Jedro

S pismeno privolitvijo imetnika stanovanjske pravice ima pravico do nadomestnega stanovanja v smislu 129. čl. SZ tudi ožji družinski član.

Izrek

Pritožbama se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi v točkah III., IV., V. in VI. izreka ter v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

Prvo sodišče je z izpodbijano sodbo: 1.) zavrnilo zahtevek, po katerem bi bila tožena stranka dolžna skleniti kupno pogodbo za dvosobno stanovanje v poslopju Osnovne šole s prvotožečo stranko; 2.) zavrnilo zahtevek po katerem bi bila tožena stranka dolžna skleniti enako pogodbo z drugotožečo stranko; 3.) zavrnilo zahtevek, po katerem bi bila tožena stranka prvotožniku dolžna priskrbeti nadomestno stanovanje; 4.) ugodilo zahtevku, naj tožena stranka priskrbi nadomestno stanovanje drugotožnici; 5.) zavrnilo zahtevek po nasprotni tožbi, po katerem naj bi se ugotovilo, da je drugotoženki prenehalo stanovanjsko razmerje ter naj bi stanovanje izpraznila in ga prostega oseb in stvari izročila nasprotno tožečim strankam, obenem pa je prvotožencu po nasprotni tožbi naložilo, naj se v 15-dneh izseli iz stanovanja in ga prostega oseb in stvari izroči nasprotno tožečim strankam; 6.) toženim strankam naložilo, naj drugotožnici povrnejo njene pravdne stroške v višini 228.750,00 SIT; prvotožencu pa je naložilo naj povrne pravdne stroške prvotoženke v višini 99.199,00 SIT, dalje pravdne stroške občin: Brezovica, Škofljica, Vodice, Ig in Medvode v višini 70.968,00 SIT, pravdne stroške občin: Brezovica, Škofljica, Vodice in Ig v višini 28.579,80 SIT in pravdne stroške občine Dol pri Ljubljani v višini 47.196,00 SIT, vse z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 16.2.1999 dalje, v 15-ih dneh pod izvršbo.

Zoper sodbo se pritožujeta prvotožena stranka in tožeča stranka.

Pritožba prvotoženke: Pritožnica uveljavlja pritožbena razloga bistvene kršitve pravdnega postopka ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje prvemu sodišču. Izrek sodbe naj bi bil nerazumljiv, obenem pa naj bi nasprotoval tudi razlogom sodbe. Sodišče naj bi zavrnilo zahtevek po nasprotni tožbi, čeprav iz obrazložitve izhaja, da se utemeljeno zahteva, naj prvotožnik stanovanje izprazni.

Nerazumljiv, neizvršljiv ter v nasprotju s samim seboj naj bi bil tudi izrek pod točko IV. Nadalje pritožnica navaja, da je ostalo dejansko stanje nerazčiščeno glede tega, ali je zaradi neuporabe drugotožnici prenehalo stanovanjsko razmerje. V novem postopku bi bilo potrebno ugotoviti, kje je bila drugotožnica prijavljena pred 3.11.1992. Pritožba tožeče stranke: Pritožnika se pritožujeta zoper zavrnilni del in sicer: točko III, V/3 in 4 ter VI/2. Uveljavljata vse pritožbene razloge, sodišču pa predlagata, naj izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi drugemu podrejenemu zahtevku tožeče stranke ter v celoti zavrne zahtevek po nasprotni tožbi, podrejeno pa, naj sodišče sodbo razveljavi ter zadevo vrne v novo odločanje. Pritožnika podajata svoje pravno naziranje, po katerem bi bil tudi v primeru, ko je šlo za službeno stanovanje, lastnik dolžan omogočiti nakup drugega primernega stanovanja tako imetniku stanovanjske pravice kot ožjemu družinskemu članu po poprejšnji pisni privolitvi imetnika stanovanjske pravice. Iz tega razloga bi moralo sodišče ugoditi zahtevku pod točko III. izreka, posledično pa zavrniti zahtevek po nasprotni tožbi.

Pritožbi sta utemeljeni.

Da bi ne prišlo do nejasnosti, bo pritožbeno sodišče tožečo stranko po tožbi in nasprotno toženo po nasprotni tožbi imenovalo tožeča stranka, toženo stranko po tožbi in nasprotno tožečo po nasprotni tožbi pa bo imenovalo tožena stranka.

Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da pritožbeni razlog bistvene kršitve postopka po 13. točki 354/2 čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP/77 ni podan. Pritožbena navedba tožene stranke, da je prvo sodišče zahtevek po nasprotni tožbi, naj se prvotožnik iz spornega stanovanja izseli ter ga prostega oseb in stvari izroči toženi stranki, zavrnilo, čeravno naj bi iz razlogov izhajalo, da je zahtevek utemeljen, ne drži. Iz izreka namreč izhaja, da je sodišče zahtevku ugodilo. Po mnenju pritožnika je z navedeno bistveno kršitvijo postopka obremenjen tudi izrek v točki IV. izpodbijane sodbe. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je izrek res nekoliko nejasen in morda celo zavajajoč. Kljub vsemu pa je upoštevaje materialnopravne predpise - Stanovanjski zakon določljiv in bi ga bilo tudi možno izvršiti. Ker pa je bilo potrebno sodbo iz razlogov, ki bodo podani v nadaljevanju, razveljaviti, pa pritožbeno sodišče že na tem mestu opozarja, naj prvo sodišče v novem postopku izrek oblikuje tako, da bo po eni strani še vedno v mejah tožbenega zahtevka, a obenem tudi v mejah materialnopravnega temelja, to je: omogočiti nakup nadomestnega stanovanja; seveda v primeru, če se bo izkazalo, da je zahtevek sploh utemeljen.

Upoštevaje pritožbene navedbe tožene stranke pa se poraja dvom v pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja. V obravnavani zadevi so namreč ostala še vedno nerazjasnjena dejstva, od katerih je odvisen odgovor na vprašanje, ali je imela drugotožnica na dan uveljavitve Stanovanjskega zakona stanovanjsko pravico ali ne. Zakon o stanovanjskih razmerjih je namreč uvajal pojem stanovanjske pravice tudi zato, da bi bila stanovanja smotrno zasedena in izkoriščena ter zato, da je po drugi strani reševal socialno stisko. Iz tega razloga stanovanjska pravica ni čisto upravičenje, marveč ima naravo dolžnostnega upravičenja, ne predstavlja torej le pravice imetnika, ampak je tudi njegova dolžnost. Iz navedenih pravnih razlogov za izvrševanje stanovanjske pravice tako ni zadoščalo, da bi nekdo stanovanje uporabljal samo med počitnicami ali zgolj občasno, marveč je morala stanovanjska pravica predstavljati rešitev upravičenčevega stanovanjskega problema. V tem pogledu je ostalo dejansko stanje nerazčiščeno. Prvo sodišče se je namreč ukvarjalo zgolj s tem, ali drugotožnica morebiti ni bila odsotna iz spornega stanovanja v neprekinjeni dobi šest mesecev. Ob pravilni uporabi materialnega prava (58. člen Zakona o stanovanjskih razmerjih - ZSR) pa bi bilo potrebno ugotavljati, ali ni morebiti drugotožnica za dobo šestih mesecev stanovanja prenehala uporabljati v mejah stanovanjske pravice. Dvom v pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja se utrjuje predvsem z izpovedbo J. J., ki pravi, da se je tožnica z njim vozila v šolo, vendar ni šla z njim vedno gor in dol. Iz tega bi lahko izhajalo, da se je večinoma v šolo vozila od drugod, kar nakazuje na to, da je imela stanovanjski problem rešen drugače, z drugimi besedami, da je stanovala drugod. Takšno stanje pa bi nasprotovalo sami vsebini stanovanjske pravice.

Iz njene vsebine (1. člen ZSR) namreč izhaja, da ni mogoče imeti dveh ali več stanovanjskih pravic, kakor tudi to, da bi institutu stanovanjske pravice nasprotovalo, če bi bila priznana nekomu, ki je imel stanovanjske potrebe rešene na drug način. Ker je ostalo dejansko stanje v tej smeri nepopolno ugotovljeno je bilo potrebno razveljaviti izpodbijano sodbo v IV. točki izreka, posledično pa tudi glede zahtevka po nasprotni tožbi v točki V/1 in 2. Nazadnje pa pritožbeno sodišče ugotavlja še, da je bilo z izpodbijano sodbo napačno uporabljeno materialno pravo. 129. člen SZ sicer izrecno res ne govori o tem, da bi pravica do odkupa nadomestnega stanovanja lahko po poprejšnji izrecni privolitvi imetnika stanovanjske pravice prešla tudi na ožjega družinskega člana. Vendar pa ta možnsot izhaja iz 117. člena SZ. Slednja določba je splošna in velja, razen če ni s posebnimi predpisi določeno drugače. 129. člen SZ je res specialen predpis, ki se med drugim nanaša tudi na službena stanovanja. Njegova posebnost pa je zgolj v tem, da odkup stanovanja ni možen, je pa zato v njem določena pravica do nakupa drugega primernega stanovanja. To je torej tista izjema, ki jo prinaša navedena določba in z njo ni mogoče omejevati tudi ostalih upravičenj, ki izvirajo iz nekdanje stanovanjske pravice. Ostala upravičenja so namreč določena s splošnimi pravili. Za obravnavano zadevo je torej glede tega vprašanja potrebno uporabiti določbo 117. člena SZ. V kolikor bi se torej izkazalo, da je bila drugotožnica na dan uveljavitve SZ imetnica stanovanjske pravice, gre ob njeni pisni privolitvi pravica do nakupa drugega primernega stanovanja tudi njenemu sinu - prvotožniku. Prvo sodišče je torej svojo odločitev v III. točki izreka oprlo na napačno materialnopravno podlago. Ali pa je zahtevek utemeljen, pa je odvisno od razrešitve dejanskega vprašanja, o katerem je bilo govora že zgoraj. Iz tega razloga je pritožbeno sodišče razveljavilo izpodbijano sodbo tudi v točki III. izreka ter posledično tudi v izreku pod točko V/3 in 4. Pritožbeno sodišče je razveljavilo tudi VI. točko izreka, t.j. odločitev o stroških, saj je ta odvisna od končne odločitve o glavni stvari.

Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče odločilo tako, kot je razvidno v izreku. Prvo sodišče naj v novem postopku razčisti sporno dejansko vprašanje v smeri, kot je nakazano zgoraj, nakar naj ob pravilni uporabi materialnega prava odloči o tistih zahtevkih po tožbi in nasprotni tožbi, ki še niso postali pravnomočni.

Izrek o pritožbenih stroških temelji na členu 166/3 ZPP.