Jedro

Obdolženka je, kot pravilno navaja pritožba in kot je razvidno iz podatkov kazenske evidence, že večkrat ponovila kaznivo dejanje zoper premoženje, obravnavana tatvina oblek pa ni bila storjena iz razlogov in v takšnih okoliščinah, da bi utemeljevali izrek alternativnega izvrševanja zaporne kazni

Izrek

I. Pritožbi okrožne državne tožilke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izreku o kazenski sankciji spremeni tako, da se obdolženki izrečena kazen 4 (štiri) mesece zapora ne izvrši z delom v splošno korist. II. Obdolženka se oprosti plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Mariboru je s sodbo III K 42016/2015 z dne 2. 6. 2016 obdolženo M.M. spoznalo za krivo storitve kaznivega dejanja tatvine po drugem v zvezi s prvim odstavkom 204. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in ji po istem zakonskem določilu izreklo kazen 4 mesece zapora ter odločilo, da se izrečena zaporna kazen na podlagi osmega odstavka 86. člena KZ-1 nadomesti z 240 urami dela v splošno korist, ki jih mora obdolženka opraviti v roku 1 leta po pravnomočnosti sodbe; da izvrševanje dela v splošno korist, s katerim je sodišče nadomestilo kazen zapora, vodi in nadzoruje C.S.D.M. po predpisih o socialnem varstvu v sodelovanju z območnimi zavodi, pristojnimi za zaposlovanje, in da lahko sodišče, če obdolženka ne bo izpolnjevala nalog, ki izvirajo iz opravljanja dela v splošno korist, s sklepom odloči, da se izrečena kazen zapora izvrši v obsegu neopravljenega dela, pri čemer se 2 uri dela nadomestita z 1 dnevom zapora. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je odločilo, da je obdolženka dolžna plačati stroške kazenskega postopka v znesku 51,97 EUR in sodno takso, ki bo odmerjena po pravnomočnosti sodbe, na podlagi drugega odstavka 105. člena ZKP pa je oškodovano družbo C.A.M. d.o.o. s priglašenim premoženjsko pravnim zahtevkom v višini 100,00 EUR napotilo na pravdo.

2. Zoper sodbo se je pritožila okrožna državna tožilka zaradi odločbe o kazenski sankciji. Pritožbenemu sodišču predlaga, da napadeno sodbo v tem delu spremeni tako, da obdolženki kazen 4 mesece zapora določi (očitno izreče), oziroma pravilno, da se obdolženki izrečena zaporna kazen ne izvrši z delom v splošno korist. 3. Pritožba je utemeljena.

4. Pritožba navaja, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno ugodilo obdolženkinemu predlogu, da se ji izrečena zaporna kazen nadomesti z delom v splošno korist. Nekritično ji je namreč verjelo, ko je navajala razloge za izvršitev kaznivega dejanja, in ko je trdila, da je vsa kazniva dejanja, za katera je bila pravnomočno obsojena, storila, preden je rodila otroka, torej pred letom 2010, kar pa je storila v letih 2015 in 2016 pa da je bilo storjeno iz obupa, ker otrok nima več pri sebi. Njeno obžalovanje kaznivega dejanja po oceni pritožbe ni pristno, ampak je namenjeno le temu, da bi se izognila prestajanju zaporne kazni, pri tem pa tudi ne drži njena navedba, da med letoma 2010 in 2015 kaznivih dejanj ni izvrševala. Iz podatkov kazenske evidence izhaja, da je vsaj dve kaznivi dejanji storila leta 2013 in 2014, kot je razvidno iz sodb Okrajnega sodišča v Mariboru II K 23311/2013 z dne 25. 4. 2014 in Okrajnega sodišča v Mariboru II K 46424/2014 z dne 8. 1. 2015 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru IV Kp 46424/2014 z dne 27. 8. 2015 (pravilno II K in IV Kp 46426/2014), pritožba pa povzema še številne obsodbe iz kazenske evidence, iz katerih je razvidno, da je bila obdolženka že večkrat pravnomočna obsojena za kazniva dejanja zoper premoženje, pa tudi za povzročitev lahke telesne poškodbe in neupravičeno proizvodnjo in promet z mamili. Glede na navedeno in izpovedbo predstavnice oškodovane družbe, da je obdolženka, potem ko je bila zalotena pri storitvi očitanega kaznivega dejanja, v isti trgovini v aprilu 2016 kaznivo dejanje ponovila, ter da gre za kaznivo dejanje, storjeno z direktnim naklepom, izvršitev kazni na način, da obdolženka opravi delo v splošno korist, po oceni pritožbe ni primerna.

5. Pritožba ima prav. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo težo storjenega kaznivega dejanja in obdolženki, glede na obsežno predkaznovanost, utemeljeno izreklo kazen 4 mesece zapora, pri čemer je pravilno upoštevalo kot obteževalno okoliščino, da je bila že večkrat obsojena tudi za istovrstna kazniva dejanja, zaradi česar izrek kazenske sankcije opozorilne narave ni bil primeren. Kot olajševalni okoliščini pa je ob tem neutemeljeno upoštevalo, da so bili odtujeni predmeti oškodovanki vrnjeni in da je obdolženka storitev kaznivega dejanja priznala, kot pravilno navaja pritožba, saj je bila pri kaznivem dejanju zalotena in sta navedeni okoliščini posledici tega dejstva. Pri presoji smotrnosti izreka dela v splošno korist kot nadomestne izvršitve kazni zapora pa mora sodišče upoštevati med drugim težo dejanja, vzroke zanj in okoliščine, v katerih je bilo storjeno, ter nevarnost, ki jo storilec predstavlja za družbo, to pa v obravnavanem primeru pomeni, da pravilna presoja navedenih okoliščin izreka alternativnega prestajanja zaporne kazni, to je dela v splošno korist, ne dopušča. Obdolženka je, kot pravilno navaja pritožba in kot je razvidno iz podatkov kazenske evidence, že večkrat ponovila kaznivo dejanje zoper premoženje, obravnavana tatvina oblek pa ni bila storjena iz razlogov in v takšnih okoliščinah, da bi utemeljevali izrek alternativnega izvrševanja zaporne kazni.

6. Pritožba utemeljeno navaja tudi, da ne držijo obdolženkine navedbe, da od leta 2010 do 2015 kaznivih dejanj ni izvrševala in da ji ne gre verjeti, ko trdi, da je kaznivi dejanji v letu 2015 in 2016 izvršila iz obupa, saj je iz navedenih sodb II K 23311/2013 in II K 46426/2014 razvidno, da je kaznivi dejanji storila tudi 16. 5. 2013 in 4. 10. 2014, pri čemer pritožba pravilno zaključuje, da obdolženke očitno niti materinstvo ni odvrnilo od izvrševanja kaznivih dejanj. Vztrajno ponavljanje kaznivih dejanj tatvine tudi po oceni pritožbenega sodišča ne kaže na prepričljivost obdolženke, ko je takšno ravnanje opravičevala s trditvijo, da je ravnala iz obupa, ker je izgubila fanta in otroke, ko je prišla iz zapora, in ker ni vedela, kako naprej.

7. Ob pravilnem upoštevanju vseh okoliščin, odločilnih pri odločanju o tem, ali je mogoče predlogu obdolženke za naveden način izvršitve kazni zapora ugoditi, tako tudi pritožbeno sodišče zaključuje, da delo v splošno korist kot način izvršitve zaporni kazni ni sorazmeren s krivdo obdolženke in njeno obsežno predkaznovanostjo ter nevarnostjo konkretnega kaznivega dejanja in ga ne dopuščajo vzroki, zaradi katerih ga je storila ter okoliščine, v katerih ga je izvršila, pri čemer tudi ni podlage za sklepanje, da kaznivih dejanj ne bo več ponavljala.

8. Po obrazloženem, in ker ni ugotovilo kršitev zakona, na katere je dolžno paziti (1. točka prvega odstavka 383. člena ZKP), je pritožbeno sodišče pritožbi okrožne državne tožilke ugodilo in odločilo, da bo obdolženka kazen prestala v zaporu, kot je razvidno iz izreka sodbe (prvi odstavek 394. člena ZKP).

9. Obdolženka je prejemnica socialne pomoči, zato jo je pritožbeno sodišče sodne takse kot stroška pritožbenega postopka oprostilo (četrti odstavek 95. člena in prvi odstavek 98. člena ZKP).