Jedro

Sposobnost biti stranka imajo vse pravne osebe (1.odstavek 77.člena ZPP), tudi podjetje, ki je v stečaju (seveda podjetje v stečaju zastopa zakoniti zastopnik t.j. stečajni upravitelj, kar je že vprašanje pravdne sposobnosti stranke, 80. člen ZPP). Pri tožeči stranki, ki je podjetje v stečaju in ga zastopa zakoniti zastopnik, zato kršitve določb pravdnega postopka iz določila 10.točke 2.odstavka 354.člena ZPP ni zaslediti.

Na pogodbeno razmerje in na materialnopravna upravičenja iz prevzetih obveznosti med strankama, sprememba sedeža podjetja ne more vplivati.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke, ki je zahtevala ugotovitev, da pravno dejanje stečajnega dolžnika, t.j. sklenitev posojilne pogodbe s toženo stranko, nima pravnega učinka nasproti stečajni masi stečajnega dolžnika ter vrnitev 500.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 14.6.1990 do plačila ter pravdne stroške.

Tožena stranka se je pritožila, vendar je sodišče druge stopnje njuno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper to sodbo vlaga toženec revizijo zaradi kršitev določila 10.točke 2.odstavka 354.člena ZPP in zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in napadeno sodbo spremeni tako, da pritožbi ugodi in tožbeni zahtevek stroškovno zavrne oz. podrejeno, da obe sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Pravno nevzdržna je situacija, da sedaj obstajata dve podjetji, eno v Zagrebu in eno v Ljubljani, ki je v stečaju. Vsekakor je v Zagrebu registrirano podjetje ista pravna oseba, ker je bil 16.1.1991 prenešen sedež iz V. v Zagreb. Da gre za isto pravno osebo, priča prepis registerskega lista Okrožnega gospodarskega sodišča v Zagrebu, pa tudi dejstvo, da je bila pri SDK Republike Hrvatske prijavljena terjatev tega podjetja nasproti Republiki Sloveniji. Iz registra Temeljnega sodišča v Ljubljani pa izhaja, da obstaja še tretje podjetje v V., saj je stečajni upravitelj podjetja, prenesel sedež podjetja iz Zagreba v V. in to je sedaj novo podjetje. Zato tožeča stranka nima aktivne legitimacije, ampak le zagrebško podjetje.

Na vročeno revizijo (390.člen ZPP) je tožeča stranka odgovorila. V odgovoru navaja, da tožena stranka ponovno razpravlja o prenosu sedeža stečajnega dolžnika, o začetku stečajnega postopka in pristojnosti, kar vse je bilo rešeno s pravnomočnimi odločbami in kar ni predmet tega postopka.

Javni tožilec Republike Slovenije pa se o vročeni reviziji (390.člen ZPP) ni izjavil. Revizija ni utemeljena.

Tožena stranka zatrjuje, da je sodišče bistveno kršilo določbe pravdnega postopka in sicer določilo 10.točke 2.odstavka 354.člena ZPP ter zatrjevano kršitev obrazloži s tem, da prvo podjetje ne more biti tožeča stranka, saj ima aktivno legitimacijo le zagrebško podjetje.

Pri ugotavljanju ali gre za absolutno bistveno krišitev določb pravdnega postopka iz določila 10.točke 2.odstavka 354.člena ZPP (na katero pazi revizijsko sodišče tudi po uradni dolžnosti, 386.člen ZPP), se preizkuša strankina sposobnost biti stranka v pravdi, nadalje njena pravdna (procesna) sposobnost in ali so podane pomanjkljivosti pri zastopanju. Glede na revizijski očitek, pa je potrebno ugotoviti, da je sposobnost biti stranka v procesnopravnem pomenu lastnost določenega subjekta, da je lahko nosilec procesnih pravic in dolžnosti (v trajnem pomenu in ne le v predmetni pravdi). Sposobnost biti stranka imajo vse pravne osebe (1.odstavek 77.člena ZPP), tudi podjetje, ki je v stečaju (seveda podjetje v stečaju zastopa zakoniti zastopnik t.j. stečajni upravitelj, kar je že vprašanje pravdne sposobnosti stranke, 80.člen ZPP). Pri tožeči stranki, ki je podjetje v stečaju in ga zastopa zakoniti zastopnik, zato kršitve določb pravdnega postopka iz določila 10.točke 2.odstavka 354.člena ZPP ni zaslediti.

Kar pa očita tožena stranka tožeči stranki v zvezi z aktivno legitimacijo spada pod revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Kdo je lahko subjekt (tožbenega) zahtevka, v danem primeru upnik, pa pove materialno pravo oz. v konkretnem primeru posojilna pogodba z dne 13.6.1990 med podjetjem iz V., ki ga zastopa direktor in toženo stranko (priloga A3). Da je bil nad podjetjem iz V. začet stečajni postopek, med pravdnima strankama ni bilo nikoli sporno. Taka ugotovitev sledi tudi iz dokaznega postopka sodišča prve stopnje (prim. sklep Temeljnega sodišča v Ljubljani, enota v Ljubljani, opr. št. St...). Sodišči prve in druge stopnje sta tudi ugotovili, da je bil sedež podjetja iz V. od 16.1.1991 do 5.2.1992 prenešen v Zagreb in bil 5.2.1992 nato vrnjen v V. Sicer pa je potrebno opozoriti, kot je že zapisalo sodišče druge stopnje, da na pogodbeno razmerje in na materialnopravna upravičenja iz prevzetih obveznosti med strankama, sprememba sedeža podjetja ne more vplivati. Iz povedanega sledi, da so vse revizijske trditve v zvezi z obstojem več podjetij s tem imenom, nerelevantne. Revizijsko sodišče pa k razlogom sodbe sodišča druge stopnje glede pravilne uporabe materialnega prava t.j. določila 112. člena Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (Uradni list SFRJ št. 84/89), nima kaj dodati.

Tožena stranka v reviziji še navaja vrsto okoliščin o obstoju terjatev podjetja iz Zagreba nasproti Republiki Sloveniji. Te navedbe so poskus izpodbijanja dejanskega stanja, kar na revizijski stopnji ni dopustno (3.odstavek 385.člena ZPP).

Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena in ne razlogi, na katere mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti, je bilo potrebno revizijo zavrniti kot neutemeljeno (393.člen ZPP).