Jedro

Izpodbijani sklep, ki ga je sprejela tožena stranka 20. 3. 2017, ni upravni akt v smislu 2. člena ZUS-1, ker z njim ni bilo odločeno o pravici, obveznosti ali pravni koristi tožnika. Gre za akt, ki ga je tožena stranka sprejela kot zavezanec za zagotovitev javnih dobrin, v svoji izvirni pristojnosti.

Izrek

Tožba se zavrže.

Obrazložitev

1. Tožnik v tožbi navaja, da je občan Občine Ormož in uporabnik ter plačnik storitev obveznih občinskih gospodarskih javnih služb varstva okolja. Pojasnjuje, da je Občinski svet Ormož na 20. redni seji dne 20. 3. 2017 sprejel Elaborat o oblikovanju cen storitev obveznih gospodarskih javnih služb odvajanja in čiščenja odpadnih in padavinskih voda v občinah Ormož, Središče ob Dravi in Sveti Tomaž - februar 2017 (v nadaljevanju Elaborat). Objave sklepa župan kljub evidentnim nezakonitostim ni zadržal in ni opozoril Občinskega sveta Ormož na nezakonitost, kot mu veleva Zakon o lokalni samoupravi in Statut Občine Ormož. Zaradi navedenega sodišču predlaga, da ugotovi, da Elaborat v delu, ki se nanaša na izvajanje obvezne gospodarske javne službe odvajanja in čiščenja odpadnih voda v Občini Ormož, ni izdelan skladno z Uredbo o metodologiji za oblikovanje cen storitev obveznih občinskih gospodarskih javnih služb varstva okolja (v nadaljevanju Uredba) in da so cene odvajanja in čiščenja odpadnih voda, pripravljene na podlagi nezakonitega Elaborata, v delu, ki se nanaša na izvajanje obvezne gospodarske javne službe odvajanja in čiščenje odpadnih in padavinskih voda v Občini Ormož, nezakonite.

2. Predlog utemeljuje z navedbami, ki se nanašajo na način izračuna obračunske enote odvajanja odpadnih vod. Navaja, da je zavezanec za pripravo Elaborata in izvajalec obvezne gospodarske javne službe, A. d.o.o., v skladu z 11. členom Uredbe, upošteval prihodke iz naslova izvajanja posebnih storitev odvajanja industrijskih odpadnih voda v letu 2016, v višini 18.407,00 EUR, ni pa pri tem opravil poračuna cene odvajanja odpadnih voda na račun ustvarjenih prihodkov iz naslova izvajanja posebnih storitev v obdobju 2013-2015, čeprav je tudi v tem času izvajal posebne storitve odvajanja industrijskih voda iz v tožbi navedenih družb. Prav tako zavezanec za pripravo Elaborata in Občina Ormož, kot lastnik infrastrukture, nista pri izračunu omrežnine upoštevala četrtega odstavka 3. člena Uredbe. Pri pregledu obračunane amortizacije v letu 2016, je mogoče ugotoviti, da je pri obračunu omrežnine v celoti upoštevana, v nasprotju z 11. členom Uredbe, amortizacija mešanega kanalizacijskega sistema, predvsem na območju mesta Ormož, v višini 69.147,21 EUR.

3. V nasprotju z določili Uredbe je upoštevana celotna amortizacija kanalizacijskega sistema Podgorci in Velika Nedelja z RČN v Sodincih in Osluševci - Cvetkovci z RČN Cvetkovci ter Trgovišče - Mihovci - V. Nedelja. Enako velja za obračun amortizacije kanalizacijskega sistema v Miklavžu pri Ormožu, v Ivanjkovcih in Krajevni skupnosti Kog. V zvezi s čiščenjem odpadnih voda, pa veljajo podobne ugotovitve o neskladnosti spornega Elaborata z določbami Uredbe, kot za izvajanje gospodarske javne službe odvajanja odpadnih vod. Osnovna neskladnost med vsebino Elaborata in posledično nezakonitostjo potrjenih cen storitve čiščenja odpadnih vod izhaja iz neupoštevanja četrtega odstavka 3. člena Uredbe in 13. člena Uredbe o izkoriščenosti javne infrastrukture, kar tožnik v tožbi obširno utemeljuje.

4. V tožbi navaja oškodovanje, zaradi nezakonitega oblikovanja cen, storitev, gospodarskih javnih služb odvajanja in čiščenja odpadnih vod, samo v letu 2016 za več kot 110.000,00 EUR in vsaj še enkrat toliko iz obdobja 2013 - 2015. Temu znesku je treba dodati še podoben znesek kot v letu 2016, tudi v letu 2017. 5. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je Elaborat pripravil izvajalec obvezne občinske gospodarske javne službe, A. d.o.o., ki je tudi zavezanec za izdelavo Elaborata. V Elaboratu je v skladu s 6. členom Uredbe upoštevano preteklo obračunsko obdobje poslovnega leta 2016 in prihodnje obračunsko obdobje poslovnega leta 2017. Zavezanec v izdelavo Elaborata ni vključil obdobja 2013 - 2015. Opozarja tudi, da je Uredba uvedla posebne storitve in v primeru, ko posebne storitve nimajo višje cene, kot je cena izvajanja cena storitev za uporabnike gospodarske javne službe, način evidentiranja posebnih storitev nima vpliva na ceno izvajanja storitev za uporabnike gospodarske javne službe. Tako v letu 2013 - 2015 ni prišlo do oškodovanja uporabnikov gospodarske javne službe. Posebne storitve so oblikovane v skladu z Uredbo za obdobje od 1. 1. 2016 dalje, kar je upoštevano v Elaboratu. V nadaljevanju odgovora na tožbo tožena stranka odgovarja na tožbene navedbe in pojasnjuje elemente, ki so vplivali na izračun spornih cen. Sodišču predlaga, da tožbo tožeče stranke, na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), kot neutemeljeno zavrne.

6. Tožnik v nadaljnjih pripravljalnih vlogah vztraja pri tožbenih navedbah in odgovarja na navedbe tožene stranke v odgovoru na tožbo.

7. Tožba je nedovoljena.

8. V zadevi ni sporno, da se skladno z Zakonom o gospodarskih javnih službah (v nadaljevanju ZGJS), gospodarske javne službe financirajo s ceno javnih dobrin, iz proračunskih sredstev in iz drugih virov, določenih z zakonom ali odlokom lokalne skupnosti (prvi odstavek 8. člena ZGJS). Za uporabo javnih dobrin, ki so glede na posameznega uporabnika oziroma skupino uporabnikov izmerljive, plačujejo uporabniki ceno proizvoda ali storitve, ki je lahko tudi v obliki tarife, takse, nadomestila ali povračila (prvi odstavek 59. člena ZGJS). Po določbi drugega odstavka 59. člena ZGJS se cene oblikujejo in določajo na način in po postopku, ki ga določa zakon ali odlok lokalne skupnosti v skladu zakonom.

9. V obravnavani zadevi ni sporno, da je Elaborat pripravilo A. d.o.o., kot upravljavec javne komunalne službe, potrdil pa ga je občinski svet, torej je bil postopek izpeljan skladno z določilom 59. člena ZGJS in določbo 5. člena Uredbe, ki določa, da ceno storitve posamezne javne službe za območje občine predlaga izvajalec z elaboratom o oblikovanju cene izvajanja storitev javne službe in jo predloži pristojnemu občinskemu organu v potrditev. Občina določi potrjeno ceno in morebitne subvencije, izvajalec pa oblikuje in objavi cenik (na svoji spletni strani ali na drug krajevno običajni način).

10. Cene izvajanja storitev javne službe torej določa občina, izvajalec pa je predlagatelj cen na podlagi elaborata, ki je strokovna podlaga za odločanje občine. Javni interes namreč je, da se gospodarska javna služba izvaja v korist vseh prebivalcev na določenem območju, občina pa je dolžna poskrbeti, da so storitve pod enakimi pogoji dostopne vsem njenim občanom. Za uresničitev tega interesa so ji zato s predpisi dana pooblastila za delovanje v razmerju do izvajalca javne službe, med drugim tudi, da ima kot nosilec oblasti pooblastilo, da oblikuje ceno izvajanja obvezne občinske gospodarske javne službe, s ciljem uresničevanja javnih koristi.

11. Kot je Upravno sodišče RS že pojasnilo v sklepu III U 153/2017-20, je enako presodilo tudi Ustavno sodišče RS v zadevi št. U-I-88/10. Pojasnilo je, da je za cene gospodarskih javnih služb podana deljena pristojnost države in občine. Zakon o varstvu okolja namreč vsebuje zgolj pooblastilo za izdajo podzakonskega predpisa o določitvi metodologije za oblikovanje cen storitev komunalnih služb in je v državni pristojnosti, medtem ko je pristojnost določanja cene v pristojnosti občine. Pojasnilo je tudi, da o konkretnih cenah javnih dobrih, oziroma storitev javnih služb, odloča s posamičnim aktom ustanovitelj javnega podjetja, cene pa se določajo na način in po postopku, ki ga določa zakon ali odlok lokalne skupnosti.

12. Skladno z vsem navedenim je sodišče presodilo, da izpodbijani sklep, ki ga je sprejela tožena stranka 20. 3. 2017, ni upravni akt v smislu 2. člena ZUS-1, ker z njim ni bilo odločeno o pravici, obveznosti ali pravni koristi tožnika. Gre za akt, ki ga je tožena stranka sprejela kot zavezanec za zagotovitev javnih dobrin, v svoji izvirni pristojnosti. Kot je sodišče že pojasnilo, je pravna podlaga za sprejem spornega sklepa Uredba, kot abstraktni akt, ki določa metodologijo ter kriterije za oblikovanje cene, medtem ko je izpodbijani sklep, s katerim je tožena stranka določila cene storitev obveznih gospodarskih javnih služb odvajanja in čiščenja odpadnih in padavinskih voda v občinah Ormož, Središče ob Dravi in Sveti Tomaž, konkretni akt poslovanja in torej ni upravni akt v smislu 2. člena ZUS-1. Sodišče je zato tožbo tožeče stranke, na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1, zavrglo.