Jedro

Pravnomočna obsodba zaradi kaznivega dejanja neupravičenega prometa z mamili je utemeljen razlog za zavrnitev prošnje za podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje na podlagi 4. alinee prvega odstavka 55. člena ZTuj-2, saj potrjuje obstoj resnih razlogov za sum, da utegne tožnik pomeniti nevarnost za javni red in varnost.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Upravna enota Izola (v nadaljevanju tožena stranka) zavrnila prošnjo A.A. (v nadaljevanju tožnik) za podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji iz razloga zaposlitve ali dela (točka 1. izreka). Odločila je, da mora tožnik Republiko Slovenijo zapustiti v roku 15 dni od dokončne odločbe (točka 2. izreka). V obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja, da je dne 29. 10. 2013 prejela prošnjo za podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje tožnika iz razloga zaposlitve ali dela na podlagi 37. člena Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2). Po tem, ko je tožnik svojo vlogo na poziv tožene stranke dopolnil je po uradni dolžnosti ugotovila, da je tožnik zabeležen v kazenski evidenci, saj je bil s sodbo Okrožnega sodišča v Kopru ter Višjega sodišča v Kopru obsojen zaradi kaznivega dejanja neupravičenega prometa z mamili po prvem odstavku 186. člena Kazenskega zakonika Republike Slovenije (v nadaljevanju KZ-1). Iz pravnomočne sodbe Okrožnega sodišča v Kopru opr. št. IK 30786/12 z dne 26. 10. 2012 in pravnomočne sodbe Višjega sodišča v Kopru opr. št. III Kp 30786/2012 z dne 31. 2. 2012 izhaja, da je bil za očitano kaznivo dejanje tožnik obsojen na zaporno kazen dveh let zapora. Pravnomočna sodba sodišča pa je nesporno utemeljen razlog za zavrnitev prošnje za podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje na podlagi 4. alinee prvega odstavka 55. člena ZTuj-2. Teža storjenega kaznivega dejanja, za katerega je bil tožnik pravnomočno obsojen potrjuje obstoj resnih razlogov za sum, da utegne pomeniti nevarnost za javni red in varnost iz 4. alinee 55. člena ZTuj-2. Dejstvo, da ima tožnik v Republiki Sloveniji ožje sorodnike, da je zaposlen in da namerava v Sloveniji prebivati in si ustvariti pogoje za bivanje v Sloveniji pa ne dosega zadostne teže, da bi se zahtevku ugodilo ter tako izdalo dovoljenja za začasno prebivanje, saj ni mogoče spregledati, da je tožnik hujše kršil predpis Republike Slovenije. Tujec katerega namen prebivanja v Republiki Sloveniji je zaposlitev ali delo, ne more izkazovati izpolnjevanja pogojev samo z izdanim delovnim dovoljenjem ter pogodbo o zaposlitvi, temveč tudi s spoštovanjem predpisov Republike Slovenije.

Ministrstvo za notranje zadeve je s svojo odločbo št. 2141-22/2014/2 (1312-16) z dne 13. 3. 2014 pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo.

Tožnik v tožbi izpodbija odločbo tožene stranke iz vseh razlogov po prvem odstavku 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Toženi stranki očita, da ni upoštevala tožnikovega zatrjevanja, da mu je bila droga podtaknjena. Tožena stranka je zgolj slepo sledila izreku kazenske sodbe, pravnomočna odločba pa ne more vedno pomeniti zaključka, da so podani zahtevani razlogi po 55. členu ZTuj-2. Pri presoji, ali obstajajo razlogi po prvem odstavku 55. člena ZTuj-2 mora upravni organ upoštevati vse podatke in okoliščine, iz katerih je razvidno prosilčevo obnašanje v preteklem obdobju in na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja oceniti ali navedeni razlogi obstajajo. Tožena stranka je zgolj pavšalno ugotovila, da ima tožnik v Republiki Sloveniji družino in da je zaposlen, pri tem pa se ni opredelila do tega, da bi v letu 2014 pridobil pravico do dovoljenja za stalno prebivanje, da ima v Sloveniji dekle, s katerim se namerava poročiti ter da je zaporno kazen prestal in da je kaznivo dejanje zgolj nesrečen dogodek, saj mu je bila droga podtaknjena ter da dogodek obžaluje in da se bo v bodoče podrejal pravnemu redu Republike Slovenije. Izpodbijana odločba je glede na navedeno pomanjkljiva in se ne da preizkusiti.

Nadalje navaja, da je bil tožnik 29. 11. 2013 pogojno odpuščen s prestajanja kazni, kar pomeni, da je Komisija za pogojni odpust ocenila, da je mogoče utemeljeno pričakovati, da tožnik ne bo ponovil kaznivega dejanja. Pri tem pa je upoštevala, da zoper tožnika ne tečejo nobeni drugi kazenski postopki, njegovo vedenje med prestajanjem kazni, torej je zaključila, da je pričakovati, da tožnik ne bo več ponavljal kaznivih dejanj. Pri tem je upoštevala, da je tožnik sam prostovoljno odšel na prestajanje kazni, čemur bi se izognil, če bi zapustil Republiko Slovenijo. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo tožene stranke odpravi.

Tožena stranka je sodišču posredovala upravni spis, odgovora na tožbo pa ni podala.

K točki I. izreka: Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, ima oporo v navedenih spisih ter izhaja iz podatkov v upravnih spisih. Sodišče zaradi tega v celoti sledi obrazložitvi izpodbijane odločbe ter odločbe upravnega organa druge stopnje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi s tožbenimi ugovori pa še dodaja: Izdaja dovoljenja za začasno prebivanje zaradi zaposlitve ali dela ureja ZTuj-2 v 37. členu, določa, da se tujcu, ki želi v Republiki Sloveniji prebivati zaradi zaposlitve ali dela, lahko izda dovoljenje za začasno prebivanje, če ima delovno dovoljenje ali če izpolnjuje pogoje, ki jih za opravljanje posamezne dejavnosti določajo zakoni in drugi predpisi Republike Slovenije, kadar tujec za opravljanje teh dejavnosti delovnega dovoljenja ne potrebuje (prvi odstavek 37. člena ZTuj-2). Ob izpolnjevanju pogojev 3. in 4. odstavka 37. člena ZTuj-2 se dovoljenje za prvo prebivanje tujcu lahko podaljša. Splošni pogoji za izdajo dovoljenja za prebivanje tujcev v Republiki Sloveniji so določeni v 33. členu ZTuj-2. V 55. členu ZTuj-2 pa so določeni razlogi za zavrnitev izdaje dovoljenja. V 4. alinei prvega odstavka 55. člena ZTuj-2 je kot razlog za zavrnitev določen obstoj resnih razlogov za sum, da utegne tujec pomeniti nevarnost za javni red in varnosti ali mednarodne odnose Republike Slovenije in obstoj suma, da bo njegovo prebivanje v državi povezano z izvajanjem terorističnih ali drugih nasilnih dejanj, nezakonitimi obveščevalnimi dejavnostmi, proizvodnjo ali prometom z drogami ali izvrševanjem drugih kaznivih dejanj.

Tudi po mnenju sodišča je tožena stranka pravilno presodila, da pri tožniku obstajajo razlogi za zavrnitev, ki so podani v 4. alinei prvega odstavka 55. člena ZTuj-2. Obrazložitev izpodbijane odločbe po presoji sodišča vsebuje vsa pravno relevantna dejstva, ki jih organ tudi veže na ustrezno pravno podlago. Sodišče zato zavrača tožbeni ugovor, da je obrazložitev izpodbijane odločbe nezadostna. Tudi po mnenju sodišča je teža storjenega kaznivega dejanja, za katerega je bil tožnik pravnomočno obsojen taka, da je bilo potrebno pritožnikovo prošnjo zavrniti. Sodišče pri tem poudarja, da upoštevaje 4. alineo 55. člena ZTuj-2 zadostuje obstoj resnih razlogov za sum, da utegne prosilec pomeniti nevarnost za javni red in varnost, da bo njegovo prebivanje v državi povezano z proizvodnjo ali prometom z drogami ali z izvrševanjem drugih kaznivih dejanj. Za odločanje o stvari pa so neupoštevne tožbene navedbe, ki se nanašajo na samo prestajanje kazni in pogojni odpust, saj le te predstavljajo tožbeno novoto, ki je v skladu s tretjim odstavkom 20. člena ZUS-1 v tožbi ne more uveljavljati.

Po mnenju sodišča je upravni organ prve stopnje pravilno ugotovil okoliščine, pomembne za presojo v mejah pooblastil za odločanje po prostem preudarku. Meje pooblastila so določene kot vsebinski pogoj za izdajo dovoljenja za prebivanje tujca zaradi zaposlitve ali dela po 37. členu ZTuj-2. Tožena stranka je relevantne okoliščine dovolj razjasnila, v okviru namena, zaradi katerega je pooblastilo za odločanje po prostem preudarku upravnemu organu tudi dano (varovanje pravic drugih ter javnega interesa). Pri tem je imela tožena stranka v izvedenem ugotovitvenem postopku dovolj podlage za odločitev, da se tujcu dovoljenje za prebivanje ne izda (55. člen ZTuj-2).

Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen in da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.

K točki II. izreka: Odločitev o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, ko sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.