Jedro

Iz 22. člena Ustave izhaja obveznost prekrškovnega organa oziroma sodišča, da v ustrezni fazi postopka o prekršku navedbe strank vzame na znanje, pretehta njihovo relevantnost in se do tistih navedb, ki so za odločitev o zadevi bistvene, v obrazložitvi odločbe opredeli.

Izrek

Plačilni nalog Policijske postaje Celje z dne 6.12.2005, v zvezi s sodbo Okrajnega sodišča v Celju z dne 15.5.2007, se razveljavi in se zadeva vrne prekrškovnemu organu v novo odločanje.

Obrazložitev

A. 1. R.L. je bil z uvodoma navedenim plačilnim nalogom spoznan za odgovornega storitve prekrška po 15. točki četrtega odstavka v zvezi s šestim odstavkom 52. člena ZVCP-1. Izrečena mu je bila globa 83,45 EUR. Storilec je zoper navedeni plačilni nalog vložil zahtevo za sodno varstvo, ki jo je Okrajno sodišče v Celju z izpodbijano sodbo zavrnilo kot neutemeljeno.

2. Zahtevo za varstvo zakonitosti vlaga vrhovna državna tožilka N.F. Navaja, da je storilec v zahtevi za sodno varstvo trdil, da je nekdo na eno od parkirnih mest pred stanovanjskim blokom samovoljno narisal znak, da je rezervirano za invalide in da po njegovem mnenju ni dolžan spoštovati označbe, ki je postavljena protipravno. Sodišče prve stopnje je zahtevo za sodno varstvo zavrnilo z obrazložitvijo, da ocena primernosti prometnih oznak ni v pristojnosti voznikov in da so jih dolžni upoštevati. Vrhovna državna tožilka navaja, da je storilec kot stanovalec v bloku vedel, da je označba na parkirnem mestu napravljena brez ustrezne pravne podlage, sodišče pa je s tem, ko je zahtevo za sodno varstvo zavrnilo kot neutemeljeno, storilcu odreklo pravico, da se izjasni o očitanem prekršku in mu onemogočilo, da v svojo obrambo dokaže, da za označbo na parkirnem mestu ni pravne podlage. To po navedbi zahteve izhaja iz listine, ki jo je storilec priložil pobudi za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti. Poleg tega navaja, da je sodišče v izpodbijani sodbi kršilo materialni zakon glede vprašanja obstoja prekrška. Povzema tretji odstavek 52. člena ZVCP-1 in meni, da je sicer pravilno stališče sodišča prve stopnje, da mora vsak voznik upoštevati prometno signalizacijo in da ni v njegovi pristojnosti, da ocenjuje njeno primernost, vendar je dolžnost sodišča, da storilcu dokaže tudi obstoj subjektivne odgovornosti za prekršek. Subjektivni odnos R.L. do pravnega in dejanskega pomena lastnega ravnanja bi se v konkretnem primeru lahko odražal le v naklepu, ker pa mu je bilo kot stanovalcu znano, da je nekdo samovoljno na parkirno mesto narisal označbo, da je prostor rezerviran za invalide, ni mogoče šteti, da je naklepno ravnal v nasprotju z veljavnim predpisom. V nasprotju z načelom pravičnosti je, da bi bil nekdo dolžan upoštevati prepoved, ki je postavljena samovoljno in v nasprotju s predpisi in to vse dotlej, dokler pri pristojnem organu ne doseže spremembe prometne označbe. Vrhovna državna tožilka meni, da je sodišče pri odločanju o odgovornosti storilca za očitani prekršek kršilo njegovo pravico, ki mu je zagotovljena z 22. členom Ustave, da se izjasni o vseh dejanskih in pravnih vidikih zadeve, kršena pa je bila tudi njegova pravica do obrambe, saj niso bila izvedena procesna dejanja, pri katerih bi lahko predložil dokaze za svoje navedbe. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavi in zadevo vrne Okrajnemu sodišču v Celju v novo odločanje.

3. Zahteva vrhovne državne tožilke za varstvo zakonitosti je bila na podlagi 171. člena ZP-1 v zvezi z drugim odstavkom 423. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) vročena storilcu prekrška.

B.

4. V obravnavani zadevi je prekrškovni organ storilcu 23.10.2005 na kraju prekrška na vetrobranskem steklu vozila pustil obvestilo o prekršku, ki po (takrat veljavni) določbi petega odstavka 57. člena ZP-1 vsebuje kraj in čas storitve ter pravno opredelitev prekrška. Dne 6.12.2005 je bil izdan plačilni nalog zaradi prekrška po 15. točki četrtega odstavka v zvezi s šestim odstavkom 52. člena ZVCP-1, to je neupravičenega parkiranja na označenem mestu za invalide, s poukom o pravici do pravnega sredstva, ki je bil storilcu vročen po pošti. Zoper ta plačilni nalog je storilec vložil zahtevo za sodno varstvo, ki je bila na poziv sodišča dopolnjena in v kateri je navedel, da je bil kaznovan za nekaj, kar ne obstaja, da bi moral biti kaznovan tisti, ki je na parkirnem mestu samovoljno (brez sodelovanja mestne občine in upravnika stanovanjske stavbe) narisal oznako za invalide in da je do tega dogodka približno 10 let vedno parkiral na tem mestu, pa to ni motilo skoraj nikogar.

5. Ugotavljanje odločilnih dejstev v postopku pred prekrškovnim organom po določbi prvega odstavka 55. člena ZP-1 poteka brez odlašanja, hitro in enostavno, vendar pa morajo biti storilcu tudi v hitrem postopku o prekršku zagotovljena temeljna jamstva poštenega postopka (prim. odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije z dne 18.3.1999, opr. št. Up-120/97), zlasti da so mu dane ustrezne in zadostne možnosti, da zavzame stališče glede dejanskih in pravnih vidikov zadeve. Kriterij presoje, ali je bil storilcu v postopku o prekršku zagotovljen pošten postopek, je jamstvo enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave v povezavi z 29. členom Ustave o pravnih jamstvih v kazenskem postopku. Iz 22. člena Ustave izhaja obveznost prekrškovnega organa oziroma sodišča, da v ustrezni fazi postopka (drugi odstavek 57. člena ZP-1 pri plačilnem nalogu drugače kot pri odločbi o prekršku ne zahteva obrazložitve) navedbe strank vzame na znanje, da pretehta njihovo relevantnost in da se do tistih navedb, ki so za odločitev o zadevi bistvene, v obrazložitvi odločbe opredeli. Zahteva po obrazloženosti odločbe sodišča oziroma obveznost odgovoriti na relevantne navedbe zahteve za sodno varstvo (drugi odstavek 167. člena ZP-1 v zvezi s tretjim odstavkom 59. člena ZP-1), je tudi del pravice do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave. To pravico namreč v nadaljevanju hitrega postopka o prekršku zagotavlja (praviloma edino) zahteva za sodno varstvo (prim. odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije z dne 15.3.2007, opr. št. U-I-56/06).

6. Ni mogoče pritrditi zahtevi, da je sodišče storilcu z zavrnitvijo zahteve za sodno varstvo kot neutemeljene odreklo pravico, da se izjasni o očitanem prekršku in mu tako onemogočilo, da v svojo obrambo dokaže, da za oznako na parkirnem mestu ni pravne podlage. Čeprav je izvrševanje pravice do izjave (kar je glede hitrega postopka sedaj urejeno v novem 55. členu ZP-1) ob upoštevanju 3. alineje 62. člena ZP-1 zlasti glede dejanskih vprašanj predvsem stvar postopka pred prekrškovnim organom, zahteva te faze postopka ne problematizira, temveč izpodbija sodbo, s katero je sodišče odločilo o storilčevem pravnem sredstvu zoper plačilni nalog. V zvezi s tem Vrhovno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje o (na poziv sodišča dopolnjeni) zahtevi storilca za sodno varstvo odločilo vsebinsko in da se je v obrazložitvi sodbe do navedb storilca, s katerimi je izpodbijal izključno dejansko stanje, z razumnimi razlogi opredelilo, ne da bi se spuščalo v vprašanje njihove pravočasnosti. S čim naj bi sodišče prve stopnje storilcu pri tem odreklo pravico, da se izjavi o prekršku oziroma onemogočilo dokazovanje (storilec v zahtevi za sodno varstvo dokaznih predlogov ni postavil) ter katerih procesnih dejanj, pri katerih bi storilec lahko predložil dokaze za svoje navedbe, sodišče ni izvedlo, zahteva ne pove. Ta očitek vložnica sicer povezuje z navedbami, da je bila oznaka na parkirnem mestu napravljena samovoljno in da je storilec to vedel, kar predstavlja izpodbijanje pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja. To ni razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti (prvi odstavek 169. člena ZP-1), kolikor pa zahteva trdi, da je bilo zaradi (v dejanskem pogledu) napačne odločitve sodišča prekršeno procesno jamstvo iz 22. člena Ustave, je to stališče v izhodišču napačno.

7. Če so parkirna mesta označena s predpisanimi označbami na vozišču ali na drugi prometni površini, je po tretjem odstavku 52. člena ZVCP-1 dovoljena ustavitev ali parkiranje le v skladu s temi označbami. Zahteva v zvezi s tem pravilno navaja, da predpisanost označb ne pomeni zgolj predpisane oblike temveč tudi obstoj podlage zanje. Zahteva v utemeljitvi očitka kršitve predpisa, ki določa prekršek (1. točka 156. člena ZP-1), sicer izhaja iz drugačnega dejanskega stanja kot je ugotovljeno v izpodbijani odločbi, ko navaja, da je bilo storilcu znano, da je označbo, da je parkirni prostor rezerviran za invalide, nekdo narisal samovoljno in da mu ni dokazan obstoj „subjektivne odgovornosti za prekršek“, ki bi se po stališču zahteve lahko izražal le v naklepu. Vendar pa je dejstvo, ali je ustavljanje in parkiranje na tem parkirnem mestu dejansko prepovedovala predpisana oznaka, za to zadevo odločilno, iz dopisa Stanovanjske zadruge A., ki je bil priložen pobudi za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti, pa izhaja, da je bila talna oznaka enega od parkirnih prostorov objekta v C. izvedena „neuradno“. Glede pravilnosti ugotovitve navedenega odločilnega dejstva v izpodbijani odločbi zato po presoji Vrhovnega sodišča obstaja precejšen dvom. V primeru, ko nastane Vrhovnemu sodišču pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev, ki so bila ugotovljena v odločbi, zoper katero je vložena, s sodbo, s katero odloči o zahtevi za varstvo zakonitosti, to odločbo razveljavi na podlagi določbe 427. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1. V skladu z navedeno določbo je Vrhovno sodišče ob upoštevanju zgoraj navedenih razlogov izpodbijano pravnomočno odločbo (to je sodbo Okrajnega sodišča v Celju z dne 15.5.2007, v zvezi s plačilnim nalogom Policijske postaje Celje z dne 6.12.2005) razveljavilo ter zadevo vrnilo prekrškovnemu organu v novo odločanje.