Jedro

Kriteriji Združenja manager neposredno na višino tožničine plače niso mogli vplivati. Takšni kriteriji so lahko bili uporabljeni le kot izhodišče za sklepanje pogodb o zaposlitvi s poslovodnimi delavci, niso pa mogli neposredno vplivati na vsakokratno pravno veljavnost individualnih pogodbenih določb. Ob ugotovitvi, da je o pavšalnem plačevanju kilometrine odločil takratni direktor tožene stranke, se je sodišče utemeljeno oprlo na določbe 191. člena OZ, da tudi v primeru neupravičene pridobitve nima pravice zahtevati nazaj, kdor kaj plača, čeprav ve, da ni dolžan. Direktor tožene stranke je bil na podlagi določb 248. člena ZGD pristojen za zastopanje tožene stranke tudi v razmerjih do zaposlenih glede izplačil kilometrine v zvezi z delom, tako da sodišče utemeljeno ugotavlja, da je vprašanje pavšalnega izplačevanja kilometrine lahko le stvar internega razmerja med direktorjem in toženo stranko, ki na obveznost tožene stranke do tožnice ne vpliva.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožnica plača sama svoje stroške odgovora na revizijo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožničinemu tožbenemu zahtevku za plačilo odpravnine v znesku 32.057,621 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi na podlagi določb 9.3 točke pogodbe o zaposlitvi tožnice kot delavke s posebnimi pooblastili. Hkrati je zavrnilo pobotni ugovor tožene stranke za priznanje terjatve iz naslova preveč izplačane kilometrine v znesku 9.060,80 EUR in preveč izplačane plače ter toženi stranki naložilo, naj tožnici povrne utemeljene stroške postopka.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Soglašalo je, da je bila tožnica ob sporazumnem prenehanju delovnega razmerja pri toženi stranki tudi sporazumno razrešena z delovnega mesta s posebnimi pooblastili in da ji zato na podlagi njene pogodbe o zaposlitvi gre zahtevana odpravnina. Hkrati je soglašalo, da toženkina v pobot uveljavljena terjatev ne obstoji, ker je tožnica prejemala plačo v skladu z njeno pogodbo o zaposlitvi, oziroma ji je bila kilometrina izplačevana v skladu z izrecnim sklepom direktorja tožene stranke.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožena stranka revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče zmotno presodilo, da je bila tožnica na njenem delovnem mestu sporazumno razrešena, saj ji je funkcija prenehala zato, ker je odklonila razporeditev na ponujeno drugo ustrezno delovno mesto. Sporazum je bil dosežen le glede datuma prenehanja delovnega razmerja. Izpodbija tudi višino odpravnine, ki je bila določena ob upoštevanju tožničine plače, ki je presegala višino plače po kriterijih Združenja manager za manjše družbe. Hkrati v zvezi z zavrnitvijo pobotnega ugovora iz naslova previsoko izplačane plače navaja, da sodišče ni upoštevalo, da tožena stranka ni vedela, da tožnici izplačuje nekaj, kar ji ni bila dolžna, saj so bili bilančni podatki, na podlagi katerih se je tožena stranka uvrstila med manjše družbe, znani šele v februarju 2003. Prav tako je sodišče neutemeljeno zavrnilo pobotni ugovor glede preveč izplačane kilometrine in se je pri tem neutemeljeno sklicevalo na nezakonit sklep direktorja o plačilu kilometrine v pavšalnem znesku.

4. Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožnici, ki je v odgovoru navajala, da revizija izpodbija dejansko podlago sodbe, da revizijski razlogi niso podani in je zato predlagala njeno zavrnitev.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Na podlagi 371. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - prečiščeno besedilo Ur. l. RS, št. 73/07) revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi na pravilno uporabo materialnega prava tudi po uradni dolžnosti. Pri tem je vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izdajo izpodbijane sodbe, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

7. Sodišče je ugotovilo, da je tožena stranka ob upokojitvi direktorja družbe koncem leta 2002 tožnici ponudila razporeditev oziroma imenovanje na funkcijo direktorja družbe, vendar tožnica ponudbe ni sprejela. Hkrati je prišlo med strankama do podpisa sporazuma o prenehanju delovnega razmerja z 19. 1. 2003 s tem, da tožnica do tega datuma na dotedanjem delovnem mestu direktorice komercialnega področja preda posle. Sodišče je ugotovilo, da je tak sporazum pomenil tudi sporazumno razrešitev tožnice z njenega delovnega mesta. V sporazumu pa sta stranki izrecno pustili odprto vprašanje odpravnine glede na določbe pogodbe o zaposlitvi, češ da bo to predmet posebnega dogovora. Do takega dogovora glede plačila odpravnine pozneje ni prišlo.

8. Na gornje dejanske ugotovitve je revizijsko sodišče vezano, saj zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja ni dovoljen revizijski razlog. Zato sodišče toženkinih revizijskih navedb, da je navedeni sporazum pomenil le sporazum o datumu prenehanja delovnega razmerja, ne pa tudi sporazuma o razrešitvi tožnice z njenega delovnega mesta, ni moglo upoštevati.

9. Ker med strankama v sporu ni prišlo do drugačnega sporazuma o izplačilu odpravnine tožnici, je sodišče ob gornjih ugotovitvah pravilno presodilo, da predstavlja temelj za plačilo vtoževane odpravnine določba točke 9.3 tožničine pogodbe o zaposlitvi za delavce s posebnimi pooblastili z dne 28. 12. 1999, ki določa, da tožnici ob sporazumni razrešitvi pripada odpravnina v višini šestkratnega zneska njene zadnje plače. 10. V skladu s točko 4.1 pogodbe o zaposlitvi je znašala tožničina plača na delovnem mestu direktorja komercialnega področja 75 % osnovne plače direktorja družbe. Na podlagi take pogodbene določbe je bila osnova za tožničino plačo dejanska osnovna plača direktorja družbe in kriteriji Združenja manager, na katere se sklicuje revizija, neposredno na višino tožničine plače niso mogli vplivati. Takšni kriteriji so lahko bili uporabljeni le kot izhodišče za sklepanje pogodb o zaposlitvi s poslovodnimi delavci, niso pa mogli neposredno vplivati na vsakokratno pravno veljavnost individualnih pogodbenih določb. 11. Ker v postopku ni bilo ugotovljeno, da bi bila tožnici plača izplačevana v nasprotju z navedenimi določbami pogodbe o zaposlitvi o višini njene plače oziroma je bilo ugotovljeno, da je bila podlaga za izračun višine odpravnine tožničina bruto plača za mesec december 2002, kot njena zadnja polna mesečna plača, je tožena stranka v reviziji neutemeljeno izpodbijala višino dosojene odpravnine. Hkrati je iz tega naslova neutemeljeno ugovarjala v pobot domnevno previsoko izplačano plačo, saj do preplačila plače glede na vsebino pogodbe o zaposlitvi ni prišlo.

12. Sodišče je utemeljeno zavrnilo pobotni ugovor (pravilno priznanje v pobot uveljavljane terjatve) tudi iz naslova domnevno neutemeljeno pavšalno izplačanih stroškov kilometrine. Ob ugotovitvi, da je o pavšalnem plačevanju kilometrine odločil takratni direktor tožene stranke, se je sodišče utemeljeno oprlo na določbe 191. člena Obligacijskega zakonika (OZ), da tudi v primeru neupravičene pridobitve nima pravice zahtevati nazaj, kdor kaj plača, čeprav ve, da ni dolžan. Direktor tožene stranke je bil na podlagi določb 248. člena Zakona o gospodarskih družbah (ZGD) pristojen za zastopanje tožene stranke tudi v razmerjih do zaposlenih glede izplačil kilometrine v zvezi z delom, tako, da sodišče utemeljeno ugotavlja, da je vprašanje pavšalnega izplačevanja kilometrine lahko le stvar internega razmerja med direktorjem in toženo stranko, ki na obveznost tožene stranke do tožnice ne vpliva. Hkrati ni bilo ugotovljeno, da bi bila pavšalna kilometrina izplačevana s pridržkom zahtevati nazaj ali pod prisilo, kar bi v skladu s 191. členom OZ lahko privedlo do ugotovitve obstoja terjatve tožene stranke iz tega naslova.

13. Glede na navedeno revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan. Zato je sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

14. Ker tožnica z odgovorom na revizijo ni pomembneje prispevala k razjasnitvi zadeve, glede na določbe prvega dostavka 155. člena ZPP ni upravičena do povračila stroškov, ki so ji z vložitvijo odgovora nastali.