Jedro

Sklicevanje revidenta na izrečeni milejši disciplinski ukrep sodelavcu tudi ne more biti upoštevno. Vsak delavec, ki krši delovne obveznosti, je poseben primer, ki odgovarja za dokazane mu kršitve individualno. Sodišče o presoji zakonitosti izrečenega disciplinskega ukrepa zato ne obravnava in ne upošteva disciplinskih odločitev, sprejetih v drugih zadevah (ne kot dokaz in ne kot pravni vir).

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožeče stranke in vzdržalo v veljavi preklic pogojno odložene izvršitve disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja, izrečenega F.C. dne 2.12.1985. Ugotovilo je, da je podana tožnikova disciplinska odgovornost za hujšo kršitev delovne obveznosti iz 2. točke 189. člena pravilnika o delovnih razmerjih pravne prednice tožene stranke - odklonitev dela preko polnega delovnega časa - storjene dne 18.12.1985, ne pa tudi za dne 17.12.1985, kot mu je bilo očitano. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je bil tožniku zaradi narave kršitve zakonito izrečen disciplinski ukrep. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo prvostopno odločbo.

Tožeča stranka je na podlagi določb 73. člena v zvezi z 21. in 25. členom zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS, št. 19-780/94) vložila proti odločbi sodišča druge stopnje pravočasno revizijo, v kateri uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji zatrjuje, da za očitano dejanje ne obstaja njegova odgovornost, saj mu ni bil vročen sklep individualnega poslovodnega organa, kot je to določal 105. člen pravilnika o delovnih razmerjih, niti ni bil o uvedbi nadurnega dela obveščen na ustrezen način. Po mnenju revidenta niso bili izpolnjeni zakoniti pogoji za uvedbo dela v podaljšanem delovnem času, zato tožnikova odklonitev opravljanja teh del ne more imeti znakov očitane kršitve. Podlaga sodne odločbe temelji na zmotni subsumpciji dejanskega stanja pod pravno normo. Opozarja, da tožniku v postopku ni bila dokazana krivda, prav tako tudi ne nastanek morebitne škode. Pri izreku ukrepa niso bile upoštevane olajševalne okoliščine. Sam postopek je bil posledica šikanoznega odnosa do revidenta, saj je bil drugemu delavcu za enako kršitev izrečen le javni opomin. Zato predlaga, da se reviziji ugodi in izpodbijana odločba spremeni tako, da se tožbenemu zahtevku ugodi oziroma da se odločitev razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90 in Uradni list RS, št. 55/92 in 19/94 - v nadaljevanju: ZPP) vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče uvodoma opozarja na 3. odstavek 73. člena zakona o delovnih in socialnih sodiščih, s katerim so določene meje preizkusa izpodbijane odločbe. Pooblastilo revizijskega sodišča je omejeno na preizkus izpodbijane odločbe samo v tistem delu, ki se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. To pomeni, da pri revizijah, vloženih po 1. odstavku 73. člena omenjenega zakona ni dolžno po uradni dolžnosti upoštevati bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP in paziti na pravilno uporabo materialnega prava (386. člen ZPP).

Zaradi omejenosti okvira, v katerem odloča vrhovno sodišče v revizijskem postopku, revizijska graja zmotne uporabe materialnega prava v izpodbijani pravnomočni sodni odločbi ni utemeljena.

Revizijsko sodišče je vezano na dejansko stanje, kakor je bilo ugotovljeno v obeh odločbah, saj po 3. odstavku 385. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Zato v reviziji ni dopustno izpodbijati dejanskih ugotovitev sodišča prve in druge stopnje in so zato neupoštevne navedbe revizije, ki se nanašajo na obstoj objektivnih in subjektivnih znakov tožniku očitane disciplinske kršitve ali na samo izbiro disciplinskega ukrepa (olajševalne in obteževalne okoliščine). Vse naštete okoliščine pomenijo dejanske ugotovitve, v katere pa revizijskemu sodišču zaradi prepovedi iz 3. odstavka 385. člena ZPP ni dovoljeno več posegati. Revizijsko sodišče presoja uporabo materialnega prava na podlagi dejanskega stanja, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in preizkušalo sodišče druge stopnje. Prepoved iz omenjenega zakonskega določila onemogoča revizijskemu sodišču drugačen dokazni zaključek kot sta ga sprejeli obe nižji sodišči. Bistvena dejanska ugotovitev obeh sodišč je, da je tožnik dne 18.12.1985 brez opravičenega razloga odklonil delo preko polnega delovnega časa, uvedenega v skladu z določili pravilnika o delovnih razmerjih in takrat veljavnega zakona o delovnih razmerjih. V 103. členu pravilnika o delovnih razmerjih TOZD ... je bilo realizirano pooblastilo iz 81. člena zakona o delovnih razmerjih (prečiščeno besedilo, Uradni list SRS, št. 24/83, 6/84) in določeno, da se za omejeno dobo lahko uvede delo prek polnega delovnega časa tudi v primeru, ko je nujno, da se začeto delo nadaljuje zaradi dokončanja delovnega procesa, katerega ustavitev ali prekinitev bi povzročila precejšnjo materialno škodo (1. alinea), ali da se opravi delo za vojaške potrebe (7. alinea). Ob ugotovitvi obeh sodišč, da so se v temeljni organizaciji izvajala dela na vojaškem programu, ki jih je bilo potrebno dokončati v čimkrajšem možnem roku (najkasneje do konca leta 1985), je bil izpolnjen pogoj za uvedbo nadurnega dela iz 7. alinee 1. odstavka 103. člena omenjenega pravilnika. Sklep o odreditvi dela prek polnega delovnega časa delavcev v treh organizacijskih enotah, med njimi tudi OE ..., kjer je bil zaposlen tožnik, za čas od 13.11.1985 do 24.12.1985, je dne 12.11.1985 sprejel po pooblastilni normi iz 2. odstavka 105. člena pravilnika o delovnih razmerjih direktor temeljne organizacije. Zaradi odklonitve osebnega sprejema pisnega odpravka sklepa je bila skladno določilu 240. in 241. člena navedenega pravilnika opravljena nadomestna vročitev delavcem z nabitjem na oglasno desko.

Revizijsko sklicevanje, da je individualni poslovodni organ opustil obveznost izdaje in vročitve sklepa posameznemu delavcu, ne more biti upoštevno. Po določbi 1. odstavka 105. člena pravilnika je ta obveznost podana samo v primeru uvedbe dela prek polnega delovnega časa iz 102. člena (to je elementarnih in drugih nesreč), ne pa - kot v danem primeru - iz 103. člena. Za uvedbo nadurnega dela po tem določilu je po 2. odstavku 105. člena dana pristojnost komisiji za delovna razmerja, ki je v konkretnem primeru sprejela sklep dne 15.11.1985. Ker je tožnik, po ugotovitvah obeh nižjih sodišč, brez opravičenega razloga odklonil dela, pomembna za nemoten potek delovnega procesa, je storil hujšo kršitev delovne obveznosti iz 2. točke 189. člena pravilnika o delovnih razmerjih, zaradi česar mu je bil v skladu z določbo 2. odstavka 190. člena zakonito preklicana pogojno odložena izvršitev ukrepa prenehanje delovnega razmerja. Po določbi 1. odstavka 189. člena omenjenega pravilnika se najstrožji ukrep izreče, če so bile s hujšo kršitvijo delovne obveznosti iz 2. odstavka povzročene motnje v razmerjih pri opravljanju del oziroma nalog, onemogočeno delo drugih delavcev ali kako drugače moten delovni proces. Zaradi tožnikove neopravičene odklonitve ličenja v podaljšanem delovnem času, so v delovnem procesu tožene stranke nastale motnje. Vozila je bilo potrebno prepeljati v ličenje drugemu podjetju - to je v ...., zaradi česar so nastali dodatni stroški (prevoz, nakladanje, razkladanje, cena storitve). To pa pomeni za toženo stranko škodo v smislu 155. člena zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR - Uradni list SFRJ, št. 29/78 do 57/89). Disciplinski ukrep ni posledica šikane, kot zatrjuje revizija, saj disciplinski postopek in izrek ukrepa tožniku nista bila izvršena v nasprotju z njunim namenom. Šikana namreč pomeni izvrševanje pravice v nasprotju z njenim namenom in z namenom, da drugemu povzroči škodo.

Sklicevanje revidenta na izrečeni milejši disciplinski ukrep sodelavcu tudi ne more biti upoštevno. Vsak delavec, ki krši delovne obveznosti, je poseben primer, ki odgovarja za dokazane mu kršitve individualno. Sodišče o presoji zakonitosti izrečenega disciplinskega ukrepa zato ne obravnava in ne upošteva disciplinskih odločitev, sprejetih v drugih zadevah (ne kot dokaz in ne kot pravni vir).

Glede na navedeno reviziji ni bilo mogoče ugoditi in jo je revizijsko sodišče zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).

Določbe ZPP in ZOR, na katerih temelji odločitev revizijskega sodišča, so bile uporabljene na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).