Jedro

Tožnik neutemeljeno zatrjuje, da mu vabilo na zagovor ni bilo vročeno dne 20. 2. 2012, ker mu ni bilo vročeno v skladu s pravili ZDR in ZPP (datum vročitve na vročilnici je vpisal vročevalec in ne tožnik, datum je zapisan s številkami, ne z besedo). Delodajalec mora delavca pisno seznaniti z očitanimi kršitvami in mu omogočiti zagovor, kar pa ne pomeni, da mora to storiti na vročilnici, ki je po ZPP namenjena za vročanje sodnih pisanj, temveč lahko to stori na kakšen drug ustrezen način. Sicer pa že določilo šestega odstavka 149. člena ZPP vsebuje pravila za primer, ko je v vročilnici netočno zapisan datum vročitve. V takšnih primerih se pisanja ne štejejo za nevročeno, temveč se šteje, da je bila vročitev opravljena tistega dne, ko je bilo pisanje dejansko vročeno. Vročitev se lahko dokazuje tudi z drugimi dokazi in napaka pri izpolnjevanju vročilnice (da je datum vročitve na vročilnici zapisal vročevalec in ne tožnik) nima za posledico domnevne nevročitve, kot to zmotno zatrjuje tožnik.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval ugotovitev, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 28. 2. 2012 nezakonita in se razveljavi; da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo in še vedno neprekinjeno traja z vsemi pravicami, ki bi tožniku šle, v kolikor do odpovedi pogodbe o zaposlitvi ne bi prišlo; da je tožena stranka dolžna tožniku vzpostaviti delovno razmerje, ga pozvati nazaj na delovno mesto prodajalca, ga prijaviti v zavarovanje in mu priznati delovno dobo za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do vrnitve tožnika na delo, mu vpisati delovno dobo v delovno knjižico in mu zagotoviti vpis delovne dobe v evidenco pri ZPIZ; da je tožena stranka dolžna tožniku za čas od 28. 2. 2012 do ponovnega nastopa na delo obračunati bruto plače v višini vsakokratnega mesečnega zneska 1.703,33 EUR bruto, od bruto zneskov obračunati in plačati vse davke in prispevke ter po odvodu davkov in prispevkov plačati tožniku neto zneske skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka). Odločilo je, da tožnik in tožena stranka krijeta vsaka svoje stroške postopka (II. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo v zavrnilnem delu vlaga tožnik pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da se ne strinja ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je tožena stranka pravočasno vročila tožniku pisno vabilo na zagovor pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, kar je izkazano za verodostojno izpovedjo vročevalca in vročilnico z dne 20. 2. 2012. Bistveno pri vročanju je, da se izkaže pravilen in resničen datum vročitve pisanja, pri čemer mora tisti, kateremu se pisanje vroča, to je prejemnik sam, na vročilnici z besedo napisati dan prejema pisanja. V spornem primeru pa iz izpovedi vročevalca izhaja, da je datum zapisa na predmetni vročilnici zapisal vročevalec in ne prejemnik, to je tožnik. Prav tako je izpovedal, da se je on zmotil pri zapisu, torej je on zapisoval datum, pri čemer je povedal, da se je on zmotil pri zapisu. Datum vročitve tudi ni zapisal z besedo, temveč s številkami, kar je v direktnem nasprotju s prvim odstavkom 149. člena ZPP. Tožnik je pismen in zna pisati, toženec pa tudi ni zatrjeval, da se tožnik ni mogel podpisati in le v tem primeru bi lahko vročevalec sam zapisal datum prejema z besedo. Bistveno je, da je dokaz B4 sestavljen iz dveh listov, prvi predstavlja pooblastilo, drugi pa vročilnico, pri čemer gre za dva fizično različna lista, ki sta se naknadno s sponko spela skupaj. Tudi v kolikor bi tožnik podpisal prvi list, bi to pomenilo, da je s svojim podpisom prejel pooblastilo za vročitev vabila na razgovor. Gre namreč za pooblastilo, s katerim je A. d.d. pooblaščal prevzemnika tega pooblastila za vročitev vabila na razgovor. Drugi list predstavlja vročilnico, s katerim se vroča vabilo na zagovor in na tej vročilnici je datum vročitve, seveda s številko napisan dvakrat in obakrat enako, to je 20. 12. 2012. Iz izpovedi tožnika, ki se nanaša na predmetno vročitev, ne izhaja, ali so mu bile posamezne listine vročene, kaj mu je bilo sploh vročeno in kdaj mu je bilo vročeno, ter je vsaka drugačna razlaga sodišča v zvezi s tem neustrezna. Izpodbijana sodba tudi navaja, da mora delavec upoštevati zahteve in navodila delodajalca, ter da mora tožnik skladno z 9. členom pogodbe o zaposlitvi upoštevati vsa navodila delodajalca, izdana v pisni ali drugi obliki. Navodilo o poslovanju bencinskega servisa, na kršitev katerega se sklicuje toženec, je izdala družba A. d.d., kar jasno izhaja iz samega navodila. To navodilo predstavlja navodilo družbe A. d.d., ne pa navodilo tožene stranke. Tudi pogodba o zaposlitvi je sklenjena med tožnikom in tožencem in nikjer ne določa, da je tožnik dolžan spoštovati navodila družbe A. d.d.. Glede na dejstvo, da ima toženec status samostojnega podjetnika, se toženec in A. d.d. ne štejeta za povezani družbi, da bi moral tožnik zaradi tega spoštovati navodila A. d.d.. Enako pa velja tudi za Okrožnico ..., na katero se sklicuje toženec. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe kot neutemeljene in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov navedenih v pritožbi, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Tožnik pritožbenega razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka sicer ne uveljavlja tako, da bi te kršitve formalno opredelil v skladu z določbo 339. člena ZPP, vendar je iz pritožbenih navedb razvidno, da tožnik šteje, da je sodišče prve stopnje nepravilno uporabilo določbo 149. člena ZPP o vročanju, ko je štelo, da je vročevalec tožniku vročil vabilo na zagovor z dne 16. 2. 2012. Zgolj zato, ker je datum vročitve na vročilnici zapisal vročevalec, ne pa tožnik in ker je takšen datum vpisan s številkami, ne pa z besedo, ne pomeni, da pisno vabilo na zagovor tožniku ni bilo vročeno.

7. Tožnik neutemeljeno zatrjuje, da mu vabilo na zagovor ni bilo vročeno dne 20. 2. 2012, ker mu ni bilo vročeno v skladu s pravili Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.) in ZPP, in se zato mora šteti kot nevročeno, ker je datum vročitve na vročilnici vpisal vročevalec, ne pa tožnik, prav tako pa tudi zato, ker je takšen datum zapisan s številkami, ne pa z besedo. ZPP ureja vročanje sodnih pisanj in ne pisanj, ki jih delodajalci vročajo delavcem. Za vročanje sodnih pisanj je tako predpisana tudi oblika in vsebina vročilnice (osmi odstavek 149. člena ZPP). Vročilnica je po določbi prvega odstavka 149. člena ZPP izraz za potrdilo o vročitvi, ki ga podpišeta prejemnik in vročevalec.

8. Delodajalec je dolžan po določbi 85. člena ZDR, ki ureja obveznost delodajalca pred odpovedjo v primeru redne odpovedi iz razloga nesposobnosti ali krivdnega razloga in pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, delavca pisno seznaniti z očitanimi kršitvami oz. z očitanim razlogom nesposobnosti in mu omogočiti zagovor. Pisna seznanitev se lahko opravi tudi po elektronski poti na elektronski naslov delavca, ki ga zagotavlja in uporabo nalaga delodajalec (drugi odstavek 85. člena ZDR). To pomeni, da mora delodajalec delavca pisno seznaniti z očitanimi kršitvami in mu omogočiti zagovor, kar pa ne pomeni, da to mora storiti na vročilnici, ki je po ZPP namenjena za vročanje sodnih pisanj, temveč na kakšen drug ustrezen način. Sicer pa že določilo šestega odstavka 149. člena ZPP vsebuje pravila za primer, ko je v vročilnici netočno zapisan datum vročitve. V takšnih primerih se pisanja nikakor ne štejejo za nevročeno, temveč se šteje, da je bila vročitev opravljena tistega dne, ko je bilo pisanje vročeno. Vročitev se lahko dokazuje tudi z drugimi dokazi in napaka pri izpolnjevanju vročilnice (da je datum vročitve na vročilnici zapisal vročevalec in ne tožnik) nima za posledico domnevne nevročitve, kot to zmotno zatrjuje tožnik.

9. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bilo vabilo na zagovor z dne 16. 2. 2012 vročeno tožniku dne 20. 2. 2012. Iz vročilnice z dne 20. 12. 2012 (B1) res izhaja, da je bilo vabilo na zagovor v postopku izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku vročeno 20. 12. 2012, pri čemer je sodišče ugotovilo, da gre pri navedbi datuma vročitve za pisno pomoto in je bila vsebina pošiljke dejansko vročena dne 20. 2. 2012. Sledilo je prepričljivi izpovedbi vročevalca, ki je pojasnil, da se je v eni vročilnici zmotil tako, da je namesto 20. 2. 2012, napisal 12. 12. 2012, medtem ko je na drugi vročilnici navedel pravilen datum 20. 2. 2012. Tožnik je sicer prejem vabila zanikal, hkrati pa zatrjeval, da je podpisal zgolj pooblastilo za vročitev vabila na razgovor, ne pa tudi morebitnih drugih vročilnic ali listin, istočasno pa je na zaslišanju povedal, da je bilo listini, na katero se je podpisal, „nekaj priloženo.“ Tudi iz izvedenskega mnenja sodnega izvedenca forenzične preiskave dokumentov in rokopisov izhaja, da je z rokopisno stopnjo verjetnosti tožnik podpisal tako zadnjo stran vabila na zagovor z dne 16. 2. 2012, kot tudi vročilnico o prejemu vabila na zagovor in vročilnico vročevalca. Sodišče prve stopnje je tako pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, ko je zaključilo, da je bilo tožniku pisno vabilo na zagovor vročeno 20. 2. 2012. 10. Pritožbena navedba, da kršitve, na katere se sklicuje toženec v odpovedi niso navodila toženca, temveč družbe A. d.d. in zato sploh ne gre za kršitve pogodbenih obveznosti, predstavlja nedovoljeno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP). Tožnik namreč v postopku pred sodiščem prve stopnje ni ugovarjal, da navodila ne predstavljajo navodil delodajalca, temveč je najprej trdil, da s takšnimi navodili ni bil seznanjen, nato pa, da so le-ta prezahtevna in da bi mu moral toženec za njihovo poznavanje zagotoviti posebno izobraževanje. Dejstvo je, da je tožnik delo opravljal na A. bencinskem servisu, ki ga je v najem vzel toženec, ki je navodila sprejel kot svoja, z njimi seznanil svoje zaposlene (tudi tožnika) ter od njih zahteval, da jih spoštujejo.

11. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je tožnik kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, pri čemer mu je pri ravnanju mogoče utemeljeno očitati hudo malomarnost, ki se presoja po kriteriju skrbnosti, ki se lahko pričakuje od vsakega delavca, ki opravlja določeno vrsto dela. Ugotovilo je, da je tožena stranka utemeljeno tožniku očitala, da bi se obveznosti izdaje in vročitve računov kupcem ob vsakokratnem nakupu, prepovedi neupravičenega poseganja v aplikacijo za pripravo nezaključenega računa in prepovedi neupravičenega vstavljanja A. kartice zvestobe drugega imetnika v nezaključene račune z namenom pridobivanja lojalnostnega popusta, brez dvoma moral zavedati, saj je bil o tem poučen in seznanjen, a je zahtevano skrbnost opustil. 12. Sodišče prve stopnje je ugotovilo tudi obstoj drugega pogoja iz 110. člena ZDR in sicer, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. Tožnik je namreč kot prodajalec opravljal delo, ki vključuje poslovanje z denarjem, pri katerem je zaupanje med delavcem in delodajalcem nujno potrebno. Na delovnih mestih, na katerih delavci prihajajo neposredno v stik z denarjem, se pričakuje večja stopnja zaupanja. Glede na to, da je tožnik kršil povsem jasna navodila o pravilnem poslovanju, je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da je bilo zaupanje v delo tožnika, ki je pri poslovanju bistvenega pomena, omajano do te mere, da nadaljevanje delovnega razmerja ni bilo več mogoče niti do izteka odpovednega roka.

13. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).