Jedro

Ni sporno, da objekti ob inšpekcijskih pregledih niso funkcionirali kot hlev, kašča in uta, ampak kot recepcija, sanitarije z umivalnico in objekt za shranjevanje agregata, baterij, vodne črpalke ter bojlerja. Njihova raba zato ni bila v skladu z m. točko 16. člena Uredbe o vrstah objektov glede na zahtevnost, po kateri je kašča objekt, namenjen shranjevanju žita, koruze in drugih poljščin. Uta za shranjevanje kmetijskega orodja in strojev, hlev in vodohram pa v 16. členu Uredbe sploh niso našteti kot enostavni pomožni kmetijsko-gozdarski objekti.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo, izdano zaradi nelegalne gradnje objektov, tožniku na podlagi 152. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1) v 1. točki izreka odredila ustavitev gradnje pritličnih lesenih objektov ... kampa, stoječih na zemljiščih parc. št. 701/1 in 701/2 k.o. ..., in sicer objekta recepcije s teraso, objekta sanitarij in umivalnice z greznico, objekta, v katerem so agregat, baterije, vodna črpalka in bojler, ter vodohrama – vkopane plastične cisterne s cevovodom, vse v tam navedenih dimenzijah. V 2. točki izreka mu je naložila, da objekte odstrani do 31. 12. 2010 in vzpostavi prejšnje stanje, sicer bo v skladu s 3. točko izreka opravljen postopek izvršbe po drugih osebah. V 4. in 5. točki izreka je za objekte izrekla prepovedi iz 158. člena ZGO-1. Iz obrazložitve odločbe je razvidno, da je tožnik v postopku navedel, da je objekte začel postavljati junija 2010, da električno energijo pridobiva iz agregata, ki zadošča za napajanje z električno energijo vseh objektov ... in da se kamp uporablja že približno 10 dni. Upravni organ je ugotovil, da se zemljišča nahajajo v območju, ki ga ureja Odlok o prostorskih ureditvenih pogojih za območje Občine Kranjska Gora – UPB-2 (Uradni list RS, št. 46/09, v nadaljevanju PUP), da je osnovna namenska raba prostora 2. območje kmetijskih zemljišč in da so na njih dopustne postavitve pomožnih objektov za potrebe kmetijstva. Ker gre v obravnavanem primeru za objekte kampa, gradnja brez gradbenega dovoljenja ni dovoljena. Ker ga tožnik nima, so bili izpolnjeni pogoji za izrek inšpekcijskih ukrepov.

Upravni organ druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnil. Navaja, da iz dokumentacije zadeve jasno izhaja, da se objekti uporabljajo za turistično dejavnost in niso pomožni objekti za potrebe kmetijstva, ampak služijo kampu. Dejstvo, da je tožnik prijavil dopolnilno dejavnost na kmetiji, nima vpliva na zakonitost gradnje. Tudi vodohram je funkcionalno del kampa in se ne uporablja za potrebe kmetijstva, saj je bilo v postopku ugotovljeno, da je voda po cevi speljana v sanitarije in umivalnice za potrebe gostov kampa. Kar zadeva betonsko ploščo, ki da naj bi bila postavljena že takrat, ko so kupili parcelo, pa je tožnik na njej nadaljeval z nelegalno gradnjo in zgradil sanitarije in umivalnice. S pridobitvijo lastninske pravice so na kupca prešle tudi obveznosti in posledice nelegalne gradnje.

Tožnik se s tako odločitvijo ne strinja. V tožbi navaja, da ni razvidno, na podlagi česa je prvostopenjski organ ugotovil, da gre za objekte kampa. Sklicuje se na pritožbo, v kateri je navedel, da gre za pomožne objekte za kmetijsko dejavnost, ki jih v poletnem času začasno uporablja za dopolnilno dejavnost. Nadalje zatrjuje, da gre v obravnavanem primeru za kaščo, hlev s priključki za vodo iz lastnega zajetja za napajanje živine, uto za shranjevanje kmetijskega orodja in strojev, vodohram pa je namenjen oskrbovanju živali z vodo. Glede na namen pomožnih objektov gradbeno dovoljenje zanje ni potrebno. Predlaga, naj sodišče razveljavi (pravilno: odpravi) odločbo upravnega organa prve stopnje in mu naloži, da v 8 dneh od pravnomočnosti sodbe pri parc. št. 701/2 in 701/1 k.o. ... predlaga izbris zaznambe prepovedi v zemljiški knjigi. Zahteva tudi povračilo stroškov tega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka predlaga zavrnitev tožbe, nanjo pa vsebinsko ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Po prvem odstavku 3.a člena ZGO-1 se brez gradbenega dovoljenja lahko začne le gradnja enostavnega objekta, ki se ga po drugem odstavku istega člena ne sme postaviti v nasprotju s prostorskim aktom. Po drugem odstavku 8. člena ZGO-1 vlada z uredbo podrobneje določi vrste enostavnih objektov, njihovo največjo velikost, način gradnje in rabe ter druge pogoje, ki morajo biti izpolnjeni, da se objekt lahko šteje za enostavni objekt. Na tej podlagi je bila sprejeta Uredba o vrstah objektov glede na zahtevnost (v nadaljevanju Uredba), ki v 12. členu med pogoji za dopustnost gradnje brez gradbenega dovoljenja prav tako določa, da gradnja enostavnega objekta ni v nasprotju s prostorskimi akti.

V zadevi ni sporno, da tožnik za obravnavano gradnjo ni pridobil gradbenega dovoljenja in da zemljišči parc. št. 701/1 in 701/2 k.o. ... ležita v 2. območju kmetijskih zemljišč ter v območju, ki ga ureja omenjeni PUP. Ker tožnik teh ugotovitev ne izpodbija, je sodišče nanje vezano (prvi odstavek 20. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1).

Iz 17.b točke 9. člena PUP izhaja, da je v drugem območju kmetijskih zemljišč dopustno postaviti le pomožne objekte za potrebe kmetijstva, kar v povezavi z zahtevami ZGO-1 pomeni, da je v tem območju brez gradbenega dovoljenja mogoče postaviti le tiste enostavne objekte, ki so namenjeni potrebam kmetijstva. Pomožne kmetijsko-gozdarske objekte, ki so enostavni objekti, Uredba našteva v 16. členu in pri vsakem predpisuje tudi način njegove rabe. Že iz 2. odstavka 8. člena ZGO-1, nato pa tudi iz 1. člena Uredbe, ki določa, da se z njo določajo vrste enostavnih objektov, njihova največja velikost, način gradnje in rabe ter drugi pogoji, ki morajo biti izpolnjeni, da se objekt lahko šteje za enostavni objekt, izhaja, da je način rabe objekta eden od pogojev, ki mora biti izpolnjen, da se objekt lahko obravnava kot enostavni objekt. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe je razvidno, to pa ugotavlja sodišče tudi po vpogledu v zapisnika o inšpekcijskih pregledih z dne 9. in 24. 8. 2010, na ugotovitve kateri se odločba sklicuje, da sporni objekti v času inšpekcijskih pregledov niso bili v rabi kot pomožni kmetijski objekti iz 16. člena Uredbe.

Ob pregledih je bilo namreč ugotovljeno, da objekt dimenzije 3 m x 2,5 m s teraso velikosti 3 m x 1,5 m predstavlja recepcijo, drugi objekt dimenzij 7 m x 6,1 m, postavljen na AB ploščo, so sanitarije in umivalnica z greznico betonske izvedbe, v tretjem objektu dimenzij 2,5 m x 2,5 m so agregat, baterije, vodna črpalka in bojler, na zemljišču parc. št. 701/1 pa je vkopan tudi vodohram, iz katerega teče voda po cevi dolžine ok. 50 m do 60 m do vodne črpalke, od nje pa je ena cev speljana neposredno v sanitarije, druga pa v solarni grelec, iz katerega teče voda v umivalnike in tuše. Tako iz obrazložitve kot iz navedenih zapisnikov je razvidno, da je bil ob pregledih navzoč tudi tožnik, ki je med drugim 24. 8. 2010 izjavil, da se kamp uporablja približno 10 dni. Kot ugotavlja sodišče, je tožnik zapisnika brez pripomb tudi podpisal. Navedeno pomeni, da je gradbena inšpektorica ugotovila rabo spornih objektov ob inšpekcijskih pregledih, torej z neposrednim zaznavanjem, na podlagi tožnikove izjave pa tudi, da gre za objekte kampa. Tožbeni ugovor, da ni jasno, na podlagi česa je to ugotovila, je zato neutemeljen.

Tudi sicer tožnik v tožbi ne oporeka, da se objekti v tem času niso uporabljali kot kmetijski objekti, zatrjuje le, da jih je v poletnem času začasno uporabljal za izvajanje dopolnilne dejavnosti. Glede na to ni sporno, da objekti ob inšpekcijskih pregledih niso funkcionirali kot hlev, kašča in uta, ampak kot recepcija, sanitarije z umivalnico in objekt za shranjevanje agregata, baterij, vodne črpalke ter bojlerja. Njihova raba zato ni bila v skladu z m. točko 16. člena Uredbe, po kateri je kašča objekt, namenjen shranjevanju žita, koruze in drugih poljščin.

Uta za shranjevanje kmetijskega orodja in strojev, hlev in vodohram pa v 16. členu Uredbe sploh niso našteti kot enostavni pomožni kmetijsko-gozdarski objekti. V 11. členu Uredbe sta navedeni le uta kot objekt za lastne potrebe (1.d točka) in kmečka lopa za shranjevanje kmetijske mehanizacije (5.b točk). Ker gre za nezahtevna objekta, mora investitor za njuno gradnjo imeti gradbeno dovoljenje. Kar zadeva hlev, pa niti dejstvo, da je v 23. členu PUP naveden kot pomožni objekt za kmetijstvo izven ureditvenega območja naselja, ne pomeni, da je tak objekt tudi enostavni objekt, za gradnjo katerega gradbeno dovoljenje ni potrebno.

Tako tudi v primeru, ko bi bili objekti v uporabi kot uta, hlev in vodohram, njihova gradnja na območju, na katerem je brez gradbenega dovoljenja mogoče graditi le enostavne objekte za potrebe kmetijstva, brez dovoljenja ne bi bila dopustna. Zato je tožnikovo stališče o nezakonitosti inšpekcijske odločbe, ki temelji na trditvah, da gre v tem primeru za objekte, za katere ne potrebuje gradbenega dovoljenja, neutemeljeno.

Ker je sodišče ugotovilo, da tožba ni utemeljena, jo je v skladu s prvim odstavkom 63. člena ZUS-1 zavrnilo.

Če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1).