Jedro

Pogoje za priznanje dodatka za pripravljenost in premestljivost določa Uredba o plačah in drugih prejemkih javnih uslužbencev za delo v tujini v 17. členu. Prvi odstavek tega člena določa, da pripadnikom Slovenske vojske na mednarodnih vojaških dolžnostih, katerih dolžnosti so določene kot premestljive, pripada dodatek v višini 10 % vrednosti nominalne osnove za delo v tujini od dneva, ko je za pripadnika s strani poveljstva izdan ustrezen akt o pripravljenosti za premestitev. Iz te določbe torej izhajajo trije pogoji za priznanje dodatka za pripravljenost in premestljivost: (1) razporeditev na mednarodno vojaško dolžnost, (2) ki je določena kot premestljiva, in (3) s strani poveljstva izdan ustrezen akt o pripravljenosti na premestitev.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom dopustilo spremembo tožbe (točka I izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev odločbe toženke št. ... z dne 16. 3. 2017, plačilo dodatka za pripravljenost in premestljivost z zakonskimi zamudnimi obrestmi, pri čemer so posamezni mesečni zneski za čas od junija 2014 do julija 2016 razvidni iz izreka sodbe, prav tako so razvidni dnevi zamude, in zahtevo za povračilo pravdnih stroškov (točka II izreka). Tožniku je naložilo plačilo pravdnih stroškov toženke v višini 653,62 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude in odločilo, da svoje pravdne stroške krije sam (točka III izreka).

2. Zoper sodbo (točki II in III izreka) se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo določbe Tehničnega sporazuma. Tožnik je pridobil vse ustrezne kvalifikacije za sodelovanje v okviru operacij, zato je bil ves čas v pripravljenosti. Če bi se poveljstvo odločilo za izvedbo operacije, bi rabilo soglasje Republike Slovenije. To pa ne vpliva na dejstvo, da je bil tožnik v pripravljenosti, ta pripravljenost se ne bi aktivirala šele s podajo soglasja Republike Slovenije. Po tem bi tožnik le dejansko odšel na operacijo. Dejstvo pripravljenosti potrjuje ugotovitev sodišča prve stopnje o obveznosti tožnika, da zagotovi sposobnost odhoda v roku dva do pet dni in da znaša njegov odzivni čas 12 ur. Tudi to, da je bila tožniku zagotovljena oborožitev in oprema, o čemer je izpovedala priča A.A., potrjuje pripravljenost tožnika. Nebistveno je, kar je sodišče prve stopnje ugotovilo iz izpovedi prič B.B. in C.C., da je poveljstvo v D. (Nemčija) šele v letu 2018 pridobilo certifikat za delovanje v okviru operacij NATO. Že pred tem je sodelovalo v drugih operacijah Evropske unije. Ni bilo namenjeno zgolj usposabljanju, vedno je bilo pripravljeno krizno delovati v operacijah. Poveljstvo v D. je bilo specifično in tudi ni imelo izoblikovane CE liste in PE liste. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe najprej ugotovilo, da je bila tožnikova dolžnost premestljiva, nato pa je to zanikalo, s čimer je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Primerjava z E.E. in F.F. ni bistvena, saj sta slednja pripadnika NATO, za poveljstvo v D. veljajo drugačna pravila. V dopisu je C.C. pritrdil argumentom tožnika, na podlagi katerih je upravičen do dodatka za pripravljenost in premestljivost. Ko je bil zaslišan kot priča, je C.C. izpoved prilagodil potrebam postopka. Sodišče prve stopnje je izvedene dokaze napačno ocenilo. V izogib nejasnostim bi moralo izvesti predlagani dokaz s sodnim izvedencem obramboslovne stroke, ki bi lahko potrdil namen oziroma način delovanja poveljstva v D., prav tako pa tudi s sodnim izvedencem finančne stroke glede višine vtoževanega dodatka. Tožnik pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni in tožbenemu zahtevku ugodi, vključno s stroškovno posledico, oziroma podrejeno da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbe.

3. Toženka na pritožbo odgovarja in prereka pritožbene navedbe tožnika. Navaja, da je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določbo prvega odstavka 17. člena Uredbe o plačah javnih uslužbencev za delo v tujini, ki določa pogoje za pridobitev pravice do dodatka za pripravljenost in premestljivost. Ti pogoji so: razporeditev na mednarodno vojaško dolžnost, ki je določena kot premestljiva, in s strani poveljstva izdan ustrezen akt o pripravljenosti na premestitev. Zadnji navedeni pogoj v tožnikovem primeru ni bil izpolnjen. Zgolj dejstvo, da je bila tožnikova dolžnost določena kot premestljiva, da je bil v pripravljenosti, ne zadošča za pridobitev dodatka za pripravljenost in premestljivost. Ob izostanku ustreznega akta o pripravljenosti na premestitev je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnilo. Toženka pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijano sodbo. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. 1. RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, niti tiste, ki jo uveljavlja pritožba. Dejansko stanje je pravilno in popolno ugotovilo ter pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Pritožba neutemeljeno uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnikova dolžnost določena kot premestljiva, kar je eden od pogojev za priznanje dodatka za pripravljenost in premestljivost, svojo ugotovitev je utemeljilo v točki 10 obrazložitve sodbe. V točkah od 11 do 17 obrazložitve sodbe pa je utemeljilo ugotovitev, da za tožnika ni bil izdan ustrezen akt o pripravljenosti na premestitev, kar je nadaljnji pogoj za priznanje vtoževanega dodatka. Pri tem je ne le izhajalo iz akta, za katerega je tožnik zatrjeval, da predstavlja akt o pripravljenosti na premestitev (listina Upravljanje s kadri z dne 17. 6. 2014, A17), katere vsebina je ključna, ampak je na podlagi dejstev, ugotovljenih iz preostalih listinskih dokazov in izpovedi zaslišanih prič, dodatno utemeljilo, zakaj ta pogoj ni izpolnjen. Pri tem v obrazložitvi sodbe ni navedlo razlogov, ki bi bili sami s seboj v nasprotju. Pritožba s sklicevanjem na domnevna nasprotja v obrazložitvi sodišča prve stopnje pravzaprav izraža nestrinjanje z ugotovljenimi dejstvi in uporabo materialnega prava, torej uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava, kar pa tudi ni utemeljeno.

7. Pogoje za priznanje dodatka za pripravljenost in premestljivost določa Uredba o plačah in drugih prejemkih javnih uslužbencev za delo v tujini (Ur. l. RS, št. 14/09 in nasl.) v 17. členu. Prvi odstavek tega člena določa, da pripadnikom Slovenske vojske na mednarodnih vojaških dolžnostih, katerih dolžnosti so določene kot premestljive, pripada dodatek v višini 10 % vrednosti nominalne osnove za delo v tujini od dneva, ko je za pripadnika s strani poveljstva izdan ustrezen akt o pripravljenosti za premestitev. Kot je pravilno navedlo sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe, iz te določbe izhajajo trije pogoji za priznanje dodatka za pripravljenost in premestljivost: (1) razporeditev na mednarodno vojaško dolžnost, (2) ki je določena kot premestljiva, in (3) s strani poveljstva izdan ustrezen akt o pripravljenosti na premestitev.

8. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da sta v tožnikovem primeru prva dva pogoja izpolnjena; tožnik je bil v spornem obdobju razporejen na mednarodno vojaško dolžnost v mirodobni strukturi Slovenske vojske v mednarodnem združenem poveljstvu v D. v Nemčiji, kjer je zasedal dolžnost, ki je bila premestljiva. Slednje je sodišče prve stopnje ugotovilo na podlagi vsebine Tehničnega sporazuma in opisa delovnih nalog na delovnem mestu (A14, A15) ter izpovedi tožnika in vseh zaslišanih prič. Tožnik v pritožbi neutemeljeno oporeka stališčem sodišča prve stopnje, ki se nanašajo na vprašanje, ali je bila tožnikova dolžnost premestljiva. Prav tako neutemeljeno oporeka interpretaciji Tehničnega sporazuma s strani sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje je Tehnični sporazum interpretiralo pravilno, prav na podlagi njegovih določb je (tudi) ugotovilo dejstvo, da je bila tožnikova dolžnost premestljiva.

9. Tožnik v pritožbi po nepotrebnem poudarja, češ da je bil vseskozi v pripravljenosti. To ni bistveno z vidika izpolnjevanja pogojev za priznanje dodatka za pripravljenost in premestljivost. Bistveno je, ali je bil za tožnika, ki je bil razporejen na mednarodno vojaško dolžnost, ki je bila določena kot premestljiva, s strani poveljstva izdan ustrezen akt o pripravljenosti na premestitev. Akt o pripravljenosti na premestitev ni listina Upravljanje s kadri z dne 17. 6. 2014 (A17), kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. To je razvidno že iz same vsebine listine, ki določa dolžnost tožnika, da vzpostavi individualno operativno pripravljenost na način, da zagotovi sposobnost odhoda v roku dva do pet dni, in da ima določen odzivni čas 12 ur. Na podlagi te listine je ugotoviti, da se je tožnik (šele) usposabljal in pripravljal. S tem namenom mu je bila tudi zagotovljena oborožitev in oprema.

10. Da se je tožnik usposabljal in pripravljal na pripravljenost za premestitev, pritrjujejo dejstva, ki jih je na podlagi izpovedi prič in listine - potrdilo (A18) ugotovilo sodišče prve stopnje: da v spornem obdobju poveljstvo v D. ni sodelovalo v operacijah NATO, da (še) ni bilo podano ustrezno soglasje Republike Slovenije in da zato tudi tožnik ni bil premeščen iz PE liste (lista mirodobnih dolžnosti) na CE listo (lista dolžnosti, ki se oblikujejo v primeru kriznega delovanja). Tožnik v dosedanjem postopku ni zatrjeval, da takšnih list poveljstvo v D. ni imelo oblikovanih. Takšna pritožbena navedba je nedopustna novota (prvi odstavek 337. člena ZPP). Navedba v pritožbi, da bi bilo, če bi se poveljstvo v D. odločilo za izvedbo operacije, potrebno soglasje Republike Slovenije in da bi moral od podaje soglasja zagotoviti sposobnost odhoda v roku dva do pet dni, pa sama priznava, da bi bil tožnik šele od podaje soglasja Republike Slovenije pripravljen na premestitev, kot tudi da poveljstvo v D. v operacijah NATO v spornem obdobju ni sodelovalo, kot je sicer pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Da je sodelovalo v operacijah Evropske unije, tožnik nekonkretizirano zatrjuje šele v pritožbi, v dosedanjem postopku je navajal le, da bi lahko sodelovalo v takšnih operacijah, operacijah Združenih narodov ali operacijah ad hoc koalicij.

11. Z vidika priznanja dodatka za pripravljenost in premestljivost je nebistveno (samo po sebi), kakšen je bil namen in način delovanja poveljstva v D.. Za ta dejstva izvedba dokaza s sodnim izvedencem obramboslovne stroke ni potrebna. Ta dokazni predlog (ki ga je tožnik v dosedanjem postopku podal za ugotovitev izpolnjevanja pogojev za priznanje pravice do dodatka, kar je pravna presoja, ki jo na podlagi ugotovljenih dejstev opravi sodišče) je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo.

12. Ob izostanku ustreznega akta o pripravljenosti na premestitev niso izpolnjeni vsi pogoji za priznanje dodatka za pripravljenost in premestljivost oziroma za njegovo plačilo. Pri tem je nebistveno, kakšno stališče je o izpolnjevanju pogojev izrazil C.C. v dopisu z dne 28. 7. 2016 (A10), na katerega se sklicuje tožnik. Tožnik v pritožbi neutemeljeno izpostavlja, češ da E.E. in F.F., ki sta prejemala dodatek za pripravljenost in premestljivost, z njim nista primerljiva, ker sta bila pripadnika NATO, za poveljstvo v D. pa veljajo drugačna pravila. Prav te njegove navedbe še dodatno utemeljujejo, zakaj je odločitev, da sam do dodatka za pripravljenost in premestljivost ni upravičen, pravilna.

13. Tožbeni zahtevek po temelju ni podan, kar pomeni, da je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo predlagani dokaz s sodnim izvedencem finančne stroke, kot je tudi pravilno utemeljilo v točki 4 obrazložitve sodbe.

14. Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (154. člen ZPP), toženka pa sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, ker v njem ni podala bistvenih navedb, ki bi vplivale na odločanje pritožbenega sodišča (prvi odstavek 155. člena ZPP).