Jedro

Tožničin tožbeni zahtevek za izplačilo razlike v plači iz naslova dodatka zaradi posebnih obremenitev ter odgovornosti, in sicer med 5 % dodatkom, ki ga je prejemala in 20 % dodatkom, do katerega bi bila upravičena na podlagi odločbe tožene strank, ni utemeljen, saj je odpadla pravna podlaga za izplačilo tega dodatka (odločba je bila razveljavljena, poleg tega pa je tožnica dodatek v višini, kot bi ji pripadal na podlagi Uredbe o količnikih za določitev osnovne plače in dodatkih zaposlenim v službi Vlade RS in v upravnih organih, v vtoževanem obdobju tudi prejemala).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v prvem odstavku izreka izpodbijane sodbe zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, v katerem je zahtevala izplačilo zneska 10.639,93 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posamičnih mesečnih zneskov v plačilo do plačila in sicer za obdobje od aprila leta 2002 do maja 2006, kot to izhaja iz I. točke izreka izpodbijane sodbe. V II. točki izreka je odločilo, da tožnica sama krije svoje stroške postopka, toženi stranki pa je dolžna povrniti njene pravdne stroške v višini 872,50 EUR, v 8 dneh, v primeru zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov z laično pritožbo pritožuje tožnica in predlaga pritožbenemu sodišču, da njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi njenemu tožbenemu zahtevku, oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje, v obeh primerih pa tožnici prizna povračilo stroškov tega postopka. V pritožbi navaja, da izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti, ker sodišče prve stopnje ni pretehtalo in ocenilo tožničine navedbe in z njo povezanih dokazov, da je dne 11. 6. 2003 postala odločba Vlade RS z dne 10. 12. 2002, ki je tožnici priznavala 20 % dodatek, pravnomočna. Tega dejstva ne spremeni novo izdana nezakonita odločba z dne 9. 9. 2003, s katero je bila odločba z dne 10. 12. 2002 spremenjena tako, da je bil dodatek zaradi posebnih obremenitev znižan na 5 %. Ta odločba je bila namreč odpravljena, ponovno pa tožena stranka o zahtevku do danes sploh ni odločala. Sodišče prve stopnje je prav tako spregledalo navedbo tožnice, da ji ob nekaterih plačah ni bil obračunan niti 5 % dodatek. Če bi sodišče vpogledalo v plačilne liste, bi to nedvomno ugotovilo. Ker tega ni storilo, je nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Glede na navedeno sodišče prve stopnje tožnici tudi ne bi smelo naložiti v breme stroške tožene stranke.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo niti v pritožbi zatrjevane bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, niti preostalih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in da je na popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje sprejelo tudi materialnopravno pravilno odločitev.

Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je predmet tega individualnega delovnega spora tožbeni zahtevek tožnice, ki ga je od tožene stranke vtoževala z nasprotno tožbo. Nasprotna tožba je bila vložena v spis skupaj z odgovorom na tožbo in pobotnim ugovorom v zadevi, ki se je pred sodiščem prve stopnje vodila pod opr. št. I Pd 1496/2009, kjer je tožeča stranka (Republika Slovenija) od tožene stranke (A.A.) vtoževala vračilo preveč izplačane plače pcto. 201,58 EUR.

V tem individualnem delovnem sporu je tožnica vtoževala izplačilo razlike v plači iz naslova dodatka zaradi posebnih obremenitev ter odgovornosti in sicer med 5 % dodatkom, ki ga je v obdobju od aprila 2002 do maja 2006 prejemala in 20 % dodatkom, do katerega bi bila upravičena na podlagi odločbe tožene stranke z dne 10. 12. 2002. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da je bila tožnici dejansko izdana odločba dne 10. 12. 2002 (A1), s katero ji je bil priznan dodatek zaradi posebnih obremenitev ter odgovornosti v višini 20 % osnovne plače za obdobje od 1. 5. 2002 dalje. V to odločbo pa je posegel sklep tožene stranke z dne 9. 9. 2003 (B3) tako, da je tožnici dodatek zaradi posebnih obremenitev ter odgovornosti za obdobje od 1. 5. 2002 znižal na 5 % osnovne plače. Zoper citirani sklep je tožena stranka vložila pritožbo, pritožbi pa je drugostopenjski organ tožene stranke ugodil. Z odločbo z dne 28. 10. 2003 (B4) je izpodbijani sklep z dne 9. 9. 2003 v celoti odpravil, medtem ko je po nadzorstveni pravici odločbo z dne 10. 12. 2002 o določitvi dodatka zaradi posebnih obremenitev ter odgovornosti v višini 20 % osnovne plače razveljavil in zadevo vrnil v ponovno odločanje. Ponoven postopek za odločanje o tem dodatku pri toženi stranki ni bil izveden (kljub dvema zahtevama tožnice – A2). Sodišče prve stopnje je na podlagi Uredbe o količnikih za odločitev osnovne plače in dodatkih zaposlenim v službi Vlade RS in v upravnih organih (v nadaljevanju Uredba; Ur. l. RS, št. 35/96 in nadalj.) ugotovilo, da tožnici po tej Uredbi dodatek za posebne obremenitve in odgovornosti ne pripada v višini 20 % osnovne plače (kar tožnica v pritožbi niti ne izpodbija), temveč je bila tožnica v tem obdobju upravičena do izplačila tega dodatka v višini 5 % osnovne plače (kar je v spornem obdobju tudi dobivala izplačevano). Glede na navedeno je sodišče prve stopnje tudi po ugotovitvi pritožbenega sodišča tožbeni zahtevek tožnice za izplačilo razlike tega dodatka utemeljeno zavrnilo, saj je odpadla pravna podlaga za izplačilo tega dodatka (odločba z dne 10. 12. 2002 je bila razveljavljena, poleg tega pa je tožnica dodatek v višini, kot bi ji pripadal na podlagi Uredbe, v vtoževanem obdobju tudi prejemala). Pritožbeno sodišče ob tem dodaja, da je bil sicer del tožničinega tožbenega zahtevka za izplačilo vtoževane razlike v dodatku utemeljeno zavrnjen tudi na podlagi dejstva, da je bil del tožničine terjatve zastaran. Iz spisovnih podatkov je razvidno, da je tožnica tožbo vložila 20. 11. 2009, kar pomeni, da so zastarale njene glavnične terjatve, ki so dospele v plačilo pred 20. 11. 2004, terjatve iz naslova zakonskih zamudnih obresti od vtoževanih zneskov pa za obdobje pred 20. 11. 2006 (člen 206 Zakona o delovnih razmerjih; Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj., člen 346, člen 347 Obligacijskega zakonika; Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj.). Tožena stranka je ugovor zastaranja glavničnih terjatev in ugovor zastaranja zakonskih zamudnih obresti podala na prvem naroku za glavno obravnavo dne 7. 11. 2012, kar jasno izhaja iz zapisnika navedenega naroka.

Glede na to, da je sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe pojasnilo, zakaj odločba z dne 10. 12. 2002 ni veljavna pravna podlaga za ugoditev tožničinemu tožbenemu zahtevku, tožnica v pritožbi neutemeljeno očita sodišču prve stopnje bistveno kršitev določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi jo sodišče prve stopnje storilo s tem, ker se naj ne bi opredelilo do pravnomočnosti citirane odločbe v obrazložitvi izpodbijane sodbe. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek tožnice o nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju, ki naj bi bilo posledica tega, da sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, če je bil tožnici v celotnem vtoževanem obdobju obračunan in izplačan sporni dodatek v višini 5 %. Tožnica v postopku pred sodiščem prve stopnje niti ni zatrjevala, da v vtoževanem obdobju tega dodatka v višini 5 % ne bi prejemala. Prav nasprotno, iz točke 2 njene nasprotne tožbe izhaja, da je prejemala v spornem obdobju le dodatek v višini 5 % in ne 20 %, kot je to izhajalo iz odločbe z dne 10. 12. 2002. Glede na takšno trditveno podlago tožnice sodišču prve stopnje ni bilo potrebno ugotavljati, če je bil tožnici v celotnem vtoževanem obdobju obračunan in izplačan ta dodatek v višini 5 % osnovne plače, saj obračun ter izplačilo tega dodatka do višine 5 % osnovne plače v postopku pred sodiščem prve stopnje sploh nista bila sporna.

Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožnice zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 1. odstavku 165. člena ZPP. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.