če bi bila ta dejstva oziroma če bi bili ti dokazi uporabljeni v prejšnjem postopku.

9. V predlogu za obnovo postopka, ki ga je tožniku svetovala sodnica H.H., kljub temu da bi bila zaradi zagotavljanja objektivnega videza nepristranskosti njena zadržanost in previdnost nujna za ohranjanje ugleda, zaupanja in avtoritete sodišč, tožnik izpostavlja, da je 20. 1. 2017 od svojega pooblaščenca v odškodninskem sporu, v katerem je tožnik nastopal kot toženec, prejel izvedensko mnenje. Tožnik trdi, da je v mnenju izvedel za nova dejstva o svoji neodgovornosti, to je za prisotnost psihotične bolezni – shizoafektivne motnje mešane oblike od leta 1995 dalje, v kateri so prevladovale nanašalne in preganjevalne blodnje, akustične in občasno optične halucinacije, fenomeni vodenja in vplivanja, depersonalizacije in derealizacije, z obdobji intenzivnejšega depresivnega in maniformnega razpoloženja. Izvedenec je ugotovil, da tožnik v letih 2009 in 2010, ko so bile storjene očitane kršitve iz odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ni imel v oblasti svojega ravnanja in ni mogel razumeti pomena svojih dejanj. Tožnik je v predlogu še navedel, da kljub večkratni hospitalizaciji (prvič v letu 2015) nima psihiatričnega znanja, da bil lahko že na podlagi postavljene diagnoze sklepal na njene posledice. Trdil je, da je šele s prejemom izvedenskega mnenja izvedel za ugotovitve izvedenca o naravi svoje bolezni in ozavestil njen vpliv na svoja ravnanja. Navedbe v predlogu je tožnik dokazoval z izvedenskim mnenjem dr. E.E. z dne 19. 12. 2016 in elektronskima sporočiloma odvetnika K.K., ki je tožnika zastopal v odškodninskem sporu.

10. Po 398. členu ZPP prepozen, nepopoln ali nedovoljen predlog za obnovo zavrže predsednik senata brez naroka. Gre za predhodno obravnavo oziroma zgolj za formalni abstraktni preizkus predloga za obnovo, še preden se ta vroči nasprotni stranki, ki ga ZPP omejuje na preizkus pravočasnosti predloga po 396. členu, preizkus popolnosti po drugem odstavku 397. člena in preizkus dovoljenosti predloga za obnovo po 395. členu ZPP. Vsebinski preizkus novih dejstev in dokazov z vidika 10. točke 394. člena ZPP sodišče opravi v drugi fazi po vročitvi (pravočasnega, sicer popolnega in dovoljenega) predloga za obnovo nasprotni stranki in po neposrednem preizkusu obstoja in pomena zatrjevanih novih dejstev in dokazov na naroku v smislu določb drugega in tretjega odstavka 398. člena ter 399. člena ZPP.

11. Sodišče prve stopnje tožnikovega predloga za obnovo po predhodnem preizkusu ni takoj zavrglo, kot je določeno v prvem odstavku 398. člena ZPP, temveč je predlog vročilo toženi stranki, ki je nanj pravočasno odgovorila. Po prejemu odgovora je sodišče določilo in opravilo narok za obravnavanje predloga dne 30. 6. 2017 v smislu drugega odstavka 398. člena ZPP. Na tem naroku je s sklepom procesnega vodstva obnovo dopustilo in zadevi dodelilo novo opravilno številko, ni pa izreklo, da se razveljavi odločba, ki je bila izdana v prejšnjem postopku (drugi odstavek 400. člena ZPP). V nadaljnjem postopku obnove je sodišče izvedlo več narokov za glavno obravnavo in na naroku dne 9. 6. 2020 predlog tožnika za obnovo postopka kot prepozen zavrglo. Sodišče v obnovljenem postopku presoja zgolj uveljavljeno novoto. Ustavno sodišče RS je v sklepu št. Up-121/2000 z dne 18. 9. 2001 v zvezi z izrednim pravnim sredstvom obnove postopka odločilo, da je pravica do izvedbe dokazov bolj omejena kot v postopku pred pravnomočnostjo. Glede na navedeno sicer drži, da je sodišče prve stopnje neekonomično in odvečno presojalo konkretno utemeljenost obnovitvenega razloga z izvedenkama psihiatrične stroke in klinične psihologije in zaslišanjem prič ter razlogovalo o prištevnosti (razsodnosti) tožnika, saj to presega okvir preizkusa dopustnosti oziroma pravočasnosti predloga. Vendar pa sodišče pazi na pravočasnost predloga po uradni dolžnosti. Pri vprašanju pravočasnosti predloga za obnovo postopka gre za preizkus obstoja procesne predpostavke. Če sodišče oceni, da procesna predpostavka pravočasnosti obnovitvenega predloga ni podana, predlog zavrže, ne glede na to, ali je predlog tudi vsebinsko obravnavalo. Zato sodišče kljub temu, da predloga ni zavrglo kot prepoznega že pred narokom, temveč je to storilo šele po izvedenih številnih narokih, ni storilo očitanih bistvenih kršitev določb postopka 398. člen in 399. člena ZPP in absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pravilna uporaba določbe prvega odstavka 398. člena ZPP o zavrženju prepoznega predloga za obnovo postopka, ne pomeni kršitve pravice tožnika do obravnave, kot zmotno meni pritožba.

12. Po 6. točki prvega odstavka 396. člena ZPP se predlog za obnovo postopka vloži v 30 dneh od dneva, ko je stranka mogla navesti sodišču nova dejstva oziroma nova dokazila. Ob uveljavljenem obnovitvenem razlogu iz 10. točke 394. člena ZPP se postavlja vprašanje, ali se je tožnik prav s prejemom izvedenskega mnenja dr. E.E., to je dne 20. 1. 2017 seznanil z novim dejstvom, oziroma ali bi novo dejstvo, na katerega se tožnik sklicuje v predlogu za obnovo postopka, lahko uveljavljal že pred prejemom mnenja. V njem navedeno strokovno oceno o razsodnosti (prištevnosti) v letih 2009 in 2010 tožnik uveljavlja kot novo dejstvo.

13. Ni mogoče slediti stališču pritožbe, da je tožnik za novo dejstvo izvedel, ko je prejel izvedensko mnenje dr. E.E. z dne 19. 12. 2016. To mnenje je bilo izdelano v odškodninskem sporu, v katerem je tožnik nastopal kot toženec in ki je bil končan s sodbo Delovnega sodišča v Kopru Pd 136/2016 z dne 28. 3. 2017 (priloga A/28). Iz 8. točke obrazložitve te sodbe ter nespornih navedb tožnika v pripravljalni vlogi z dne 29. 6. 2017 (list. št. 312) in tožene stranke v pripravljalni vlogi z dne 22. 6. 2017 (list. št. 308) izhaja, da je odvetnik tožnika (toženca v navedenem odškodninskem sporu) na naroku dne 20. 10. 2015 sodišču predlagal, naj postavi izvedenca psihiatrične stroke, ki bo po pregledu tožnika, njegove medicinske dokumentacije o psihiatričnem zdravljenju v bolnišnici v letu 2015 in fotografij v spisu, podal mnenje o tem, ali je pri tožniku podana kakšna duševna motnja, zaradi katere je imel potrebo po nakupih in kopičenju nepotrebnih stvari. V tem postopku obnove je tožnik v navedeni pripravljalni vlogi z dne 29. 6. 2017 sicer navajal, da se naroka 20. 10. 2015 ni osebno udeležil, kar ni pomembno, saj imajo po 92. členu ZPP pravdna dejanja, ki jih opravi pooblaščenec v mejah pooblastila, enak pravni učinek, kakor če bi jih opravila stranka. Tudi vednost pooblaščenca se pripiše stranki. Okoliščina, da stranko zastopa pooblaščenec, ne sme povzročiti bremen, rizikov in negotovosti za nasprotno stranko. Navedeno pomeni, da je tožnik že takrat izvedel za okoliščine, na podlagi katerih se je v odškodninskem sporu pojavil dvom v njegovo razsodnost v času očitanih kršitev v letih 2009 in 2010. 14. Pravočasnost predloga za obnovo postopka ZPP veže na dan, ko je stranka mogla navesti sodišču novo dejstvo oziroma nova dokazila, ne pa na dan, ko je ta dokazila prejela (II Ips 421/2001, VIII Ips 560/2007). Tožnik bi lahko že 20. 10. 2015, ko se je v odškodninskem sporu pojavil dvom v razsodnost in je predlagal izvedbo dokaza z ustreznim izvedencem, istočasno vložil predlog za obnovo postopka, v katerem bi uveljavljal novo dejstvo, to je nerazsodnost v času očitanih kršitev iz izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Za presojo pravočasnosti predloga za obnovo iz obnovitvenega razloga po 10. točki 394. člena ZPP ni odločilen trenutek, ko se je tožnik prepričal o resničnosti novega dejstva, temveč bi moral obnovitveni predlog vložiti v tridesetih dneh od takrat, ko je izvedel za zatrjevano (po njegovem mnenju novo) dejstvo nerazsodnosti, ki jo je ugovarjal. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrglo predlog za obnovo postopka kot prepozen. S tem, ko je sodišče prve stopnje ugotovilo, da predlog za obnovo postopka ni bil vložen v zakonitem roku iz 396. člena ZPP, je posledično utemeljeno zavrnilo dokazni predlog z zaslišanjem dr. E.E. in dr. F.F. Zatrjevana bistvena kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.

15. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v skladu z 2. točko 365. člena ZPP potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

16. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbe (prvi odstavek 165. in 154. člena ZPP).