Jedro

Sodišče prve stopnje je ugotovljeni dejstvi o nedoseganju pričakovanih rezultatov (nerealiziranem poslovnem načrtu) in o izgubi ovrednotilo na način, ki je bil za presojo odpovednega razloga ustrezen. Kot je ugotovilo, je toženka v posledici teh okoliščin utemeljeno pristopila k sanaciji oziroma racionalizaciji poslovanja ter sprejela vrsto ukrepov. Pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom, da je toženka tako dokazala prenehanje potreb po opravljanju dela pod pogoji iz tožničine pogodbe o zaposlitvi zaradi utemeljenega poslovnega razloga.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 6. 12. 2021 nezakonita in za priznanje pravic tožnici skladno s pravili o sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi (I. točka izreka sodbe). Odločilo je, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka (II. točka izreka sodbe).

2. Zoper sodbo (razen zoper odločitev, da toženka krije sama svoje stroške postopka) vlaga tožnica pritožbo zaradi vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da odpovedni razlog v odpovedi ni bil ustrezno obrazložen. Toženka ni dokazala obstoja ekonomskega razloga in prenehanja potrebe po delu tožnice. Sodišče je nepravilno ugotovilo, da je imela toženka v zadnjem poslovnem letu izgubo. Ni ovrednotilo eventualnega upada prihodkov, sicer pa eventualna izguba ni bistveno vplivala na poslovanje toženke. Pritožba izpostavlja neskladnosti v izpovedih direktorja in A. A. V zvezi z izpovedjo direktorja, da je toženka na področju B., na katerem je delala tožnica, imela izgubo tako v letu 2020 kot v letu 2021, očita nedovoljeno širjenje odpovednih razlogov. Izpovedi direktorja in C. C. sta v delu, ki se nanašata na pomembnost kompetenc oziroma znanj delavcev, prirejeni tej pravdi. Za potrebe te pravde je bila tudi pripravljena listina Poslovni načrt in realizirani prihodki na primarnem področju. Da poslovni razlog ni bil podan, dokazuje članek, iz katerega izhaja, da je toženka v letu 2019 prejela investicijo ... sklada v višini 10 MIO EUR. V zvezi s presojo listine B5 je podana kršitev 8. člena ZPP. Zmotno je ugotovljeno dejansko stanje. Razpis delovnega mesta regionalni skrbnik ključnih strank - vodja trga kaže na to, da je toženka v času podaje odpovedi dejansko širila poslovanje. Morala bi dokazati, da glede tožnice ni imela na razpolago milejšega ukrepa. Tožnici je bila odpoved dejansko podana zato, ker je bila veliko v bolniškem staležu. Glede na izpostavljeni zapis v odpovedi bi ji bila lahko podana kvečjemu odpoved iz razloga nesposobnosti. Priglaša stroške pritožbe.

3. Ker je toženka pravočasno odgovorila na pritožbo, so nepomembne navedbe tega odgovora o kršitvi toženkine pravice do izjave, ki naj bi bila podana zato, ker naj bi sodišče napačno uporabilo določbe o vročanju pritožbe v odgovor. Toženka v odgovoru obširno nasprotuje pritožbenim navedbam in predlaga njeno zavrnitev. Priglaša stroške odgovora.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. V skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo očitanih bistvenih kršitev postopka, niti tistih, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti. Na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje je sprejelo materialnopravno pravilno odločitev.

6. Tožnici, ki je bila zaposlena na delovnem mestu raziskovalec, je bila pogodba o zaposlitvi odpovedana iz poslovnega razloga (1. alineja prvega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih - ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadaljnji). Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjskimi razlogi o zakonitosti te odpovedi, jih po nepotrebnem ne ponavlja, k pritožbenim navedbam pa podaja naslednjo obrazložitev (prvi odstavek 360. člena ZPP).

7. Pritožba neutemeljeno izpodbija prvostopenjsko presojo o zadostni obrazložitvi odpovednega razloga v odpovedi. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da mora delodajalec v odpovedi navesti ključne dejavnike, ki so ga vodili k podaji odpovedi, te pa lahko nato v sodnem postopku podrobneje pojasni in dokaže. Toženka je v odpovedi obrazložila, da ni dosegla želenih rezultatov, da je ustvarila izgubo v zadnjem poslovnem letu, da je navedeno med drugim posledica trenutnega stanja v povezavi s pojavom covida-19, da se je občutno zmanjšala potreba po delavcih na področju, na katerem je opravljala delo tudi tožnica, v izogib nadaljnjim izgubam in preprečitvi prenehanja družbe je bila primorana sprejeti strukturne in reorganizacijske ukrepe (ukinila je dva prodajna produkta, prenehala ali zmanjšala poslovanje v določenih državah, reorganizirala delo, ukinila delovna mesta v določenih oddelkih, tudi v oddelku, kjer je delala tožnica) itd. Pritožbeno sodišče soglaša, da je toženka odpoved obrazložila ustrezno (drugi odstavek 87. člena ZDR-1) oziroma skladno s stališčem iz judikata Pdp 616/2018, ki ga izpostavlja pritožba, in po katerem mora biti odpoved obrazložena z dejanskimi in konkretnimi okoliščinami, na podlagi katerih je delavcu jasno, zakaj je prenehala potreba po njegovem delu. Zmotno je pritožbeno zavzemanje, da bi v odpovedi morale biti še nadalje konkretizirane navedbe o slabih poslovnih rezultatih, primarnem področju, na katerem naj bi ti nastali, začetku ukinjanja prodajnega programa, prenehanju poslovanja v določenih državah itd. Kot je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo, je te navedbe iz odpovedi toženka lahko podrobneje pojasnila v sodnem postopku. Tudi pritožbeno sklicevanje na judikat Pdp 493/2020 ne vpliva na drugačno presojo, saj se nanaša na drugačno vrsto odpovedi (redna iz krivdnega razloga) in obrazložitev odpovedi obravnava predvsem z vidika pravice delavca do zagovora.

8. Prvostopenjsko sodišče je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da toženka zaradi različnih faktorjev (epidemija covida-19, neuspešnost novo razvitih produktov na trgu) v letu 2021 ni dosegala pričakovanih poslovnih rezultatov, prav tako je imela v zadnjem poslovnem letu izgubo. Pritožba navaja, da so toženkini čisti prihodki od prodaje glede na poslovni izid v letu 2020 znašali 8,7 MIO EUR, v 2021 pa kar 15,4 MIO EUR, zato je sodišče nepravilno ugotovilo, da je imela v zadnjem poslovnem letu izgubo. Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjsko ugotovitvijo, da se odpoved niti ni sklicevala na upad prihodkov (v 2021 v primerjavi z 2020), temveč na nedoseganje pričakovanih rezultatov in na izgubo, ki pa ju je toženka dokazala. V zvezi s pričakovanimi rezultati je sodišče na podlagi listine in izpovedi direktorja ter prič D. D. (direktor prodaje) in A. A. (podrejenega D. D.) pravilno ugotovilo, da je toženka v finančnem letu 2021 načrtovala prihodke v višini 18,8 MIO EUR, dejanska realizacija pa je znašala 15,4 MIO EUR oziroma 18,27 % manj od načrtovane. Kot izhaja iz prvostopenjske sodbe, je direktor tudi potrdil, da je imela toženka v zadnjem poslovnem letu (2020) izgubo.1 Pritožba neutemeljeno navaja, da je kljub upoštevanju izgube v letu 2020 v višini 697.554,09 EUR treba glede na navedenih 15,4 MIO EUR prihodka šteti poslovni uspeh v letu 2021 kot odličen, in da je nenazadnje tudi v letih 2018 in 2019 toženka beležila čiste prihodke od prodaje. A. A. je namreč pravilno izpostavil, da je treba situacijo gledati celostno (ne le prihodke, ampak tudi investicije, število zaposlenih, dolgove ...). Kot je utemeljeno poudaril, je bila prodaja res vsako leto višja, vendar so bile na drugi strani višje tudi investicije in število zaposlenih, zaradi več vloženih sredstev in dela so razvili mnogo produktov, od katerih pa jih več ni zagledalo luči sveta, vse to pa je nenazadnje pomenilo višje stroške. Pritožbeno sodišče glede na vse obrazloženo soglaša s prvostopenjsko presojo, da to, da toženki v letu 2021 v primerjavi z 2020 prihodki niso upadli, ne pomeni nezakonitega odpovednega razloga.

9. Pritožba zatrjuje neskladnost v izpovedih direktorja in A. A., in sicer na eni strani izpostavlja pojasnilo direktorja, da so bile bilance za 2020 zaključene v avgustu 2021, ko so bili znani točni rezultati, rezultati za 2021 pa pred podajo odpovedi niso bili znani, ter na drugi strani izpoved priče o tem, da so v prodaji vsak dan slišali, koliko so bili za planom, v zaostanku … Pritožbeno sodišče v teh izpovedih ne ugotavlja neskladja. Izpoved direktorja se nanaša na rezultate, kakršni so ugotovljeni v uradnih dokumentih (bilancah), medtem ko se izpoved A. A. ni nanašala na bilance, temveč na sprotno preverjanje doseganja načrtovanih rezultatov.

10. V zvezi s prvostopenjskim povzemanjem izpovedi direktorja o tem, da se podjetje glede produktov deli na dva dela (B. in E.) in da je toženka na področju B., na katerem je delala tožnica, imela izgubo tako v letu 2020 kot v letu 2021, pritožba očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka, češ da gre za nedovoljeno širjenje odpovednih razlogov (na izgubo v leto 2020 naj bi se odpoved ne sklicevala). Očitek ni utemeljen oziroma ne more vplivati na drugačno presojo utemeljenosti odpovednega razloga, saj izpoved potrjuje obstoj izgube na navedenem področju tako v letu, v katerem je bila tožnici podana odpoved, kot že v letu poprej.

11. Pritožba sodišču očita, da kljub povzemanju izpovedi direktorja in prič o nedoseganju pričakovanih rezultatov za leto 2021 ni ovrednotilo eventualnega upada prihodkov; zatrjuje, da eventualna izguba ni bistveno vplivala na poslovanje toženke. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje ugotovljeni dejstvi o nedoseganju pričakovanih rezultatov (nerealiziranem poslovnem načrtu) in o izgubi ovrednotilo na način, ki je bil za presojo odpovednega razloga ustrezen. Kot je ugotovilo, je toženka v posledici teh okoliščin utemeljeno pristopila k sanaciji oziroma racionalizaciji poslovanja ter sprejela vrsto ukrepov: ukinila je dva prodajna produkta (F., G.), prenehala ali zmanjšala je poslovanje v določenih državah (Velika Britanija, Nizozemska ...), ukinila zunanje storitve, reorganizirala je delo in zmanjšala število zaposlenih na različnih področjih oziroma ukinila določena delovna mesta, tudi v oddelku H., kjer je delo opravljala tožnica in med drugim tudi delovno mesto tožnice ... Pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom, da je toženka tako dokazala prenehanje potreb po opravljanju dela pod pogoji iz tožničine pogodbe o zaposlitvi zaradi utemeljenega poslovnega razloga.

12. Navidezno ukinitev tožničinega delovnega mesta pritožba utemeljuje s tem, da naj bi bili izpovedi direktorja in tožnici nadrejenega C. C. v delih, ki se nanašata na pomembnost kompetenc oziroma znanj delavcev, prirejeni tej pravdi. Očitek ni utemeljen. Iz prvostopenjskih razlogov izhaja, da je toženka pri odločitvi o zmanjšanju števila zaposlenih delavcev izhajala iz izhodišča, da kot kompetenco na segmentu B. obdrži znanje bioinformatike. Takšna odločitev toženke je v izpovedih direktorja in priče ustrezno objektivizirana z dejstvom, da je bila pri tem, koga podjetje potrebuje v prihodnje, pomembna okoliščina, da se svet usmerja v digitalizacijo. Pritožba konkretizirano ne izpodbija prvostopenjske ugotovitve, da so v oddelku, v katerem je delala tožnica, dejansko ostali zaposleni le še tisti, ki imajo znanje bioinformatike. Da ima ta znanja tudi tožnica, pritožba ne navaja.

13. Da poslovni razlog ni podan, pritožba utemeljuje tudi s sklicevanjem na članek, iz katerega izhaja, da je toženka v letu 2019 prejela investicijo ... sklada v višini 10 MIO EUR; ponavlja trditve, ki jih je v zvezi s tem tožnica podala v prvostopenjskem postopku. Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjskimi razlogi, zakaj dejstva iz tega članka ne pomenijo neutemeljenosti odpovednega razloga, ter jih po nepotrebnem ne ponavlja. Pritožba očita, da sodišče ni ugotovilo, da je toženka to investicijo prejela na podlagi v letu 2019 ustvarjenih rezultatov, vendar pa to za presojo odpovednega razloga niti ni ključnega pomena. Bistvena je prvostopenjska ugotovitev, da se članek nanaša na poslovno situacijo v letu 2019 in ne na stanje v času podaje odpovedi, ki je bilo drugačno. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da se je sodišče oprlo na neprepričljivi izpovedi direktorja in A. A. Iz njiju izhaja, da je toženka na podlagi prejete investicije zaganjala nove produkte, zaposlovala veliko ljudi za njihovo razvijanje, vendar poslovnih načrtov ni uresničila (vse to je izpovedal tudi D. D.), zato je tudi po presoji pritožbenega sodišča utemeljeno pristopila k sanaciji oziroma sprejemu zgoraj navedenih ukrepov.

14. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da so izpovedi direktorja in prič o poslovnem načrtu za leto 2021 skladne. Ker potrjujejo vsebino predložene listine (Poslovni načrt in realizirani prihodki na primarnem področju), je po oceni pritožbenega sodišča neutemeljeno pritožbeno vztrajanje, da je bila ta listina pripravljena za potrebe te pravde.

15. Pritožba očita sodišču bistveno kršitev določbe postopka, ker je pri dokazni oceni upoštevalo listino (B5), v kateri so navedene pogodbe o zaposlitvi, ki so prenehale v obdobju od 31. 10. 2021 do 3. 5. 2022. Utemeljuje, da je to dokazilo v delu, ki se nanaša na leto 2022, nedopustno, saj toženka ni predložila dokazila, da naj bi v 2022 (do 3. 5.) slabo poslovala, niti ni tega navajala v odpovedi. Slednje po presoji pritožbenega sodišča niti ni bilo možno, saj je tožnici odpoved podala 6. 12. 2021. Tudi sicer je v tej listini 8 podatkov o prenehanju delovnega razmerja od 14 (torej večina) zabeleženih za leto 2021, preostalih 6 pa zgolj potrjuje, da se je tudi v obdobju neposredno po podaji odpovedi tožnici toženka očitno še vedno soočala s prenehanjem potrebe po delovni sili. Pritožbeno sklicevanje, da je enemu raziskovalcu pogodba o zaposlitvi prenehala zaradi poteka pogodbe o zaposlitvi za določen čas (31. 11. 2021), dvema pa zaradi sporazuma (31. 12. 2021, 31. 1. 2022), ne vpliva na drugačno presojo odpovedi. Četudi slednjima raziskovalcema pogodbi nista bili odpovedani zaradi poslovnega razloga kot tožnici, je sodišče prve stopnje upoštevajoč izvedene dokaze pravilno ugotovilo, da so bila tudi prenehanja pogodb o zaposlitvi na podlagi sporazumov dejansko posledica poslovnih razlogov na strani toženke. Pravilna je tudi presoja, da nepodaljšanje pogodb za določen čas (tudi raziskovalcu, kateremu je iztekla 31. 11. 2021) ne pomeni, da ni prenehala potreba po delu tožnice (ki je imela pogodbo za nedoločen čas). Pritožbena navedba, da toženka praviloma zaposluje za določen čas in da so se v spornem obdobju iztekle te pogodbe, predstavlja nedovoljeno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP). Glede na vse obrazloženo je neutemeljeno pritožbeno uveljavljanje kršitve 8. člena ZPP in zmotne ugotovitve dejanskega stanja v zvezi s presojo listine B5. 16. Zmotno je uveljavljanje nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja v zvezi z razpisom delovnega mesta regionalni skrbnik ključnih strank - vodja trga z dne 14. 12. 2021, ki naj bi po navedbah pritožbe kazal na to, da je toženka v času podaje odpovedi dejansko širila poslovanje. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo odločilno dejstvo, tj. da to delovno mesto ni bilo objavljeno za opravljanje tožničinega dela, kar je ključno za presojo zakonitosti odpovedi. Ta ugotovitev je ustrezno utemeljena z okoliščinami, da je morala toženka zaradi slabih rezultatov restrukturirati prodajo, z dodatno specializirano osebo je želela povečati "izplen", za razpisano delovno mesto so bile zahtevane mednarodne izkušnje v prodaji, vodenje mednarodnih timov, tuji jeziki, oseba bi skrbela za tri do štiri države, delala bi večinoma v tujini, naloge vodje trga tudi niso identične nalogam, za katere je imela tožnica sklenjeno pogodbo o zaposlitvi oziroma ki jih je dejansko opravljala. Navedeni razpis zato ne utemeljuje zaključka, da je toženka zlorabila institut podaje odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici iz poslovnega razloga.

17. Pritožba neuspešno in s posplošenim sklicevanjem na odreditev dela na drugem delovnem mestu, v neenakomerno razporejenem delovnem času … navaja, da bi toženka morala dokazati, da glede tožnice ni imela na razpolago milejšega ukrepa. Kot je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, toženka ni le zmanjševala število zaposlenih, temveč je morala izvesti tudi druge ukrepe (ukinitev neprofitabilnih produktov, prenehanje poslovanja v določenih državah ...). Pritožba navaja, da bi lahko vpeljala s strani Vlade RS subvencionirano čakanje na delo doma, vendar po presoji sodišča odpovedi iz poslovnega razloga ni mogoče uspešno izpodbijati z očitkom, da delodajalec ni izkoristil interventnih ukrepov, ki so bili na razpolago za omilitev in odpravo posledic epidemije. Iz interventnih zakonov namreč ne izhaja, da gre za ukrep, ki ga delodajalec mora uporabiti, temveč gre zgolj za možnost, ki jo lahko uporabi ob izpolnjevanju predpisanih pogojev in prevzemu predpisanih obveznosti. Tudi sicer toženka ni trdila, da je nedoseganju pričakovanih rezultatov oziroma izgubi botrovala izključno epidemija.

18. Pritožbeno vztrajanje, da je bila tožnici odpoved podana dejansko zato, ker je bila veliko v bolniškem staležu, ni utemeljeno. Iz izčrpne prvostopenjske obrazložitve je izpeljan pravilen dokazni zaključek, da je toženka vedno omogočila tožnici odsotnost z dela zaradi bolezni in nege otrok, da ji te odsotnosti ni nihče očital in da tudi ni bila razlog za podajo odpovedi. Kot je sodišče prve stopnje pravilno poudarilo, direktor, ki je sprejel odločitev o podaji odpovedi, z obsegom tožničine bolniške odsotnosti sploh ni bil seznanjen.

19. Tožnica izpostavlja zapis odpovedi o tem, da je toženka od nje pričakovala, da bo v času zaposlitve napredovala, pridobila široko znanje o produktih in pripomogla k njihovi prodaji, a tega pri njej ni opazila; posledično ji ni preostalo drugega, kot da ji odpove pogodbo. V pritožbi vztraja, da bi ji bila glede na navedeno lahko podana kvečjemu odpoved iz razloga nesposobnosti, ter da so bila tudi sicer omenjena pričakovanja do nje nerealna, ker je po vrnitvi z drugega porodniškega dopusta delala le 21 delovnih dni. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da v zvezi s tem prvostopenjska sodba vsebuje naslednja odločilna dejstva: tožnici tekom delovnega razmerja nadrejeni ni nikoli očital, da bi bil nezadovoljen z njenim delom ali da ne dosega pričakovanj; v smislu ocene tožničinega dela se direktor, ki je sprejel odločitev o odpovedi, v izpovedi niti ni znal opredeliti (torej te ocene ni štel za ključno); pojasnil je, da je imela toženka s citiranim zapisom v mislih to, da produkti niso pripomogli k prodaji, zato je bila dolžna ukrepati v izogib zaprtju podjetja (torej ni izpovedal o ukrepanju zaradi sankcioniranja tožnice oziroma o tem, da dela ni opravljala pravočasno, strokovno, kvalitetno). Ob upoštevanju teh dejstev pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjsko presojo, da citirani zapis v odpovedi ne utemeljuje zaključka o navideznosti odpovednega poslovnega razloga.

20. Ker je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je izpodbijana odpoved zakonita, je tožbeni zahtevek za priznanje pravic tožnici skladno s pravili o sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi utemeljeno zavrnilo in odločilo, da tožnica krije sama svoje stroške postopka.

21. S pritožbo uveljavljani razlogi niso utemeljeni, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in izpodbijani del sodbe potrdilo (353. člen ZPP).

22. Vsaka stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka. Tožnica zato, ker s pritožbo ni uspela (prva odstavka 154. in 165. člena ZPP), toženka pa, ker delodajalec v sporih o prenehanju delovnega razmerja krije sam svoje stroške ne glede na izid postopka (peti odstavek 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih - ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadaljnji).

1 Po pojasnilu direktorja je bila bilanca za leto 2020 zaključena v avgustu 2021, ko so bili znani točni rezultati.