Jedro

Dodatek za pomoč in postrežbo je uživalcem pokojnine glede na 101. člen ZPIZ-2 mogoče priznati le, če sta pomoč in postrežba potrebni za opravljanje bodisi večine ali vseh osnovnih življenjskih potreb. Ker pri tožnici ni izkazan dejanski stan iz 101. člena ZPIZ-1, je z izpodbijano sodbo tožbeni zahtevek na odpravo zavrnilnih posamičnih upravnih aktov iz predsodnega upravnega postopka in priznanje pravice do dodatka za pomoč in postrežbo zakonito zavrnjen.

Novi ZPIZ-2, ki se uporablja od 1. 1. 2013 dalje, ne zagotavlja več pravice do invalidnine za telesno okvaro, katere vzrok je bolezen ali poškodba izven dela, temveč glede na prehodno določbo 403. člena ZPIZ-2 samo še za telesne okvare, ki so posledica poškodbe pri delu ali poklicne bolezni. Zato tožnici invalidnine ni mogoče priznati.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo odločb tožene stranke št. ... z dne 23. 1. 2014 in ... z dne 10. 8. 2013 ter št. ... z dne 24. 1. 2014 in št. ... z dne 10. 8. 2013 ter posledično zahtevano pravico do dodatka za pomoč in postrežbo ter pravico do invalidnine za telesno okvaro, ker je presodilo, da so izpodbijani zavrnilni posamični upravni akti pravilni in zakoniti.

Zoper sodbo se pritožuje tožnica, smiselno zaradi nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja. Vztraja pri zahtevkih, ker meni, da je do vtoževanih pravic upravičena zaradi nenehnih stalnih bolečin po celem telesu. V kolikor sodišče nima namena ugoditi zahtevku za pomoč in postrežbo naj prizna vsaj invalidnino za telesno okvaro. Predlaga ugodno rešitev pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Tožnica ne navaja ničesar takega, kar bi lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane zavrnilne sodbe, izdane ob prepričljivo ugotovljenem dejanskem stanju in pravilno uporabljenem materialnem pravu. V postopku ni prišlo niti do procesnih kršitev iz drugega odstavka 350. člena v zvezi s 339. členom Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 in 45/2008; v nadalj. ZPP) na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti. Ker je izpodbijana sodba temeljito obrazložena, je v zvezi s pritožbo tožnice potrebno poudariti le še naslednje.

V obravnavani zadevi gre za spor o dveh pravicah iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja, in sicer o dodatku za pomoč in postrežbo ter invalidnini iz naslova telesne okvare. Glede na to, da sta bili zahtevi v predsodnem upravnem postopku vloženi 18. 6. 2013, je pravna podlaga za pritožbeno rešitev zadeve podana v novem Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/2012 s poznejšimi spremembami; v nadalj. ZPIZ-2), ki velja od 1. 1. 2013 dalje.

Dodatek za pomoč in postrežbo je uživalcem pokojnine glede na 101. člen ZPIZ-2 mogoče priznati le, če sta pomoč in postrežba potrebni za opravljanje bodisi večine ali vseh osnovnih življenjskih potreb. Torej kadar zaradi trajnih sprememb v zdravstvenem stanju ne morejo zadovoljevati osnovnih življenjskih potreb, ker se niti ob posebnih prizadevanjih in ob pomoči ortopedskih pripomočkov ne morejo samostojno gibati v stanovanju in zunaj njega, se samostojno hraniti, oblačiti in slačiti, se obuvati in sezuvati, skrbeti za osebno higieno, niti opravljati drugih življenjskih opravil, nujno potrebnih za ohranjanje življenja. Takšno dejansko stanje pa po prepričljivi dejanski ugotovitvi prvostopenjskega sodišča v tožničinem primeru zagotovo ni izkazano.

V skladnih mnenjih IK I z dne 11. 7. 2013 in IK II z dne 9. 10. 2013 v povezavi z izpovedjo dr. A.A. (list. št. 10 in 11 v sodnem spisu ) je imelo sodišče prve stopnje strokovno medicinsko dovolj prepričljivo in objektivizirano podlago za zaključek, da je bila tožnica do izdaje izpodbijane drugostopenjske upravne odločbe še zmožna samostojno zadovoljevati večino osnovnih življenjskih potreb. Iz izvida osebnega pregleda ob obisku na domu dne 6. 7. 2013 namreč izhaja, da je tožnica ob prihodu okopavala rože in čistila plevel pred hišo. Ob sebi je imela hoduljo, ki jo je uporabljala za hojo zunaj. Ugotovljena je bila ohranjena gibljivost zgornjih okončin, primerna groba moč rok in ohranjen pincetni prijem. Na spodnjih okončinah je bilo ugotovljeno, da je desno koleno nekoliko zadebeljeno, desni gleženj normalno, levi pa omejeno gibljiv, in da se je sede sklonila do sredine goleni. Sicer se je tožnica ob vstopu v stanovanje preobula in zamenjala hoduljo. Hkrati je bilo ugotovljeno, da uporablja sobno stranišče ob postelji ter občasno kopalnico s tuš kabino.

Ker ob predhodno opisanem funkcionalnem statusu, pri tožnici ni izkazan dejanski stan iz 101. člena ZPIZ-1, je z izpodbijano sodbo tožbeni zahtevek na odpravo zavrnilnih posamičnih upravnih aktov iz predsodnega upravnega postopka in priznanje pravice do dodatka za pomoč in postrežbo, zakonito zavrnjen.

Enako velja za vtoževano pravico do invalidnine za telesno okvaro. Novi ZPIZ-2, ki se uporablja od 1. 1. 2013 dalje, več ne zagotavlja pravice do invalidnine za telesno okvaro, katere vzrok je bolezen ali poškodba izven dela, temveč glede na prehodno določbo 403. člena ZPIZ-2 samo še za telesne okvare, ki so posledica poškodbe pri delu ali poklicne bolezni. Navedeno seveda pomeni, da tožnici invalidnine ne bi bilo mogoče priznati niti, če bi bila zaradi poškodbe izven dela ugotovljena višja stopnja telesne okvare, kot v predsodnem upravnem postopku, saj zato več ni zakonske podlage.

V zvezi z nepregibnostjo levega stopala po zlomu gležnja, je bila namreč pri tožnici že od 4. 2. 1997 ugotovljena 40 % telesna okvara zaradi poškodbe izven dela po poglavju VII B točka 13, ki pa po skladnih mnenjih IK I z dne 11. 7. 2013 in IK II z dne 9. 10. 2013, ostaja nespremenjena. Glede na to, da v konkretnem primeru sploh ne more biti izpolnjen dejanski stan iz 403. čl. ZPIZ-2, je z izpodbijano sodbo zakonito zavrnjen tožbeni zahtevek na odpravo zavrnilnih posamičnih upravnih aktov z dne 10. 8. 2013 in 24. 1. 2014 in posledično tudi vtoževana pravica do invalidnine za telesno okvaro.

Na koncu je potrebno le še pojasniti, da pritožničine navedbe o neprestanih bolečinah celega telesa, same po sebi niso odločilne. Ne vplivajo namreč na ugotovljen funkcijski status, ki je edino pravno relevanten za pravilno oceno potrebe po pomoči in postrežbi drugega pri zadovoljevanju osnovnih življenjskih potreb, niti na oceno obstoja višje stopnje ali drugačnega vzroka od že ugotovljene 40 % telesne okvare zaradi posledic poškodbe izven dela.

Ker je izpodbijana zavrnilna sodba pravilna in zakonita, je bilo potrebno pritožbo ob uporabi 353. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti in razsoditi, kot je razvidno iz izreka te sodne odločbe.