Jedro

Presoja višine odškodnine za negmotno škodo.

Ko je pritožbeno sodišče ugotovilo drugačno trajanje bolečinskega obdobja, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, ni pa šlo za nobenega izmed primerov iz 358 člena ZPP, je kršilo zakon, saj ni imelo pooblastila v njem za takšno ravnanje. To nedovoljeno ravnanje pa je lahko vplivalo na pravilnost sodbe - glede višine odškodnine (prvi odstavek 339. člena ZPP).

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje:

1. tako spremeni, da se pritožbi tožeče stranke delno ugodi in se s prvostopenjsko sodbo prisojena odškodnina za strah zviša s 70.000 SIT na 100.000 SIT in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti s 300.000 SIT na 450.000 SIT;

2. razveljavi v zavrnilnem delu glede odločitve o zahtevku za telesne bolečine in neprijetnosti med zdravljenjem in v stroškovnem delu ter se v tem obsegu vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.

V ostalem se revizija zavrne.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

V tej odškodninski pravdi v zvezi z delovno nesrečo 12.2.1997, ko si je tožnik zvil desni skočni sklep in mu je počila kost zunanjega gležnja in ko se je udaril v levo zapestje, je sodišče prve stopnje razsodilo, da mu mora toženka, pri kateri je bil odgovornostno zavarovan tožnikov delodajalec, plačati 870.000 SIT odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva sodbe dalje in mu povrniti pravdne stroške s prav takšnimi obrestmi od različnih zneskov in datumov dalje. Za telesne bolečine in neprijetnosti med zdravljenjem mu je prisodilo 500.000 SIT od zahtevanih 1,100.000 SIT, za strah 70.000 SIT od zahtevanih 250.000 SIT in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 300.000 SIT od zahtevanih 650.000 SIT.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo, pritožbi tožene stranke pa le delno ugodilo, in to samo glede višine pravdnih stroškov.

Proti tej sodbi je tožnik vložil revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava in predlagal, naj revizijsko sodišče sodbi nižjih sodišč tako spremeni, da prisodi tožniku poleg že prisojene odškodnine 870.000 SIT še 1,130.000 SIT z obrestmi od 23.7.1997 dalje in obresti od že prisojene odškodnine od 23.7.1997 do 3.7.2001. Glede odškodnine za telesne bolečine in neprijetnosti med zdravljenjem trdi, da sodišče ni upoštevalo bodočih bolečin in dejstva, da je bil tožnik ob škodnem dogodku star 37 let. Pritožbeno sodišče je v zvezi s to obliko škode kršilo procesne določbe, ker je ugotovilo, da je bolečinsko obdobje trajalo 21 dni in ne 38 dni, kot to sledi iz ekspertize prim. dr. S. Premalo je upoštevalo, da je tožnik doživel hud primarni strah in da je sekundarni strah trajal ne le štiri tedne marveč nekaj mesecev. Tudi pri odškodnini za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti sodišče ni dalo dovolj teže ugotovljenim okoliščinam.

Nadalje sodišči nista upoštevali tožnikovega čakanja na odškodnino. Tožniku gredo obresti po ustavi in po zakonu od plačilne zamude tožene stranke in ne šele od sodbe dalje.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije ter toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče sme ugotoviti drugačno dejansko stanje, kakor ga je ugotovilo prvostopenjsko sodišče, le na podlagi obravnave (razlog iz 1. točke 358. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP) ali kadar temelji odločba le na listinskih in posredno izvedenih dokazih (2. točka tega člena) ali kadar je prvo sodišče iz ugotovljenih dejstev (indicev) sklepalo na obstoj drugih dejstev (3. točka tega člena). Ko je pritožbeno sodišče ugotovilo drugačno trajanje bolečinskega obdobja, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, ni pa šlo za nobenega izmed naštetih primerov, je kršilo zakon, saj ni imelo pooblastila v njem za takšno ravnanje. To nedovoljeno ravnanje pa je lahko vplivalo na pravilnost sodbe - glede višine odškodnine (prvi odstavek 339. člena ZPP). V tem delu - glede zavrnitve pritožbe, kar zadeva zavrnjeni del zahtevka za telesne bolečine in neprijetnosti med zdravljenjem, ter posledično v stroškovnem delu je bilo treba sodbo razveljaviti in v tem obsegu vrniti zadevo sodišču druge stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 379. člena in četrti odstavek 165. člena ZPP). Ob novem sojenju bo moralo sodišče paziti, da ne bi storilo takšne napake.

Delno velja pritrditi reviziji, da sta odškodnini za strah in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti prenizko odmerjeni.

Šlo je namreč tako za primarni strah, ko si je tožnik mislil, da ima zdrobljen gleženj, kakor tudi za sekundarni, ko ga je utemeljeno skrbelo za izid zdravljenja. Ni pa mogoče sprejeti revizijske trditve o več mesecev trajajočem sekundarnem strahu, saj tega nižji sodišči nista ugotovili. Revizija s takšno trditvijo nedovoljeno posega v dejansko stanje, kakršno je bilo ugotovljeno na nižjih stopnjah sojenja (tretji odstavek 370. člena ZPP). Ob vseh drugih ugotovljenih okoliščinah je ob pravilni uporabi 200. člena ZOR pravično zadoščenje iz tega naslova odškodnina v višini 100.000 SIT.

V zvezi z zahtevkom za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti so dejstva, ki opredeljujejo omejitve, ki jih doživlja tožnik, in druge okoliščine, ki so pomembne za odločitev o odškodnini za to obliko škode, enako opisane v obrazložitvah obeh sodb in v reviziji, zaradi česar jih ni treba vnovič opisovati. Po prepričanju revizijskega sodišča, zlasti upoštevaje tožnikovo starost (37 let ob nesreči) in tožnikov poklic, ki je vezan na hojo po terenu, je pravično zadoščenje iz tega naslova znesek 450.000 SIT (200. in 203. člen ZOR), torej za 150.000 SIT več kakor je bilo prisojeno. Znesek 650.000 SIT, kolikor zahteva tožnik iz tega naslova, pa bi presegel okvire v naši državi prisojanih odškodnin v primerljivih primerih.

Revizijsko sodišče je tako po pooblastilu iz prvega odstavka 380. člena ZPP izpodbijano sodbo spremenilo, kakor je razvidno iz izreka te odločbe.

V ostalem revizija ni utemeljena.

O odškodninskem zahtevku je bilo v tem primeru odločeno v manj kot štirih letih. Ta doba sama zase ni zadosten razlog za odmero višje odškodnine. Realnost na področju reševanja odškodninskih sporov je pač takšna, da sodišča dosojajo takšne odškodnine praviloma po nekaj letih od vložene tožbe. Ta realnost pomeni na področju podatkov o sodno priznanih odškodninah, da te izražajo poleg vseh drugih okoliščin tudi merila časovne razmaknjenosti med vložitvijo tožbe in trenutkom odločanja o njej. V višini priznanih odškodnin, ki jih sodišča jemljejo za primerjavo, se zato praviloma izražajo vse pravno relevantne okoliščine, torej tudi tako imenovano čakanje na odškodnino.

Neutemeljen je tudi tisti del revizije, ki napada odločitev o začetku teka obresti, ki sta jih sodišči priznali šele od dneva sodbe dalje. Odločili sta pravilno. Res določa ZOR v 186. členu, da se odškodninska obveznost šteje za zapadlo od trenutka nastanka škode, kar velja za premoženjsko in nepremoženjsko škodo. Plačilo zamudnih obresti za denarne obveznosti predvideva 277. člen ZOR in tudi tu ni predvidena različna ureditev. Vendar je nekoliko drugačna ureditev za odškodninske terjatve določena zaradi tega, ker je za denarne obveznosti v 394. členu ZOR uzakonjeno splošno načelo monetarnega nominalizma, po 189. členu ZOR pa se povračilo škode odmerja po cenah ob izdaji odločbe. Le tedaj lahko namreč sodišče določi vsebino pravnega standarda pravične odškodnine. Tako pride do časovnega razmika med nastankom škode in med trenutkom, ko sodišče prve stopnje določi pravično denarno odškodnino za nepremoženjsko škodo. Zamudne obresti po Zakonu o predpisani meri zamudnih obresti in temeljni obrestni meri (Uradni list RS, št. 45/95 - ZPOMZO) so imele dvojen pomen. Poleg sankcije za dolžnikovo zamudo so prevzele tudi valorizacijsko funkcijo. Če bi sodišče tožniku prisodilo obresti po tem zakonu, bi bila valorizirana odškodnina, ki jo je sodišče prisodilo po razmerah v času sojenja, tako da bi šlo v bistvu za dvojno valorizacijo.

Sodna praksa sicer ni formalni pravni vir. Kljub temu pa določa splošna in abstraktna pravila na ravni uporabe prava. Zato vrhovno sodišče s tem, da vodi evidenco sodne prakse in skrbi za njeno enotno uporabo, skrbi za pravno varnost in enakost v obravnavanju pred sodišči. Od leta 1991 dalje se je izoblikovala enotna sodna praksa, po kateri so sodišča priznavala zamudne obresti za nepremoženjsko škodo od dneva izdaje prvostopenjske sodbe. Razlog za takšno prakso je bil v visoki inflaciji v Republiki Sloveniji v tistem času. Za spremembo sodne prakse mora biti podan evidentiran in utemeljen razlog, sicer lahko pride do neenakega obravnavanja oškodovancev.

Vrhovno sodišče veže ustaljena sodna praksa. Priznavanje zamudnih obresti za posamezne konkretne primere pred letom 2002, kljub stabiliziranim gospodarskim razmeram ni mogoče, ker bi porušilo ustaljeno sodno prakso, enakost oškodovancev pred zakonom (14. člen Ustave Republike Slovenije - URS) ter enako varstvo pravic pred sodiščem (22. člen URS). Sodišče mora enake primere obravnavati enako, različne pa različno. Dolgoletna sodna praksa, po kateri so bili enaki primeri obravnavani enako in so bile oškodovancem prisojene zamudne obresti od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje, se lahko spremeni. Na Občni seji Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 26.6.2002 je bilo sprejeto načelno pravno mnenje, ki se nanaša na tek zamudnih obresti za čas po 1.1.2002, ko sta stopila v veljavo Obligacijski zakonik in novela ZPOMZO. Vendar pa dolgoletno ustaljene sodne prakse pred 1.1.2002 ni mogoče spremeniti v posamičnem primeru, ker se mora sprememba nanašati na nedoločen krog oškodovancev in mora veljati za vse oškodovance hkrati.

Tudi revizijsko sklicevanje na 919. člen ZOR v tej zadevi ni utemeljeno, saj v tem sporu ne gre za obveznost zavarovalnice iz zavarovalne pogodbe, pač pa za neposredno, na podlagi zakona (prvi in drugi odstavek 941. člena ZOR) vzpostavljeno odškodninsko pravno razmerje med oškodovancem in zavarovalnico odškodninsko odgovornega zavarovanca, zaradi katerega ima oškodovanec lastno pravico zahtevati odškodnino od zavarovalnice. To pravico ima res le v mejah zavarovalne pogodbe, kar pa ne pomeni, da izvira oškodovančevo upravičenje iz pogodbe. Temelji namreč na dveh zakonskih podlagah: na 154. členu (povzročitev škode) in na 941. členu (neposredna tožba) ZOR. Zavarovalnica je tožena stranka "namesto" odškodninsko odgovorne osebe in tudi odškodnino bo plačala "namesto" svojega zavarovanca. Zato njena odškodninska obveznost ne more biti manjša, pa tudi ne večja od odškodninske obveznosti zavarovanca.

V opisanem delu je revizija neutemeljena in zato jo je moralo sodišče zavrniti (378. člen ZPP).

Odločitev o revizijskih stroških temelji na četrtem odstavku 165. člena ZPP.