Jedro

Golo zanikanje prejema sodne pošiljke ter predložitev lista s podpisi toženca ni dovolj za ovrženje domneve o pravilni vročitvi tožbe na podlagi pravilno izpolnjene vročilnice.

Simptomov tožnikove poškodbe (pretres možganov) ni mogoče uvrstiti med splošno znana dejstva.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izdano zamudno sodbo tožencu naložilo, da je dolžan povrniti tožniku nepremoženjsko škodo v višini 4.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 12. 2011 do plačila. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo ter tožencu naložilo, da je dolžan tožniku povrniti tudi njegove pravdne stroške v znesku 455,10 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki. Tožnik navaja, da mu je sodišče prisodilo prenizko denarno odškodnino. Fizični in nepričakovan napad nanj je nizkotno in agresivno ravnanje najhujše vrste, ki tudi v posledici prestajanja bolečin ne more biti obravnavano enako, kot če bi moral tožnik te trpeti zaradi nekoga, ki bi mu jih povzročil iz trenutne nepazljivosti oziroma malomarnosti. Tožnik celo meni, da bi tako nizka denarna odškodnina toženca lahko opogumila, da bi napad ponovil. Toženec pa v pritožbi izpodbija obsodilni del sodbe. Navaja, da je že ob vložitvi odgovora na tožbo navedel, da tožbe ni prejel, šele ko je njegova pooblaščenka 25. 3. 2011 vpogledala v spis in fotokopirala tožbo, je ugotovil, da je tožnik proti njemu vložil tožbo. Rok za vložitev odgovora na tožbo je štel od tega dne dalje. Napačen je zaključek sodišča, da mu je tožbo vročilo 19. 2. 2011. Iz podpisa na pooblastilu je razvidno, da podpis na vročilnici dejansko ni podpis toženca. Pritožbi prilaga list, na katerem je devet njegovih podpisov z napisanim datumom. Očitno je pošta vročila tožbo tretji osebi, kdo naj bi to bil, toženec ne more ugotoviti, vsekakor pa nihče od članov njegovega gospodinjstva. Tožba ni bila vročena skladno z določili 142. člena ZPP. Tudi sicer niso izpolnjeni pogoji za izdajo zamudne sodbe, ker utemeljenost tožbenega zahtevka ne izhaja iz dejstev, ki so navedena v tožbi, pa tudi ne iz dokazov, ki jih je predložil tožnik sam. Obsežnost in teža poškodb ter intenzivnost strahu ne izhaja iz listin, ki jih je v dokazne namene tožnik predložil. Splošno znano dejstvo je, da pretres možganov spremljajo določeni simptomi – vrtoglavica, bruhanje, nezavest, neorientiranost, pri tožniku pa ni bil podan niti eden od navedenih znakov. Zatrjevana odškodnina glede prestanega strahu v listinah nima nobene opore. Tožnik ni imel nobenega realnega razloga, da bi bil kakorkoli prestrašen nad izidom zdravljenja.

3. Pritožbi nista utemeljeni.

4. Sodišče prve stopnje je ob presoji izpolnjenosti pogojev za izdajo zamudne sodbe (prvi odstavek 318. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP) ugotovilo, da je bila tožencu pravilno vročena tožba v odgovor že dne 19. 2. 2011. V spisu se namreč nahaja vročilnica (pri list. št. 21 spisa), iz katere izhaja, da je bila tega dne tožencu vročena tožba skupaj s prilogami na naslov X. Iz vročilnice izhaja, da je bilo sodno pisanje vročeno tožencu, saj na njej ni nobene zaznambe, da je bilo pisanje vročeno komu drugemu. Podpisana vročilnica je javna listina, ki dokazuje resničnost tistega, kar se v njej potrjuje (prvi odstavek 224. člena ZPP). Ustvarja torej domnevo, da je naslovnik prejel sodno pisanje, pri čemer je to domnevo mogoče ovreči. Toženec v pritožbi zgolj trdi, da tožbe ni prejel, da je tudi nihče od članov v njegovem gospodinjstvu ni prejel ter da vročitev ni bila opravljena skladno z določbami ZPP. To pa so le posplošene trditve, s katerimi ne more izpodbiti domneve pravilno vročene tožbe. Toženec namreč ne trdi, da pošta tožbe ni vročala na njegov oziroma na pravilen naslov, niti ne pojasni, kako je sam sicer izvedel za vloženo tožbo, če mu ta ni bila vročena. Tudi ni res, kar trdi v tožbi, da naj bi že ob vložitvi odgovora na tožbo navedel, da tožbe ni prejel. Zgolj zanikanje prejema sodne pošiljke ter predložitev lista s podpisi toženca pa ni dovolj za ovrženje domneve o pravilni vročitvi tožbe na podlagi pravilno izpolnjene vročilnice.

5. Ker toženec ni pravočasno (v roku iz 277. člena ZPP) odgovoril na tožbo, kar je prva predpostavka izdaje zamudne sodbe, je sodišče prve stopnje pravilno presojalo, ali so izpolnjeni ostali pogoji za izdajo zamudne sodbe po 318. členu ZPP. Pogoja za izdajo zamudne sodbe sta tudi, da utemeljenost tožbenega zahtevka izhaja iz dejstev, ki so navedena v tožbi (sklepčnost) in da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik, ali z dejstvi, ki so splošno znana. V zvezi s tem toženec v pritožbi očita sodbi, da iz listin, ki jih je predložil tožnik za dokazovanje obsežnosti in teže poškodb, ne izhajajo določeni simptomi, ki spremljajo pretres možganov, pri čemer meni, da so ti simptomi (vrtoglavica, bruhanje, nezavest, neorientiranost) splošno znano dejstvo. Da je tožnik v škodnem dogodku trpel poleg ostalih poškodb tudi pretres možganov, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo na podlagi navedb tožbe, ki se v celoti skladajo z listinskimi dokazi, ki jih je predložil tožnik. Diagnoza pretres (commotio cerebri) je jasno navedena v zdravniških izvidih. Tudi ne gre za nasprotje med v tožbi zatrjevanimi in splošno znanimi dejstvi, ki se ne dokazujejo. Simptomov bolezni, ki je posledica konkretne tožnikove poškodbe, namreč ni mogoče uvrstiti med splošno znana dejstva.

6. Obe pritožbi neutemeljeno očitata sodišču prve stopnje tudi zmotno uporabo materialnega prava glede višine pravične denarne odškodnine, glede na merila iz 179. člena Obligacijskega zakonika – OZ. Pritožbene trditve obeh strank, češ da je z zamudno sodbo prisojena odškodnina prenizka oziroma previsoka, niso utemeljene. Ker se pri zamudni sodbi domneva, da je toženec s svojo pasivnostjo priznal tožnikove dejanske navedbe, je sodišče prve stopnje pravilno štelo za resnične tožbene trditve o obsegu telesnih poškodb, ki jih je toženec povzročil tožniku, ter o trajanju in intenziteti pretrpljenih telesnih bolečin in nevšečnosti, prav tako pa je sodišče štelo za resnične tudi tožbene trditve glede obsega in intenzivnosti strahu. Po presoji pritožbenega sodišča je odškodnina iz obeh naslovov primerna in v skladu z določbo 179. člena OZ, saj sta bili pri odmeri pravilno upoštevani obe temeljni načeli, in sicer načelo individualizacije, ki zahteva določitev pravične denarne odškodnine glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu, ter načelo objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine, ki terja, da konkretni znesek pravične denarne odškodnine ustreza družbenemu vrednotenju. Za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem mu je prisojen pravičen denarni znesek 3.000,00 EUR, za strah pa 1.500,00 EUR, pri čemer je prisojena odškodnina v celoti v okvirih, ki jih sodna praksa prisoja za podobne odškodninske primere. Pritožbeno sodišče je zato obe pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj niso podani pritožbeni razlogi, niti tisti, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (353. člen ZPP).

7. Strošek odgovora na pritožbo ni potreben strošek postopka glede na njegovo vsebino. Zato je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 165. člena ZPP odločilo, da tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.