Jedro

Ker tožena stranka, od katere je bila tožnica prenesena k njeni hčerinski družbi, po prenosu ni bila več tožničin delodajalec, kajti delovno razmerje med njima ni bilo ponovno vzpostavljeno, tožnica ne more uspešno uveljavljati neplačanih terjatev iz delovnega razmerja s hčerinsko družbo od tožene stranke.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da se ugotovi obstoj terjatve tožeče stranke do tožene stranke v višini 4.529,57 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 10. 2009 dalje do plačila ter da se toženi stranki naloži, da je dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila (I. in II. točka prvega odstavka izreka sodbe). Odločilo je, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki plačati stroške postopka v znesku 634,00 EUR, v roku 15 dni od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka 15-dnevnega paricijskega roka dalje do plačila, pod izvršbo (drugi odstavek izreka).

Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena ZPP, to je zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da izpodbijano sodbo razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov postopka. Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, s tem ko ni upoštevalo obveznosti iz pogodbe med toženo stranko in hčerinsko družbo, invalidskim podjetjem M. d.o.o., po kateri je tožena stranka dolžna prevzeti delavce, če bi podjetje M. d.o.o. prenehalo obstajati zaradi stečaja, likvidacije ali na drug način. Prenehanje invalidskega podjetja je bilo predvidljivo že veliko pred uvedbo stečaja, tožena stranka pa je istočasno zahtevala uvedbo stečaja nad M. d.o.o. in nad seboj. Zaradi tega je tožena stranka prenehala obstajati pred hčerinsko družbo in ni bila zmožna izpolniti obveznosti po pogodbi s hčerinsko družbo. Tožena stranka delavcev namerno ni sprejela, zaradi česar je kršila dogovorjeno obveznost in je tožeči stranki odškodninsko odgovorna za škodo v višini uveljavljane terjatve. Podjetje M. d.o.o. je bilo že od leta 2002 v izgubi, slabo likvidno in zelo zadolženo, vendar sodišče prve stopnje dejanskega stanja v tej smeri ni ugotavljalo, čeprav to po mnenju tožeče stranke bistveno vpliva na presojo obveznosti tožene stranke in njeno odškodninsko odgovornost. Če bi tožena stranka delavce sprejela nazaj v delovno razmerje, bi s tem zagotovila ustrezno izplačilo odpravnine, saj je tožena stranka, za razliko od M. d.o.o., vsaj delno sposobna za plačilo odpravnine. Tožena stranka je bila kot 100 % lastnica hčerinske družbe dolžna zagotoviti ukrepe ob kapitalski neustreznosti. Tožeča stranka je s tem v zvezi predlagala izvedbo dokaza s postavitvijo izvedenca finančne stroke, vendar sodišče tega dokaza ni izvedlo, s čimer je tožeči stranki kršilo pravico do izvedbe predlaganega dokaza. Posledično je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, materialno pravo pa zmotno uporabljeno, saj sodišče ni ugotavljalo odškodninske odgovornosti tožene stranke za nastalo škodo zaradi opustitve dolžnih ukrepov po ZFPPIPP.

Nadalje navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ker ni upoštevalo Direktive Sveta 2001/23/ES, ki v 4. členu določa, da se v primeru, če pogodba o zaposlitvi ali delovno razmerje preneha, ker se delovni pogoji zaradi prenosa bistveno spremenijo v škodo delavca, šteje, da je delodajalec odgovoren za prenehanje pogodbe o zaposlitvi ali delovnega razmerja. Tožeča stranka je bila pri hčerinski družbi zaposlena že od leta 2003 dalje, ob opustitvi obveznosti tožene stranke iz dogovora s hčerinsko družbo (5. člen) pa so se pogoji njene zaposlitve bistveno poslabšali ob uvedbi stečaja nad hčerinsko družbo v primerjavi z zaposlenimi pri toženi stranki. Do bistvenega poslabšanja položaja tožeče stranke je prišlo v letu 2009, ko je veljala direktiva, zaradi česar bi jo sodišče moralo uporabiti in ugotoviti, da je tožena stranka kot prenosnik odgovorna za nastale obveznosti pri hčerinski družbi.

V odgovoru na pritožbo tožena stranka prereka navedbe iz pritožbe, predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe. Neutemeljena je trditev v pritožbi, da bi tožena stranka morala realizirati dogovor iz pogodbe med družbo M. d.o.o. in toženko o prevzemu tožnika ob prenehanju podjetja M. d.o.o. zaradi stečaja, saj je bil stečajni postopek nad toženko začet pred stečajnim postopkom nad družbo M. d.o.o.. Zato tožena stranka tožeče stranke zaradi začetka stečajnega postopka ni mogla zaposliti. V obravnavani zadevi tožeča stranka ni zatrjevala niti ni poskušala v skladu s 1. odstavkom in 2. odstavkom 204. člena ZDR uveljavljati varstva pravic pri toženi stranki in sodnega varstva in tudi po začetku stečajnega postopka ni nikoli podala nobene zahteve v smeri, da se vrne v družbo M. d.d., torej ni zahtevala izpolnitve pogodbe med toženo stranko in družbo M. d.o.o.. Iz tega razloga tudi prijavljene terjatve v stečajnem postopku tožene stranke za plačilo odpravnine ni bilo mogoče priznati. Ker tožena stranka ni delodajalec tožeče stranke in delovno razmerje s toženo stranko ni bilo nikoli ponovno vzpostavljeno, tožeča stranka na podlagi 3. člena pogodbe od tožene stranke ne more uspešno uveljavljati terjatev iz delovnega razmerja. Neutemeljene so tudi navedbe glede kapitalske ustreznosti. V kolikor gre za odškodninsko odgovornost, bi lahko šlo le za odgovornost uprave družbe M. d.o.o., zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da bi sodišče moralo ugotavljati dejansko stanje o kapitalski neustreznosti družbe M. d.o.o. kot hčerinske družbe in postaviti izvedenca finančne stroke, ker naj bi šlo za odškodninsko odgovornost tožene stranke zaradi opustitve dolžnih ukrepov po ZFPPIPP. S tem v zvezi je Višje delovno in socialno sodišče v sodbi opr. št. Pdp 511/2011 z dne 8. 12. 2011 in ostalih sodb v enakih zadevah že zavzelo stališče in navedlo, da se določbe ZFPPIPP nanašajo le na odškodninsko odgovornost uprave in nadzornega sveta stečajnega dolžnika, ki je nastala upnikom zaradi opustitve ukrepov iz 39. in 35. člena tega zakona ali ravnanja v nasprotju s prepovedjo iz 34. člena istega zakona, ne pa na odškodninsko odgovornost lastnika oz. družbenika stečajnega dolžnika. Ker ustanovitelj odškodninsko ne odgovarja za stečaj, ne gre za protipravno ravnanje tožene stranke kot družbenika družbe M. d.o.o.. Ker ni protipravnega ravnanja tožene stranke, ni podana njena odškodninska odgovornost tožnici, če ne bo v celoti poplačana v stečajnem postopku nad družbo M. d.o.o.. Podatki o slabem ekonomskem stanju tožene stranke in družbe M. d.o.o. pred uvedbo stečajnega postopka niso pomembni za odločanje v tej pravdi, zato je sodišče pravilno opustilo izvedbo tega dokaza.

Tudi sklicevanje na 4. člen Direktive sveta 2001/23/ES je materialnopravno zmotno, saj direktiva ne določa solidarne odškodninske odgovornosti prenosnika in prevzemnika, v konkretnem primeru pa gre za terjatve delavca do prevzemnika, nastale po prenosu, zato tudi ne gre za primer iz direktive oz. 4. odstavka 73. člena ZDR, po katerem delodajalec prenosnik skupaj z delodajalcem prevzemnikom solidarno odgovarja le za terjatve delavcev, nastale do datuma prenosa. Prav tako pa niso podani pogoji za solidarno odgovornost po 3. odstavku 73. člena ZDR, saj niti ni bilo zatrjevano, da je prišlo do poslabšanja pogojev iz pogodbe o zaposlitvi, tožnica pa tudi ni odpovedala pogodbe o zaposlitvi, kar je bilo nesporno ugotovljeno, kar je prav tako navedlo tudi Višje delovno in socialno sodišče v citirani odločbi.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, in skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nadaljnji; ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11. točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, 12. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti.

Zavrnitev dokaznih predlogov (zlasti za postavitev izvedenca finančne stroke v zvezi s poslovanjem tožene stranke in M. d.o.o. oz. ukrepi tožene stranke – ustanovitelja in edinega družbenika družbe M. d.o.o. glede na insolventnost oz. že od ustanovitve dalje slab ekonomski položaj M. d.o.o., ki je razpolagal le s 7.500,00 EUR ustanovitvenega kapitala) sama po sebi ni bistvena kršitev določb postopka, saj o izvedbi dokazov odloča sodišče po določbah 213. in 287. člena ZPP. Lahko pa ima zavrnitev predlaganih dokazov za posledico zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, če sodišče (neutemeljeno) zavrne dokazne predloge za ugotovitev odločilnih dejstev, torej če zmotno oceni, da predlagani dokazi niso pomembni za odločbo. V obravnavani zadevi tudi ta pritožbeni razlog ni podan, saj je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje glede vseh odločilnih dejstev, pri tem pa je izhajalo iz pravilne uporabe materialnega prava.

Tožena stranka se v odgovoru na pritožbo utemeljeno sklicuje na stališča, ki jih je pritožbeno sodišče že zavzelo v podobnih zadevah, zlasti na sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 511/2011 z dne 8. 12. 2011. V obravnavani zadevi gre za podobno dejansko stanje in enaka pravna vprašanja kot v že rešenih zadevah, zlasti v citirani.

Tožnica se je 19. 9. 2003 zaposlila pri družbi M. d.o.o., na delovnem mestu šivanje II za nedoločen čas. Pred tem je bila zaposlena pri toženi stranki, vse do prehoda v družbo M. d.o.o., v kateri je bila zaposlena do uvedbe stečajnega postopka nad to družbo. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da je prezaposlitev delavcev, tudi tožnice, potekala na podlagi sporazuma o prevzemu delavcev k drugemu delodajalcu oz. pogodbo o zaposlovanju delavcev M. d.d. v M. d.o.o. z dne 4. 8. 1995, po kateri je družba M. d.o.o. sprejemala v delovno razmerje delovne invalide, starejše delavce in ostale delavce, ki se jim je s tem omogočila ustrezna zaposlitev.

V stečajnem postopku nad M. d.o.o. je tožnica prijavila terjatve iz naslova regresa za letni dopust za leto 2009 v višini 196,43 EUR in odpravnine po 109. členu Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 42/2002 s spremembami; ZDR/02) v višini 4.333,14 EUR, ki jo je stečajni upravitelj priznal. Ker M. d.o.o. ni sposoben poplačila (priznane) terjatve, je tožnica terjatev v istem znesku prijavila tudi v stečaju nad toženo stranko, ker naj bi bila podana odškodninska odgovornost tožene stranke. Le-ta je z M. d.o.o. dne 4. 8. 1995 sklenila Pogodbo o zaposlovanju delavcev M. d.d. v M. d.o.o., v kateri se je zavezala, da bo v primeru, da bi podjetje M. d.o.o. zaradi stečaja, likvidacije oz. na kakšen drugačen način prenehalo obstajati, vse delavce M. d.o.o. sprejela v delovno razmerje (3. člen), česar pa ni storila, saj je bil stečaj nad M. d.o.o. uveden pred stečajem tožene stranke. Glede na naravo sporazuma iz leta 1995 je po mnenju tožnice s prehodom tožnika v invalidsko podjetje M. d.o.o. prišlo do spremembe delodajalca po 73. členu ZDR, pri delodajalcu prevzemniku (M. d.o.o.) pa je kasneje prišlo do bistvenega poslabšanja razmer. Zato je na podlagi 4. člena Direktive Sveta 2001/23/ES z dne 12. marca 2001 o približevanju zakonodaje držav članic v zvezi z ohranjanjem pravic delavcev v primeru prenosa podjetij, obratov ali delov podjetij ali obratov (v nadaljevanju: Direktiva Sveta 2011/23/ES) in 73. člena ZDR tožena stranka kot delodajalec prenosnik solidarno odgovorna za poplačilo terjatev, ki jih ima tožnica do M. d.o.o. (delodajalca prevzemnika).

Po določbi 3. člena Pogodbe o zaposlovanju delavcev M. d.d. pri M. d.o.o. je imela tožeča stranka pravico vrniti se k toženi stranki po prenehanju delovnega razmerja pri M. d.o.o.. Tožnica na podlagi prvega in drugega odstavka 204. člena ZDR ni uveljavljala varstva pravic pri toženi stranki in nato sodnega varstva v zvezi z vrnitvijo k toženi stranki. Ker M. d.d. ni delodajalec tožeče stranke in delovno razmerje z M. d.d. ni bilo nikoli ponovno vzpostavljeno, saj se tožeča stranka k M. d.d. ni vrnila, ne more na podlagi 3. člena Pogodbe o zaposlovanju delavcev M. d.d. v M. d.o.o. od tožene stranke uspešno uveljavljati terjatev iz delovnega razmerja. Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (Uradni list RS, št. 126/2007, s spremembami; ZFPPIPP) namreč med pravnimi posledicami uvedbe stečajnega postopka ne določa prenehanja delovnega razmerja po samem zakonu z dnem uvedbe stečaja, tega pa tudi ZDR ne določa. Zato uvedba stečajnega postopka zoper toženo stranko ne pomeni, da tožeča stranka ne bi mogla uveljavljati vrnitve k toženi stranki v smislu 3. člena Pogodbe o zaposlovanju delavcev M. d.d. v M. d.o.o., tudi če je bil zoper toženo stranko že uveden stečajni postopek.

ZFPPIPP v 28. členu določa temeljne obveznosti poslovodstva pri vodenju poslov. Po prvem odstavku 28. člena mora poslovodstvo zagotoviti, da družba posluje v skladu s tem zakonom in pravili poslovnofinančne stroke. Po drugem odstavku 28. člena ZFPPIPP pa mora poslovodstvo pri vodenju poslov družbe ravnati s profesionalno skrbnostjo poslovnofinančne stroke in si pri tem prizadevati, da je družba vedno kratkoročno in dolgoročno plačilno sposobna. V skladu s tretjim odstavkom 28. člena so člani poslovodstva solidarno odgovorni družbi za škodo, ki nastane zaradi kršitve njihovih obveznosti, določenih v 2. poglavju tega zakona, odškodninske odgovornosti pa so prosti, če v skladu s četrtim odstavkom 28. člena ZFPPIPP dokažejo, da so pri izpolnjevanju svojih obveznosti ravnali s profesionalno skrbnostjo poslovnofinančne stroke in stroke upravljanja podjetij. Nadalje 29. člen ZFPPIPP določa temeljne obveznosti članov nadzornega sveta pri opravljanju nadzora nad vodenjem poslov družbe. V skladu s prvim odstavkom 29. člena ZFPPIPP mora nadzorni svet pri izvajanju svojih pristojnosti in odgovornosti za opravljanje nadzora nad vodenjem poslov družbe redno preverjati, ali je družba kratkoročno in dolgoročno plačilno sposobna in ali poslovodstvo ravna v skladu s pravili iz 2. poglavja tega zakona. Člani nadzornega sveta so po določbi drugega odstavka 29. člena solidarno odgovorni družbi za škodo, ki jo je imela zaradi kršitve njihovih obveznosti iz 2. poglavja tega zakona, svoje odgovornosti pa so prosti, če v skladu s tretjim odstavkom 29. člena dokažejo, da so pri izpolnjevanju svojih obveznosti ravnali s profesionalno skrbnostjo poslovnofinančne stroke in stroke upravljanja podjetij.

Nadalje ZFPPIPP v Pododdelku 2.2.3 (členi od 42 do 44) določa odškodninsko odgovornost članov poslovodstva in nadzornega sveta družbe do upnikov. Po določbi prvega odstavka 42. člena ZFPPIPP je poslovodstvo upnikom odgovorno za škodo, ki so jo imeli, ker v stečajnem postopku niso dosegli polnega plačila, če je bil nad družbo začet stečajni postopek in če poslovodstvo pred začetkom stečajnega postopka ni pravočasno opravilo dejanj iz 35. do 39. člena tega zakona (poročilo o ukrepih finančnega prestrukturiranja - 35. člen, sklic skupščine - 36. člen, vpis in plačilo novih delnic - 37. člen, obveznost poslovodstva vložiti predlog za začetek stečajnega postopka - 38. člen, obveznosti poslovodstva glede postopka prisilne poravnave - 39. člen) ali je ravnalo v nasprotju s prepovedmi iz 34. člena tega zakona (obveznost enakega obravnavanja upnikov). Po določbi prvega odstavka 43. člena ZFPPIPP so člani nadzornega sveta upnikom solidarno odgovorni za škodo, ki so jo imeli, ker v stečajnem postopku niso dosegli polnega plačila. ZFPPIPP v petem odstavku 44. člena določa, da se odškodninski zahtevek po 42. in 43. členu uveljavlja za račun vseh upnikov, ki imajo pravico do plačila svojih terjatev v stečajnem postopku nad družbo, tako da mora odgovorna oseba odškodnino plačati družbi kot stečajnemu dolžniku.

Iz navedenega izhaja, da se določbe ZFPPIPP nanašajo na odškodninsko odgovornost uprave in nadzornega sveta stečajnega dolžnika za škodo, ki je nastala upnikom zaradi neizvedbe ukrepov iz 35. do 39. člena tega zakona ali ravnanja v nasprotju s prepovedjo iz 34. člena tega zakona, ne določajo pa odškodninske odgovornosti lastnika oziroma družbenika stečajnega dolžnika. Ker ustanovitelj odškodninsko ne odgovarja za stečaj, ne gre za protipravno ravnanje tožene stranke kot lastnika M. d.o.o., ker naj bi bil stečaj zoper M. d.o.o. uveden „prepozno“ in se delavci M. d.o.o. niso mogli ponovno zaposliti pri toženi stranki na podlagi 3. člena Pogodbe o zaposlovanju delavcev M. d.d. pri M. d.o.o. iz leta 1995. Ker ni protipravnega ravnanja tožene stranke v smislu 131. člena Obligacijskega zakonika (Uradni list RS, št. 2/02, s spremembami; OZ), ki določa protipravnost kot enega izmed elementov civilnega odškodninskega delikta, ki morajo biti podani kumulativno, tožena stranka ni odškodninsko odgovorna tožniku za primer, da se ne bo mogel v celoti poplačati v stečajnem postopku nad M. d.o.o..

Neutemeljeno je tudi sklicevanje na 73. člen ZDR in 4. člen Direktive Sveta 2011/23/ES. ZDR v tretjem odstavku 73. člena določa, da ima delavec enake pravice, kot če pogodbo o zaposlitvi odpove delodajalec iz poslovnih razlogov, če se pri delodajalcu prevzemniku iz objektivnih razlogov poslabšajo pravice iz pogodbe o zaposlitvi in delavec zato odpove pogodbo o zaposlitvi. V skladu s četrtim odstavkom 73. člena ZDR pa je delodajalec prenosnik skupaj z delodajalcem prevzemnikom solidarno odgovoren za terjatve delavcev, nastale do datuma prenosa, ter za terjatve, nastale zaradi odpovedi po prejšnjem odstavku, torej v primeru, če delavec odpove pogodbo o zaposlitvi, ker so se iz objektivnih razlogov poslabšale pravice iz pogodbe o zaposlitvi. Iz citirane določbe izhaja, da tudi če bi šlo za spremembo delodajalca po 73. členu ZDR/02, ne bi bilo nikakršne podlage za solidarno odgovornost M. d.d. (prenosnika) za primer prenehanja delovnega razmerja v M. d.o.o. (prevzemniku). Širjenje odgovornosti delodajalca prenosnika tudi na primere, ko bi delavcu prenehalo delovno razmerje na podlagi odpovedi v stečaju ali iz poslovnih razlogov, ni sprejemljivo in zanj v citiranih določbah ni nobene pravne podlage. Teh obveznosti ni dopustno široko razlagati, saj že Direktiva izjemoma v 4/2. členu določa obveznost prevzemnika, ne pa prenosnika.

Zato sodišče prve stopnje utemeljeno ni uporabilo določb drugega odstavka 4. člena Direktive Sveta 2001/23/ES, ki določa, da se šteje, da je delodajalec odgovoren za prenehanje pogodbe o zaposlitvi ali delovnega razmerja, če pogodba o zaposlitvi ali delovno razmerje preneha, ker se delovni pogoji zaradi prenosa bistveno spremenijo v škodo delavca. Iz Direktive tudi sicer ne izhaja, da bi se termin „delodajalec“ nanašal na delodajalca prenosnika, zato ureditev v Direktivi ne daje podlage za odločitev, da bi bil delodajalec prenosnik solidarno zavezan za vse terjatve delavca do prevzemnika, ki nastanejo zaradi poslabšanja delovnih pogojev delavca zaradi prenosa.

Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere je pazilo po uradni dolžnosti, je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožnica s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbe, v skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP ter 154. členom ZPP.

Odgovor na pritožbo ni bistveno pripomogel k odločanju o pritožbi, zato tudi tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, v skladu z drugim odstavkom 165. člena ter 155. členom ZPP.